23.09.2009

Reinkarniran v psa

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

V Budini(daleč vstran od Indije in Budizma), je živela družina Kristjanovih, ki je zadnje dni bdela ob umirajočem dedku Ivanu in žalostno čakala, da bo stari oče odšel v neskončna nebesna lovišča. Zbrani so bili vsi, ki so živeli v isti hiši, od vnukov, enega pravnuka, sina, hčere in žene!!
Naposled je stari oče neke četrtkove noči preminil. Vendar pa v nasprotju z vero družine Kristjan, Ivan ni odšel v nebo, ampak se je reinkarniral v psička, ki so ga le dva dni po dedkovi smrti, prinesli v družino. Bil je majhen pudel, saj so želeli imeti psa, ki ne bi bil nevaren za otroke. Takoj ko je psiček malo zrasel, se je začel razgledovati po hiši, še posebej rad pa je zrl skozi okno dnevne sobe, prav tako kot je to rad počel stari dedek Ivan. Poleg tega je psiček na vse pretege sitnaril in cvilil, dokler mu niso dali koščka kranjske klobase, ki jo je oboževal tudi Ivan in zato si je psiček vsakič, že od takrat ko je prvič zagledal to klobaso, zelo prizadeval da bi jo dobil!! Pogosto je tudi nalajal Andreja, torej sina pokojnega Ivana, ki ga za časa življenja ni preveč maral, ker je kockal in pil. Andrej je ob tem lajanju vedno imel nekoliko neprijeten in nenavaden občutek, kot da bi ga oblival nek čuden srh, da iz psa veje nekakšen zavestno usmerjen bes.
Ivan, ki se je skrival v psu, pa se je zaradi izjemnega slučaja, da se je reinkarniral v lastno družino, tudi zelo trudil, da bi svojcem dopovedal, da je prisoten v njihovem domačem ljubljenčku!! Velikokrat je poskušal namigovati kateremu izmed vnukov, s tem ko je potegnil iz omare kakšno njegovo najljubšo družabno igrico, naprimer ‘Človek ne jezi se’, da pozna podrobnosti njegove osebnosti, vendar nobeden od članov družine ni niti slučajno posumil, da se v psu skriva njihov Ivan. Bile pa so tudi prilike, ko je neko nenevadno energijo, ki je izžarevala iz pudlja, začutila tudi Ivanova žena Meta, sploh takrat, ko ji je šel psiček na živce in ga je včasih rahlo brcnila. Seveda pa se ni zavedala, da s tem vrača Ivanu to, kar ji je včasih namenil on, ko je bil jezen, namreč, da jo je mahnil okrog ušes.
Tako je minilo okrog deset let in psiček je bil tik pred smrtjo. Obupan je poskušal na vsak način vsaj ob koncu življenja nekako povedati svoji družini, da je bil z njimi. Nekako je uspel splezati na mizo v delovnem kabinetu svoje hčere in vzeti v gobec kemični svinčnik, ter na list papirja zelo počasi napisati: ‘Ivan’. Nekaj minut zatem, je poginil, ker mu je odpovedalo srce.
Ko so družinski člani našli mrtvega kužka, so bili zelo žalostni, na mizi pa so zagledali listek z nakracanim napisom!!Čeprav so bili potrti, so vsi en glas zavpili, naš pravnukec pa se je sam še pred začetkom šole naučil napisati svoje ime!!!!! Ivan je bilo namreč ime drugega pravnučka, ki se je rodil v družino in je bil star šele pet let.
Tako je Ivanova skrivnost ostala zapečatena v skrivnostni pasji naravi, kot ostane reinkarnacija vedno skrita v svoji nedokazljivosti!!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.