10.04.2021

Večer preseganja

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Siv je večer,
kakor da vse pada
v večno osamljenost.
S prijateljem sedima na terasi,
v srednjih letih sem našel
najboljšega prijatelja.
Poslušama Led Zeppeline,
ki jih zaverovano, zelo resno
poslušam že 25 let.
Koncert je iz zgodnjih let,
a prijatelj glasbenik pravi,
da so razštrikani,
ob njegovih grimasah
se začneva režati.
Reživa se tri komade kot obsedena,
malo mi je žal.
A s prijateljem sem izstopil
iz svojega oklepa.
Potem me uči ritmično
igrati komad Še je čas,
nato se še malo režima koncertu.
Peljeva se domov pod mesecem
in sivimi oblaki,
peljeva se mimo hiše
neke davne ljubezni,
sprašujem se koliko strasti,
nasmehov, pogovorov,
lepih besed ljudje zamudijo,
koliko krat se sprejo in užalijo,
ker ne zmorejo za drugega
izstopiti iz svojega kokona.
Človek obupa nad spreminjanjem sveta,
a ko vidi zelene travnike in poletne rože,
si reče to je to,
vse je na dlani in tako preprosto
in ta glasba in te rože,
združujejo in zdi se,
da vsak razume kaj je dobro
in da si vsi želimo isto,
hipiju se rože posušijo,
sociologu, filozofu največjemu,
se misli raztreščijo,
o le kako bi se dalo s strpnimi,
lepimi besedami z vsakim prijatelj
postati in ostati,
sam sem komaj izstopil
iz svojega oklepa
in tako vsak se svojega oklepa,
skupen smeh pod sivimi oblaki,
daje upanje in srečo odklepa.

  • Share/Bookmark
4.04.2021

Sem len in zmeden, zato sem kantavtor, hvaležen prijatelju in Stevu Jobsu

Objavljeno v Glasba, Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Sem len in zmeden,
zato me šola in služba ne zanimata
in v glasbi so me najbolj pritegnile
besede, melodije in kričanje,
ter cvileče kitarske solaže,
zato hard rock kantavtor sem postal.
Skozi leta sem vse bolje kričal
svoje melodije, besedila
in včasih dobil kakšen koncert,
a ker sem len in zmeden,
kdo bo delal aranžmaje,
jaz jih ne znam,
kdo organiziral vaje,
kdo vse posnel,
kdo naredil ovitek
in natisnil plošče,
kdo organiziral bo koncerte,
kje našel vse te bom eksperte,
založbe in managerji hočejo končne izdelke,
jaz pa delam le svoje surove izstrelke,
ki mnoge vržejo na rit,
a ker sem len in zmeden,
koncertna prizorišča in radii rečejo,
pojdi se solit.
Morda bi potreboval dolga leta
izobraževanja,
tono denarja,
glasbenih detajlov raziskovanja,
velike studie,
izjemne producente,
razumevanje vseh inštrumentov,
ritma, jazza, harmonije,
solfeggia, teorije, prakse,
basa, trombona, orglic,
ksilofona in glavnika,
mačka Murija, Beethovna,
Ježka, Murna in ljubljanskih slavčkov
in ravno sem mislil oditi
s kitaro in ojačevalcem
kričat pred RTV,
naj studio mi svoj odprejo
in svojo frekvenco,
naj mi vratar uredi aranžma,
naj pripravijo dolge trakove,
big band, snemalce,
zapovedi, pokojnega Mojzesa,
naj Ati Soss me drži za roko,
naj mi s snemalcem Acom Razbornikom
in vsaj Janijem Kovačičem dajo zaroko,
naj vse se zavrti v crescendo,
saj s tako energijo kričim svoje komade
in vendar moram od nečesa živeti,
naj vendar končam na ulici,
nekako moram začeti,
kako naj pridem do vse te velike mašinerije,
saj nisem Baltazar,
sem sploh v pravem stoletju,
v svoji lenobi in zmedenosti,
ne najdem ne poti, ne ljudi,
ne sredstva, ne cilja, ne studia,
ne plošče, ne lignjev in ne iščem sploh banketa.
A glej v svojem stoletju sem našel muzikaličnega prijatelja,
s parimi kitarami(še en Drug posnel je bobne)
mikrofonom in računalnikom,
kot pred stoletji skladatelj
bi našel le papir in klavir,
a prijatelj ima še srce,
izkušnje v skupinah
in lepe ideje,
za par evrov potlej dal natisnit
bom cdje,
kak ducat le za radijske postaje
in dal komade na internet portale,
tako z valovi bom prišel v vse konce in kraje
in če se kdo navduši,
me bo našel bend,
se bom zmenil za koncerte,
zraven sebe bom imel eksperte,
jaz pa leni bom kantavtor,
pisal komade bom v garaži
in hvalil Steva Jobsa,
da je namesto mene ugriznil
v to korporativno kislo jabolko
in ustvaril naprave za lenuhe,
kjer s klikanjem
in bolj delovnim prijateljem,
skoraj zastonj lahko ustvariš
fino muziko in lepe upe.

