29.11.2007

Bober

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

No zdaj pa ena pesem, da ne bom samo jezikal:

Strgaš se skozi deročo reko po dnu,
Prav tja so te potisnili temni slapovi,
Polni polomljenih debel daljnih neurij,
Ko si hkrati bil voda brez lastne volje,
Odznotraj si jo čutil, ko te je odzunaj vrtinčila
in si jo vpijal skozi hlipajoč sapnik,
lezel si skozi njo, ki je, a lahko skoznjo vidiš svoj prehod
na površino, ki pa se ne bo zgodil kljub fluidnosti
resnične snovi, skozi katero lahko stopiš
in se njena resničnost potrdi, ko čutiš
da si prednik nekomu, ki jo bo ustvarjal
skozi gorenje vodika na daljnem nebu,
in ker je to zgolj reakcija je to ena izmed potrditev, da je ni, te ki jo bo nekdo
iz morja vlekel in dal Afriki sol na mizo,
ker je reakcija bolj proces kot obstoj,
in celotno življenje bobra je proces neobstoja.
Hkrati si bober, ko glodaš debla in jih mečeš
Dol, da bi si zajezil rešitev življenja
In nisi žival z debelimi zobmi in rjavim
Zgladenim kožuhom, ko ti zmanjka glodanja
Kosti, že neštetokrat obranih in preglodanih v velikih dragih hišah,
Od koder padejo ostanki, kot bobru les izza sekalcev
In v tebi ni tistega pradavnega lesa, ki bi ti v žerjavici
Tvojih celic, zakuril željo po postavitvi jezu samo za igro otrok,
Saj bi elektriko tako ali tako imeli v srcih in očeh,
A bober je ti, ker mu smreka pripoveduje,
Preko zob žagajočo zgodbo o drevesu,
Ki ti nikoli ni odreklo sence
In ti je dalo dih,
A si ga kljub temu moral podreti, če si hotel
Nekako premagovati svoje težke poti ob zaledeneli reki,
Nazaj do jame, kjer si si podkuril,
Kjer si v varnosti sprostil prepono
In kjer hkrati, nisi niti za trenutek
Mirno zatisnil očesa,
Da ne bi divje bitje z debelimi čekani, ki niso za les
Pojedlo kar si ulovil,
Ali pa pojedlo tebe
In tvoje mišičje prepojeno s divjo vodo.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.