8.09.2021

Babica in večna reka

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Nekoč sem sanjal,
da letim nad reko,
le stotine metrov vstran,
kjer sem nekoč skoraj storil smrt,
se utopil v lastni bolečini.
Tam kjer se dva rokava reke zlijeta,
sem visoko z neba opazoval
svetlikajočo vodo
in na njej se je peljalo stotine
belih ladij, ki jih še nikoli
ni bilo na tej reki.
Letel sem a vedel sem,
da sem sam,
počutil sem se,
kakor da nikakor ne morem
preživeti sam.
In malo nad to reko,
sem te danes zadnjič doživel
v tvoji hiši,
jokal sem kot da bi tekla največja reka
in vedel sem, kako te imam rad
in da nikakor ne moremo preživeti sami.

  • Share/Bookmark
4.09.2021

Moja ljuba najbližja

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Preživljati zadnjih nekaj dni z nekom,
v življenju, v hiši,
ki jo oživlja
in želja da bi trajalo,
med tem ko se oblaki in nebo nasmejijo,
tako je lepo takrat, kot ta topla,
prijazna duša,
ki bi še rada živela,
stala na nogah in delala,
dajala človeško toplino in darove
dela,
hvaležna duša,
ker ji pomagaš, vračaš.
Želiš si, da bi trajalo in trajalo,
ravno obratno kot čakati počitnice,
rojstni dan ali ponosen zaključek faksa.
Ko se poslavja dobra duša,
ki je s tako toplino polnila to hišo
in je pecivo bilo dišeče,
kakor skrbno urejene rože
in je bilo toliko odličnih kosil
iz domačega vrta
in kadar je kje drugje zmanjkalo
pogovora in čustev,
si jih dobil prav tukaj.
Zato jočeš in se zbereš in
miriš in bodriš to dušo.
In ker se vse bolj bliža dan slovesa,
veš da ji preprosto moraš reči,
da bo šla v nebesa,
pa karkoli že lepega,
si sam za tem predstavljaš.

  • Share/Bookmark
1.09.2021

Pesem o izgubljenem umetniku

Objavljeno v Glasba, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Listje bo kmalu
začelo rjaveti in odpadati,
kakor odpade
temačno čudno, izgubljeno najstništvo,
v mrzlo zimsko jutro,
kjer se ti in tvoj premalo odet
in nenavaden način oblačenja,
zmečkan denar v žepu
in krčevito preplašeno filozofiranje,
znajdejo na tisočerih razpotjih
in ne veš ne kod, ne kam,
razpadeš kot prhel kup
raznešenega rjavega listja
in ne se da ti,
najraje bi vso življenje pisal,
igral, muziciral,
diši ti samo ležanje
in ustvarjanje,
pred teboj je težka cesta,
ki jo boš moral graditi ali ustvarjati
in v nobenem primeru,
ne boš imel pojma,
kako peljati življenje,
proti kakršnikoli osvoboditvi,
že na začetku si odpadel,
svet matematike, logike
in ciljnih projektov ti ni šel
in vso življenje boš trpel
in hodil v krogih,
ker odrešitve ni,
za maso si norec ali naslovnica,
reši te samo pomlad,
ko se bo leto dovolj krat ponovilo,
boš počasi našel svoj smisel,
izraz, tvoje pesmi ne bodo
le temno pisanje o tem,
kako si ljudje izmišljujejo
religiozne zgodbe,
ker si ne priznajo,
da smo le kos mesa,
našel boš vero v resnične prijatelje,
naredil boš red iz kaosa
in prodal, kolikor daleč boš pripravljen iti,
če boš pozabil,
kako hitro pride jesen in smrt
in končni obračun s sabo,
bolečina zaradi izgubljenosti
in bolečina laži,
ko daš ljudem nekaj,
kar ni bilo nikoli tvoje.
Tako boš urejal cvetje,
pral posodo in sesal stanovanje,
ter gradil hišo, obdeloval vrt
in popravljal skozi leta pralne stroje,
ker boš našel neko uteho v družini,
v kateri te nihče zares ne razume
in ko spet pride jesen,
boš poslušal le tiste pesmi,
ki ti dajo verjeti,
da bo pisano listje
za vedno ostalo na drevesu,
zrelo, raznobarvno, ustvarjalno.

  • Share/Bookmark
31.08.2021

Nova pesem Prijateljstvo in ljubezen

Objavljeno v Glasba, Moje življenje , avtor samokodela

V zadnjem času sem napisal nekaj pesmi in jih uglasbil, v skladu z mojimi novimi spoznanji o ritmu in melodiji v glasbi, ki jo poslušam. Tukaj objavljam eno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
31.08.2021