  • Share/Bookmark
2.04.2021

Album Sare Korošec Povezava in življenje na daljavo

Objavljeno v Glasba , avtor samokodela

Najnovejši album Sare Korošec in njenega nadaljujočega se projekta Muzikačaka je zame zvočno in vsebinsko dovršen ambientalen in eksperimentalen album, ki se napaja iz osamljenih in zapuščenih planjav Haloz in hkrati išče povezave z ljudmi in drugimi kraji, svetovi in zvočnimi svetovi. Naj zapišem nekaj o skladbah, ki so mi še posebej ostale v spominu in duši. Skladba Spomin je zelo lepa skladba z dovršenimi, domiselnimi klaviaturami, ki se harmonsko prepletajo. Skladba Tu ni nikogar z zanimivim vokalno instrumentalnim prepletom ustvari podobe zapuščenosti prerasle, osamljene haloške hišice, ki jo je že zapustilo življenje, a skozi naravo v njej še živi. Melanholija in topla nostalgija. Skladba Megla odlično pričara meglen dan, v skladbi V megli pa jaz, ki Saro poznam, začutim njene žareče oči, ki žarijo tudi v meglenem dnevu.Zelo fascinantna mi je tudi virtuozna solaža v skladbi Megla. Skladba Prostor za dolžino verige namesto s pasjo žalostjo preseneti s skoraj Queenovskim klavirskim aranžmajem in psu, ki je ujet na verigo, daje upanje v lepši dan. Skladba Plešem v gorici je zanimiva zaradi uvoda, ki nam pričara osvoboditev plesa in malo spominja na uvod pesmi Brothers in arms, kasneje pa se pridružijo tudi bobni, kar je primerno za skladbo o plesu. Pesem Dih pa me je navdušila zaradi fraze, ki je intervalno vsaj v enem delu enaka frazi samega začetka skladbe Since I’ve been loving you skupine Led Zeppelin, ki je meni najljubša skladba na svetu. Tudi besedila v skladbah so lepa in poetična. Vsekakor gre za album, ki kljub preprostosti in eksperimentalnosti aranžmajev, ki vglavnem ne pokažejo neke večje kompozicijske moči ali posebej kadenčnih izumov, vendarle kažejo na veliko izvirnost, čustveno udeleženost, poetičnost in prefinjeno in ustvarjalno dodelanost aranžmajev. Tako je znotraj pristopa in načina ustvarjanja Sara vsekakor plodovita, svojstvena in zelo ustvarjalna umetnica, ki se izkaže tudi z odličnimi zborovskimi vokali. Sara se tako na albumu sprehaja med haloškimi vinogradi in grički in v sončnih, temačnih, pa tudi meglenih trenutkih najde osamljenost in prav v njej tudi tisto najglobljo esenco bivanja, minevanja in smisla, ki jo človek lahko najde sam, a na koncu vendarle pripelje do sočloveka, povezanosti in čuta za sobitja.

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Današnja šala

Objavljeno v Humor , avtor samokodela

Danes je 2. april!

