Arhiv za mesec Avgust, 2007

29.08.2007

Moja poezija

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

BELO

Bela ladja na obzorju,
beli valovi na gladini,
beli oblaki nad hribi,
bela hiša na gričku!
Barve zime sredi razgretega poletja,
veter med njimi prebada sparne sončne žarke,
bela barva odbija ves spekter svetlobe,
zato je črna kot zimska noč, s težkimi, nizkimi oblaki bolečin,
ki te le včasih prekrijejo s kakšnim drugim trpljenjem,
ko mi prevzemaš pogled,
ne da bi me želela ogreti, ker si le hladna luna,
ki me nosi kot mesečnika,
in zdaj sem tu ob morju, otožen, buden, zaljubljen
in pod vrelim soncem januarskega julija, pod soncem jasne resnice,
se je moje belo telo,
moje zimsko žalostno telo,
sredi poletja stopilo.

CESTE

Ceste, hiše, drevesa,
drevesa življenja se razraščajo,
skozi pokrajine v stepe kosti,
njihova trdnost v počasnosti razpadanja,
je večnost izginulega,
trdnost mogočnega debla, je trdnost nepovratnosti,
sveži listki pa se v svoji mladosti,
preluknjani od divje toče odvrtijo,
na mrtva tla,
in preko robov drevesa, bogate bere prednikov,
hranijo svoje lastno izgubljeno,
tisto, ki se preko prašnih kolovozov bojuje, v luknjastem prevračajočem
trpljenju, iz cest, ki padajo v svetlost, dokler se ne potopijo
v črno stopinjo, zakrivajočo talni kažipot, samo iz napotkov.
Črne stopinje rojevajo zaslepljujočo neorientiranost,
da vestni rišejo bele črte,
ki jih včasih kdo v svoji iskrici prevozi,
nezaskrbljen za skrbi tistih, ki jih rišejo za pomoč,
saj ve, da vozi v sredici skorje ljubezni kruha
in leti po pokrajinah brez cestnih cest,
nikogar ne bo ranil, na cestah bo šel od gazi, do potk, do stezic,
do ceste ljubezni in vsega kar boli,
vsepovsod tam,
se ljudje ustavljajo v hišah lepo nališpanih in z neopremljenimi sobami polnimi
nedotaknjenih in nedotakljivih omar,
ter v vegastih kočah, polnih osamljenih ljudi,
kdaj pa kdaj pa kje lepa vzvalovi, iz zemlje pristna in porisana
z opleskom žuljev,
velike hiše s sobanami pritiskajo na mnoga srca
in jih napihnejo do poka.
Nekateri otroci rišejo hiše z dvema oknoma in vrati,
kot obraz ki nekaj skriva in upa,
kot upamo vsi na to, kar skrivamo včasih
in kar nam utrne solzico zvečer pod žalostno odejo.

TEMA

Nekoč si bom odklopil vsa čutila
Takrat bo nekoč zdaj in zdaj enkrat v prihodnosti
Takrat bom poslušal temo v sebi
In rdeč boj bitja samega sebe znotraj sebe
Morda bom takrat končno lahko verjel
Da bo bilo do jutra
Ne da bi me bilo strah
Vsaj do naslednjega črpajočega razbijanja
Ko se bom zopet bal
da se zjutraj sploh ne bom zbudil
Tako da ne bom sprejemal niti
Praznine zdaj odklopljenih čutil
Ter da bom ostal brez samega sebe
Ki upa da bo to bitje še dolgo
Kakor vojni boben bilo bitko
Z zaklopkami ki soka življenja ne spustijo nazaj
V oči ki so navznoter videle brezup in iskale
Srečo v njenih zrklih in svetlobi ki naj presvetli mi sanje
Da bom v spanju sanjal svetle rože
V katerih cvete bom zaprt v večnost
In vedel konec ni temen
Temveč le brezbarven

ROKE

Roke imaš ujete pred železna vrata,
s kljuko iz težke temne zemlje.
Odpreti jih nameravaš z žgočo solno kislino življenjske moči,
s katero poskušaš razjesti vrata in si hkrati izprati dlani,
od vsega kar te moreče davi za nohti in ti krajša sapo.
A načneš in razžreš le sebe,
iz goste prsti, ki jo razmočiš s svojim potom
in v katero padeš pred vrati, pa zraste
mazava smrtnost, blato in mulj.
Le to kar si sejal, ti vsaj malo razvedri pogled,
ki ga vrneš sitemu otroku!
Nebesni svod, ki vleče daleč gor
brez konca, brez postanka,
pa vpije v nebo vprašanje
ali ti bo kdaj dano zapustiti
s krili,
vse to kar si prej
z beraško palico premagoval?
Ne ! Le blatno kislino resnice, si brišeš v ključe
lažnega upanja,
ki je le konec.

LJUBLJENJE

Drug ob drugem leživa,
dve goli Srci se združita
skozi prepletenost teles.
Moje roke lahnega poletnega vetriča,
vzvalovijo po tvojem hrbtu,
moje noge so majska trata,
ki vzdraži tvoja stopala, kolena, ter lepe nežne
bele noge.
Moji prsti plezajo po tvojem trebuhu,
kakor razpuščene regratove lučke,
moje dlani strastnih morskih tokov
se vijejo po tvojih prsih kipečih kakor dve vrtnici,
obe za tvojo radost in mojo naslado.
Moje roke vzvalovijo s hrbta navzdol na tvojo zaobljenost,
preko bokov jih odnese, v tvojo nedopolnjeno popolno magično sredino,
ki je vrt poln dehtečega rastlinja, a v njem je le ena živordeča vrtnica!
Tvoje roke so njene bodice, a moj divji ples po tebi,
ti v očeh zaneti ogenj, ki stopi vse trne, ki so nastali v strahu,
v bojazni, da bi te neskrbni nečuteč vrtičkar, ki ne ve, da bi poleg vrtnarja moral biti tudi mornar, ki odpre školjko ali pa planinec, ki se oprime špranje boleče ranil.
Pustiš mi, da z rokami božanskega vrtnarja odprem rožo tvojega iskrenja,
ki se napaja iz tvojega in mojega Srca!
Najina jezika se prepleteta, ko najdeva doslej neznano govorico,
pristnosti dežele ljubljenja.
Grem skozi tvoje žareče lase,
ti me božaš po licih in daleč spodaj,
kjer iščeš svojo dopolnitev,
ki mora zrasti iz mene, iz mojega ognja ljubljenja!
Počasi grem vate,
toda kmalu se poženem v tvoje brezkončne globine,
ti si polna mojega počasnega drsenja, ki ga vlažiš
in prehaja v divjost,
telesi sta eno v divjem blisku,
tvoj divji krik se preplete z mojim globokim sopenjem,
letim iz mene v tebe in ti si polna moje strastne gostosti,
sva Eno Srce, napolnjeno z gorečo rdečo Vrtnico z vrta najine Ljubezni,
Ki brez trohice egoizma in samovšečnosti,
govori v utripu Ljubim se!

  • Share/Bookmark
11.08.2007

Novi posnetki

Zapisano pod Glasba avtor: samokodela

Tu sta dva nova posnetka komadov Stairway to heaven in Going to California skupine Led Zeppelin:

Stairway:

http://www.freeweb.siol.net/kodela48/stairwaythebest.mp3

California:

http://www.freeweb.siol.net/kodela48/California1.mp3

  • Share/Bookmark