NASVETI ZA DRUŽINE LJUDI Z DUŠEVNIMI TEŽAVAMI

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

NASVETI ZA SVOJCE LJUDI Z DUŠEVNIMI TEŽAVAMI

Vse duševne težave se vedno bolj obravnavajo s psihoterapijo. In vedno bolj se tudi poudarja določen vpliv raznih okolij. Ampak najbolj pomembno je pomagati, še posebej, ko se nekdo res znajde na dnu, zaradi depresije ali dejansko katerekoli duševne bolezni. Zveni zelo klišejsko, ampak dejansko se je treba v družini in med prijatelji z njimi veliko pogovarjati, biti zelo prijazen, človeku veliko pozitivno prigovarjati, ga spodbujati. Ti ljudje sicer živijo v zelo različnih okoljih, ki kar precej krat tega žal ne zmorejo. Ampak zelo je pomembno tudi, da se na takega človeka ne gleda zviška, ali nesramno ali kot da je negativec. Res je, da so nekatera vedenja duševnih bolnikov lahko tudi kar precej problematična, sploh vedenja ljudi z nekaterimi osebnostnimi motnjami. Ampak ko dobijo pomirjevala in antidepresive in stabilizatorje, se da s pogovorom in vsem ostalim omenjenim veliko narediti. Pomembno je, da skozi izobraževanje in pogovor takega človeka čim bolje razumemo in spoznamo in mu potem pomagamo čim bolj razplesti težave. In zelo pomembno je, da se duševnim bolnikom zviška ne ukazuje in jih napada, tudi glede jemanja zdravil. In nikar se naj svojcem ne mudi nekoga spravljati v bolnišnico, naj se res pokažejo resne težave. Okolje seveda ni idealno in vsak človek in družine imajo svoje težave, ampak dobro je na takšne stvari opozarjati.

  • Share/Bookmark
31.08.2021

Novo jutro prišlo je spet

Objavljeno v Glasba, Poezija in proza , avtor samokodela

Napisal sem novo besedilo po ritmu in melodiji skladbe Nekega jutra, ko se zdani Vlada Kreslina.

NOVO JUTRO PRIŠLO JE SPET

Zemlja se je obrnila v novi dan,
Soncu naproti se je odprla dlan,
zavrtel se je cvet v toplino spet,
ljudje odšli so svetlobi budnico zapet.

Novo jutro prišlo je spet,
zaljubljeni zbudili so se v svet,
nihče ni več v noč ujet,
novi dan prišel je spet
solze novorojenega nas zbudijo,
novo jutro prišlo je spet.

Dobimo se pod drevjem,
ki že dolgo tam stoji,
napaja se z žarki,
tam prijateljstvo zori,
zapojemo si pesem,
vsak po en verz žvrgoli
glasnejši smo od ujme,
s petjem ni nas strah noči.

  • Share/Bookmark
25.08.2021

Mati evolucije

Objavljeno v Družbena kritika, Poezija in proza , avtor samokodela

MATI EVOLUCIJE

Ljubezen do matere,
ker je za otroka skrbela,
evolucija starševstva,
zverine in ljudje,
idealna mati
v solzni dolini
joče, ker otrok
ni več kot je,
ker ni vedno zmagal
v lastni bitki z drugimi.
Pogovarja se,
a ji zmanjka besed,
čustvuje,
a ji zmanjka nasmeha,
ubija za svojega otroka.
Ljubezen do matere
je zelo posebna,
ko nebogljen zreš v njo,
si pač boljši od sveta.

  • Share/Bookmark
24.08.2021

Nadaljevanje prejšnje pesmi

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Operni pevec zmagoslavno in ponižno
z visokim C-jem
koraka na ljubezen, virtuoz preprosto leti v višave,
ko je najbolj na tleh,
ljudje skušajo včasih zmagati v ljubezni,
ker so vztrajni,
nasprotnikova resnica je pogosto nož v hrbet,
vlačuga kralju postriže lase,
ker ga je sprovocirala v svoje zapore,
vsi smo slepi za življenjske resnice
in tako pozno dojemamo osnove,
v bistvu jih sploh nikoli ne dojamemo,
in vedno smo sami,
včasih najbolj ko se s kom ljubimo,
in na koncu življenja ostane resnica boga,
da je dober namen edina razlika,
ko človek dela napake.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
24.08.2021

Aleluja

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela
YouTube slika preogleda

Lahko res dodam kaj drugega kot aleluja?
Slep sem bil za življenjske resnice,
pozno sem dojemal najbolj osnovne stvari,
nisem razumel tako preproste in ponižne stvari kot je glasba
in kraljeval sem v nemoči,
zmagoslavno sem korakal proti ljubezni,
zgrešil sem nasprotnikovo resnico,
premikal sem se v tebi
in še vedno sem tako sam,
ker nisem vedel, da je to aleluja
in na koncu življenja nikomur ne ostane nič drugega,
kot čista resnica boga.

  • Share/Bookmark
24.08.2021

Norec

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Revež sem že veliko krat zblaznel,
ko sem gradil hišo življenja,
kot blaznijo vsi vsak dan,
a tako, da so mi govorili,
tvoja hiša je brez smisla,
ker se ne stara in ruši kot naša,
kar na glavo se obrne
in ko sem noro zaljubljen težil ženskam,
so se muzali, kaj še nisi videl pičke,
to pa ni noben big deal
in ko sem spreminjal svet,
z obsedenim pisanjem,
so rekli, že Jezus je govoril,
kar nas ne zanima kaj dosti,
ti pa niti hiše ne znaš postaviti
in ko imam trenutke normalnosti,
se kot črne zveri z zlepljeno dlako
in ogljeno žarečimi očmi,
skrijejo med grmičevje na poti
in čakajo da se mi bo zopet zmešalo,
čakajo in so prepričani,
da se mi bo točno tako,
kot je pričakovati,
kot se ponavlja zgodovina
in ne ostane mi nič drugega,
kot da jih reže močno prevaram,
da bodo rekli, prevarant je,
ne norec.
Tako se nekoč spremenim v ptico,
da me ne da bi vedele zakaj,
skljuvajo, ne da bi vedel zakaj.

  • Share/Bookmark