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Še o levih in desnih

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

Zdaj mi je v bistvu kar malo žal, da sem prej pisal o spravi med levimi in desnimi in o tem kako bi se lahko bolje razumeli. Vse kar sem napisal je pomojem sicer res, saj bi z ne skreganostjo in sodelovanjem skoraj zagotovo tudi dobili manjši ekstemizem na obeh straneh in morda tudi boljše politične razmere in več strpnosti za vse. In resda pogosto vlada in politika skrbita za tehnikalije in osnovne pravice. A vendarle je težko sodelovati in se razumeti z Janševo desničarsko stranko, ker je kar konkretno ekstremna. Vsekakor pa to tudi marsikaj pove o slovenskem volilnem telesu, da takšna ekstremna stranka kot je Janševa, še vedno dobi toliko glasov in da ljudje tako pohlevno sledijo vladnim Covid ukrepom. Po drugi strani pa stranka Levica, ki kljub nekoliko ekstremnim stališčem predlaga marsikaj zelo pametnega in družbeno strpnega in koristnega, dobi v bistvu zelo malo glasov. Pa tudi bolj zmerna levica nekoliko izgublja na moči, žal tudi v tujini.

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Janševa vlada in kriza

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

No ravno prej sem pisal o levih in desnih in malo kasneje še dodal spodaj, da so meni seveda levi boljši kot desni(in še kakšen stavek sem dopisal, če koga zanima)in mogoče je treba poudariti, da sploh v malo bolj ekstremnih razmerah, ti janšeki delujejo že kar fašistično, pa čeprav bi morda tudi Levica, če bi bila na oblasti, vsaj do neke mere delovala totalitarno in uvajala socializem, ki se zgodovinsko ni obnesel. Skratka menim, da bi neka zmerna leva vlada, to krizo vsekakor reševala precej boljše!

Ivana Gradišnik na fb pravi:

Okej, če povzamem:

Zaprli in onemogočili so šole, izobraževanje, predšolsko varstvo, šport, kuturo, umetnost, gostinstvo in turizem ter male zasebne neprofitarje in obrti.

To so naredili zato, da zaščitijo zdravstveni sistem pred kolapsom.
Kolapsom, ki ga ogroža 500 hospitaliziranih in 100 na intenzivni, ki naj bi jo sicer “hitro polnili mladi bolniki”, ampak ko greš poiskat podatke, ugotoviš, da je najmlajši bolnik star 39, povprečna starost pa 69. V drugem valu je bila pa 70 let. Ampak ja, rešujemo zdravstveni sistem, ki zdaj kloni pri 500 hospitaliziranih, ker ga “vse hitreje” okupirajo “mladi bolniki”.

Medtem še vedno po več kot enem letu, ko je že bebcu popolnoma jasno, kaj bi edino res urgentno in nujno morali urediti, niso normalizirali delovnih pogojev in povišali plač medicinskim sestram, strežnicam, negovalkam in čistilkam v bolnišnicah in dso-jih, tem ne dajo niti dodatkov, niti niso končno že povečali normativov na zakonito raven, niti niso uredili, da bi lahko bolan ali bolehen delavec ostal na bolniški s 100% nadomestilom, ne da bi ga delodajalec smel ali mogel izsiljevati, da mora vseeno na delo. Aja, pardon, ni res, da ne počnejo nič – zdravnikom so dali proste roke, da si diskrecijsko izplačujejo obsceno enormne dodatke. Ja, to jim je uspelo.

Kot prve so torej spet zaprli šole in vrtce, za katere so zadnji mesec blebetali, da se bojo “zapirale zadnje”, in ki nikoli nikjer na svetu niso bila niti žarišča, niti niso otroci in mladostniki ogroženi, niti, zdaj to res že vemo, ne drži tista manipulacija o otrocih kot asimptomatičnih superspreaderjih.

Odprti pa ostajajo vsi taveliki, šopingirate lahko do onemoglosti ali smrti, če želite, pa tudi poslovneži in politiki se lahko združujejo, jejo in pijejo v gostilnah in kjer jim že paše po mili volji, industrija šopa dalje brez ovir in še vedno bolnih delavcev mirno ne pusti na bolniško – nikome ništa. Kanon futer pač. Ampak otroci in mladostniki – ti pa naj bodo “solidarni” in “družbeno odgovorni”. Pa kultura, umetnost, šport – sveta trojica covidske nevarnosti!

