26.04.2010

Čas in večnost

Objavljeno v Družbena kritika, Poezija in proza avtor samokodela

V davnih civilizacijah , so se astronomi spomnili, da bi lahko šteli dni. Potlej so opazovali premike nebesnih teles in barvitost letnih časov, ter v burnih, zvezdnatih nočeh nespečnosti, določili dolžino leta. Sebi in filozofom čas opazovanja bivanja večnih ozvezdij in vedno prekmalu minuli čas, za odkrivanje smisla obstoja.
A jaz bežim od tega! Zdi se mi, kakor da bi življenje trajalo kar neskončno dlje, brez štetja dni in let! Mar res moram, da se lahko dva dogovorita, da gresta čez teden dni ob treh na kavo, vedeti, koliko let mi je že pobegnilo in da me kmalu čaka grob?! Brez let in letnic, bi življenje v vetru plapolalo, kot bela rjuha, razpeta med stari hiši, ki izgledata kot večni izklesani gori, med katerima leti bel, mnogo pred njima minljivi orel, ki pa v sebi ne pozna starosti!
Ko pa sem danes spet kosil trato pri babici, sem spoznal, da je vse kakor je bilo: drevesa, vrt, hiša in seveda Sonce nad vsem živim! Le leta so minila, od takrat, ko sem kot otrok prvič vlekel okorno kosilnico po ogalih hiše. Le to je drugače, da sem vmes toliko spoznal, se naučil, ugotovil o življenju, postal še odločnejši ateist kot sem bil že pri štirih letih, ter dodal še misli, da je vse večno in da hkrati ničesar ni, da je mikro svet v makro svetu, da je makro svet v mikro svetu, da je peščenih zrnc na obali, toliko kot galaksij in da je let med ozvezdji, kakor misel, ki leti med naiskrenimi živčnimi celicami
Tedaj pa sem s kosilnico zadel ob deblo drevesa in iz vesoljnih globin uma, sem padel na Zemljo in iz njenih tal, sem videl misel, ki se je utrnila in rekla: ‘Izkoristi svoj čas, ki je tvoj le, če boš ustvarjal!Živi na trdnih tleh, a ustvarjaj v višavah sanj, ki pa naj vedno pristanejo v konkretnosti ustvarjenega!” Ob teh mislih o konkretnostih življenja, ki jih ne smem zamuditi, sem opazil, da je kosilnica s električnim kablom, ki motovili po trati in moti košnjo, verjetno ena najbolj neumnih reči, kar sem jih kdaj videl! Čista izguba časa! Takšna kosilnica, se je zazdela kot simbol, kakor da bi z njo iz kaosa trate ustvarjal umetniško kultivacijo, a zaradi žiče nisem mogel po svobodnih, svojstvenih, nepredvidljivh poteh, hkrati pa je košnja trajala potratno dolgo. Le simbolika, a vendar bi zares z užitkom kosil kar vsepovprek, da bi ustvarjal med marjeticami kroge, črke, vprašaje in klicaje!
Ure, koledarji, televizija, nenehno diktirajo čas in odštevajo dni, za katere se zdi, da bi bili neločljiv del večnosti, če bi jih le pozabili šteti! In žica kosilnice, ki mi je kratila svobodo ustvarjalne košnje, je bila simbol za žice, napajajoče človeško gnitje v brezsmiselni, brezkreativnosti brnečih zaslonov. Žice, ki šele z napajanjem pisateljske lučke ali ateljejskih reflektorjev dobijo pravi žar!

Pesem skupine Pink Floyd, Time(Čas), ki govori o tem, kako ljudje zapravljajo čas in se ne znajdejo v življenju in niso ustavrjalni, potem pa življenje kar naenkrat mine in nihče ti ni pokazal prave poti in vse kar ti ostane, je da se ogreješ v svojem domu. Mislim, da pesem hoče povedati ravno to, da edino ustvarjalnost da smisel življenju, na koncu pa pesem omeni še zvonenje zvona v daljavi, kar bi med drugim lahko pomenilo opozorilo, da nekateri iščejo rešitev v cerkvi in veri, morali pa bi najti svojo pot!:

Ticking away the moments that make up a dull day
You fritter and waste the hours in an offhand way
Kicking around on a piece of ground in your home town
Waiting for someone or something to show you the way

Tired of lying in the sunshine
Staying home to watch the rain
And you are young and life is long
And there is time to kill today
And then one day you find
Ten years have got behind you
No one told you when to run
You missed the starting gun

And you run, and you run to catch up with the sun, but it’s sinking
Racing around to come up behind you again
The sun is the same in a relative way, but you’re older
Shorter of breath and one day closer to death

Every year is getting shorter
Never seem to find the time
Plans that either come to nought
Or half a page of scribbled lines
Hanging on in quiet desparation is the English way
The time is gone
The song is over
Thought I’d something more to say

Home, home again
I like to be here when I can
When I come home cold and tired
It’s good to warm my bones beside the fire
Far away across the field
The tolling of the iron bell
Calls the faithful to their knees
To hear the softly spoken magic spells

Pesem Time, Pink Floyd:

http://www.youtube.com/watch?v=ntm1YfehK7U&amp

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

2 komentarjev

  1. Luka Tetičkovič pravi:

    Kot doslej, je eden prisiljen v stranpota, da zazna fino tkanino časa.

    Ob pravem času se poti naših smeri križajo, a dotlej smo le osamljeni popotniki, katere le disciplina pripravi do naslednjega koraka.

    Ne ustavi se.

    27.04.2010 ob 11:48

  2. samokodela samokodela pravi:

    Hvala za nasvete!!!Zelo lepo je videti, da moj blog bere nekdo, ki ga poznam!!No, vsaj mislim, da si s Ptuja!!??

    27.04.2010 ob 12:24

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.