24.09.2009

Matematična loznost

Objavljeno v Humor, Poezija in proza avtor samokodela

Razmišljal sem, da bi bilo zanimivo diplomirati iz matematične loznosti!! Gre za lozno prehajanje skozi številke v črke!!

Zadeva poteka takole: Pogledaš na ročno uro in ugotoviš koliko kaže, si zapomniš številko, ki prikazuje ure(od 1-24) in jo pretvoriš v črko glede na številčno mesto črke v abecedi, se pravi a je 1, b je 2,…z je 24.Vsakič ko urni kazalec kaže natanko pol ena zjutraj, se pravi na pol poti med štiriindvajseto uro ponoči in eno uro zjutraj, šteje to kot petindvajseta ura in torej predstavlja črko ž!! Ko je kazalec čez pol ena, to spet pomeni številko ena oziroma črko a!!

Po pogledu na uro prehodiš naprimer kakšnih ‘dvajset kilometrov’ življenja in v trenutku, ko si pot opravil, spet preveriš koliko kaže urni kazalec in številko spremeniš v črko!!Ustavljaš se tako na točkah svojega življenja in reflektiraš doživeti čas v pomen!! Z natančno izbrano časovno točko opazovanja preteklosti, namreč določamo perspektivo opazovanja vsega kar smo doživeli!!Poleg loznega spreminjanja številk v črke, postajajo vse bolj lozne tudi hlače zaradi dolgotrajnega sprehanja in zato se poleg loznosti, pojavi tudi skoznost!! Ko se pojavi luknja v hlačah pomeni to konec sprehajanja in takrat je treba zbrati vse pridobljene podatkov v smislu zbranih črk!!Skoznost namreč pomeni zaradi izmučenosti, padec skozi prehod v novo epoho življenja!!

Poleg splošnega zaporedja zbranih črk, se zagotovo iz kombinacije črk pojavi kakšna beseda!!Te besede predstavljajo tiste redke trenutke v življenskem popotovanju, ki imajo poseben smisel in vrednost!!Nekatere lahko sestavimo med sabo in združijo se v posebni lepoti!! Vse besede, ki se pojavijo izločimo in njihove črke spremenimo nazaj v številke ter številke seštejemo!! Iz končne številke dobimo informacijo, koliko mora biti ura takrat, ko se lahko končno nehamo sprehajati po ‘dvajset kilometrov’ življenja brez prestanka in po več kot ‘šestdeset kilometrov’ na dan in kdaj se lahko ustavimo, da si najdemo kaj za pod zob, se zamislimo ali se zasanjamo!!Dogodki preteklosti nam tako sešteti skupaj, dajo navodila za prihodnost!!Naše življenje pa matematični jezik vesolja, skozi pestrost doživetega in pretečen čas, spreminja v naš jezik abecede!!

Ko torej določimo uro počitka pa se moramo še prepričati, da ni ta ura slučajno mišljena po kanadskem ali japonskem času, da torej nismo zgolj dozdevno našli obdobja za počitek, ki v resnici pripada nekomu drugemu, zaradi kogar se nam zdi, da bi se morda morali ustaviti skupaj z njim, pa temu ni tako, saj je bila ta oseba le nek kratek trenutek del naše zgodbe!! Potem moramo spet na pot in seveda moramo med sprehajanjem pridno spreminjati številke ur v črke!!

Naše popotovanje se povsem konča šele, ko pridemo zadnjič do črke ž, ko se moramo na koncu opogumiti in narediti magični salto mortale in sešteti dve sledeči si števili, namreč polnoč(24) in eno uro zjutraj(1)!! Ko nam uspe to seštevanje polnoči in ene ure zjutraj, katerih vmesni čas imajo mnogi za uro duhov, se poslovimo od abecede popotovanja in postanemo del večnih številk časa!!!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.