Zaposlene ženske z malimi otroki, ki jim je zapovedano obvezno delo na delovnem mestu, otrok pa ne morejo dat v vrtec, zdaj iščejo rešitve, ki so seveda v nasprotju s famoznim odlokom – varstvo pri starih starših, ki naj bi jih ščitili pred stiki z nevarnimi mladimi s tem, da smo zaprli šole in vrtce. Ali pa iščejo privat varstva na črno in spet kršijo odlok s prepovedanimi “stiki”.

Genialno. Prav genialno, kako jim uspe s takšno popolnoma in do konca kretensko logiko prepričati ljudstvo, da je vse dobro ali smiselno ali prav. Da je moralno, družbeno odgovorno, solidarno in – seveda – da bo učinkovito in dobrodejno, če se “bomo le vsi dosledno držali vseh ukrepov”. Kako je to možno? Kako lahko tem blaznežem, ki sprejemajo takšne svinjske in popolnoma nesmiselne odločitve, dosledno pa ne naredijo tistega, kar bi edino zares morali, kdorkoli še karkoli verjame? Kako??

Ne bom se nič zadrževala: to ni nobena stroka – to je sadistična stoka.

In za piko na i – obvezne maske na prostem, na svežem zraku, v naravi, povsod! Po tem, ko na vsem svetu, dobro veste vsi, ni ene raziskave, enega dokaza, da bi to bilo kakorkoli koristno, ampak kvečjemu, če že, nasprotno. In pri čemer niti največji kolaboranti in vladni ritolizniki iz famozne strokovne skupine nočejo rečt, da to podpirajo in da se jim zdi v redu. Niti oni ne. Niti oni.

Kakorkoli … jaz sem že onkraj obupa, res nimam več nobenega upanja, da se tole lahko zasuka, počutim se 100x bolj idiotsko kot liki iz legendarnih Twilight Zone, in ko sem gledala včerajšnjih 24ur, me je fizično bolelo.

V glavnem, moje vprašanje: kako lahko še kdorkoli karkoli verjame komurkoli od teh ljudi? Kako??? :-/

  • Share/Bookmark
1.04.2021

Politične razprtije levih in desnih

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

Glede na to, da bi naj vlada in politika skrbeli predvsem za tehnikalije, kot sta javna infrastruktura in splošno blagostanje naroda, pa za recimo strokovno financiranje kulture in še za neke vsesplošne človekove pravice, res ne razumem od kod ta blazna, naperjena obsedena delitev na leve in desne. Saj ta levi pač bolj podpiramo socialo, pa kulturo, pa manjšine in ne maramo preveč vere in religije, ampak kaj niso to v bistvu neke splošne vrednote, ki jih moramo dovolj upoštevati vsi in v primeru cerkve in religije zgolj neka osebna opredelitev, ki prav tako zahteva strpnost in določeno upoštevanje števila vernikov? Človek se vpraša, če gre morda še vedno za delitve med Hitlerjem in Stalinom, morda Leninom, kar je pa bil konec koncev vse isti totalitarni šmoren, obsojen na propad. In Janša skbi za tehnikalije približno toliko kot bi Levica, ne posebej dobro, oboji pa so na svoji strani ekstrema, ki se mu reče politično ustvarjanje razprtij, ker pač na političnem parketu na srečo ne obstaja le ena stranka in gre med njimi za boj za moč in oblast. Skupaj bi lahko naredili več dobrega, v dialogu in upoštevanju razlik. Razlike so zato, da se vse čim bolj in hkrati upoštevajo, kolikor je le možno. Saj je jasno, da imamo različna mnenja in poglede in od tod različne stranke, ampak to da morajo biti te stranke, sploh v tako mali državi totalno skregane in da se tudi po socialnih omrežjih in v medijih goji tako sovraštvo, je pa milo rečeno povsem nepotrebno. Pa seveda osebno menim, da so levičarji boljši od desničarjev, a tako skregani vendarle ne bi rabili biti. Sploh pa so časi nasploh vendarle dokaj normalni in zato tudi ni takih ekstremnih razlik med ljudmi, če pa bi časi postali bolj nenormalni, pa bi se ljudje v bistvu kregali in bojevali drug proti drugemu vsepovprek in nasprotja in nasilje bi rastli ne glede na stranke in ideologije. Tudi tega seveda vsekakor ne potrebujemo.

  • Share/Bookmark
31.03.2021

Nebesa in sreča

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

Recimo, da bi obstajala nebesa. Ne morem si predstavljat, da bi v primeru, ko bi imel nekdo v nebesih kakršnokoli, že najmanjše zavedanje, dejansko lahko bil ves čas srečen, kar naj bi v nebesih bil. Tudi če bi se tam prav vsakemu izpolnile vse želje(pri čemer niti ni jasno, kako bi se lahko vsakemu izpolnila vsaka želja, brez da bi včasih šel čez želje drugega, razen, če bi vsak imel čisto svoja nebesa), bi ob zavedanju samega sebe slej ko prej lahko prišlo do nesrečnosti le zato, ker bi se nekdo zavedal, da bo moral večno bivati ali ker bi preprosto postal nejevoljen ali ker bi mu šlo na živce, da nebesa in bog sploh obstajata. Pa nasploh lahko obstaja nešteto razlogov za nesrečo, takoj ko se nekdo zaveda samega sebe.

  • Share/Bookmark
31.03.2021

Neumnost popularnosti

Objavljeno v Družbena kritika , avtor samokodela

NEUMNOST POPULARNOSTI

Še zdaj niti približno ne razumem, kako lahko ta izum 20.in 21. stoletja(prej so bili to res izjemno, izjemno redki, razni kralji, verski vodje in izjemno rekdo kakšen umetnik, pa še to ne na tak način kot zdaj), da je nekdo dejansko lahko popularen, nekomu dejansko nekaj resnega pomeni in ima nekdo občutek, da to dejansko naredi kakršnokoli razliko v življenju. Zdaj je sicer popularnih ljudi in takih, ki se promovirajo skozi elektronske medije že ogromno, a v bistvu jih je še zmeraj malo in še vedno imajo mnogi občutek, da je to izjemno pomembno in naredi neko izjemno razliko v življenju, kar je totalna neumnost. Malo več denarja mogoče naredi neko razliko, veliko denarja pa človeka pogosto pokvari in tudi malo denarja je dovolj in za denar ni treba biti popularen. In potem je tukaj dandanes še toliko ljudi, ki so popularni zaradi popularnosti. Pa tudi recimo pri glasbenikih, če se jim dejansko zdi, da je to kakorkoli pomembno, da se zdaj tam zbere neka množica in da oni lahko odsvirajo svojo svirko in tudi skušajo preveč ali celo bistveno preveč slediti pravilom popularne glasbe, le zato, da bi jim na veliko šlo, je to neumno. In tudi kvalitetni glasbeniki so s svojimi nastopi in intervjuji v medijih pogosto manj tehtni in pomembni kot razni strokovnjaki na svojih področjih, ki se v medijih pojavljajo le priložnostno. Poleg tega je v popularnosti veliko napuha, egoizma, hedonizma, arogance in avtodestruktizma.

  • Share/Bookmark
24.03.2021

Večno nezadovoljno zadovoljstvo

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza , avtor samokodela

Nekoč bom majhen črn oblak,
ki grdo gleda, je slabe volje,
a se ničesar ne zaveda
in tako je majhen in bel
od sreče poleta,
da je strela le v njem,
nikamor se ne razstreli
in leta, leta
in ta strela,
ki ga dela črnega
in zaradi katere rad negoduje,
je svetloba Luciferjeva,
ki razsvetljuje
in sreča v nesreči je,
da se oblak ničesar ne zaveda
in ta oblak sem jaz
in glej vse mimo mene gre
in vse premislim in premerim
in včasih skoraj kaj zamerim,
a vse mimo mene gre,
strela v meni je orgazem
in vse lepo je in vse lažje,
ker letim, se ničesar ne zavedam
in ne bojim in sem srečen,
ko izpuhtim v nesreči.

  • Share/Bookmark