14.07.2010

Manično potovanje

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

V svoji leseni kočici v bližini mestnega smetišča nekje v Sloveniji, se je klošar Jože Mahaš Domov nekega jutra zbudil zelo maničen. Nekaj sekund po tem, ko se je zavedel samega sebe, ga je prešinila ideja, da želi na vsak način odpotovati na Jamajko in tam kmetovati z minskimi polji, ki jih bo nasadil, poslušati reggae glasbo in poskušati preučevati svojo idejo, da sta Severna in Južna Amerika otoka jamajške celine!

Izpod postelje je vzel manjšo količino denarja, ki mu jo je pred kakšnim mesecem zapustila njegova pokojna mama in ga je hranil za najhujše čase. Odločil se je, da si bo najprej nakupil nekaj oblačil za potovanje! Ko je sredi zime prišel v trgovino, ki je prodajala predvsem poletne obleke, ga je prodajalec poskušal najprej pregnati, saj je videl da je Jože klošar, a je kmalu dojel, da ima pred sabo dobro kupčijo! Jože je imel 100 evrov in je želel vse polno kratkih hlač in majic, predvsem pa slamnatih klobukov. Takoj je povedal prodajalcu, da je bogataš in da želi le najboljše! Vsakič ko se je Jože še posebej navdušil, je prodajalec malo zvišal ceno klobuka ali majice, ki se je zasvetila Jožetu. Tvezil mu je o vrhunskih materialih in dizajnu in se počutil kot lik iz zgodbe Cesarjeva nova oblačila. Na koncu je Jožetu prodal še navadno plastično vrečko s priporočilom, da gre za vrhunsko torbico za prtljago.

Ko je Jože zadovoljen odhajal, mu je ostalo le še deset evrov. Vzel je taksi in se odpravil naravnost na letališče. Potem je imel le še pet evrov in z njimi je nameraval kupiti karto. Prijazna uslužbenka mu je hitro razložila, da potrebuje mnogo več, on pa je trdil da ima s seboj vendar celo bogastvo in ker je začel tudi že nekoliko halucinirati, je na bankovcu videl kakšnih deset ničel, čeprav je bil tudi že ko je šel po nakupih prepričan, da ima s sabo veliko denarja. Ker mu karte niso želeli prodati, je zahteval pogovor z direktorjem letališča. Direktor seveda ni imel veliko potrpljenja, zato mu je popotnik zagrozil s tožbo na sodišču, čes da imajo vendar bistveno predrage karte.

Odpravil se je po ulicah mesta in prišel do sodišča. Vstopil je in v veličastni vhodni avli z velikim lestencem ga je ustavil vratar. Ko mu je Jože razložil, da želi tožiti letališče zaradi predragih kart, ki jih ni moč plačati, tudi če si bogataš, je vratar hitro videl koliko je ura, zato ni hotel izgubljati preveč časa z Jožetom. Rekel mu je, da je kar on tisti, ki skrbi za take primere. Vzel je listek iz svoje mize in nanj napisal: Sodišče naroča letališču, da veliki Jože Mahaš Domov dobi karto za polet na Jamajko, saj ima več kot dovolj denarja, le cena je previsoka za njegove plačilne sposobnosti. Da pa ne bo treba cen prilagajati, mu karto kar podarite in mu ponudite prevoz v privatnem reaktivcu, če pa ne želite dati leta zastonj, mu omogočite 100000 mesečnih obrokov po en evro, v sodelovanju z Društvom uličnih darovalcev Jamajke!

Jože je z veseljem vzel listek, se zahvalil, vratar pa je rekel: ”Lepo se imejte na Jamajki Jože Domov!” V tistem trenutku, ko pa je rekel besedo domov, pa se je v brezdomčevem umu nekaj preblisnilo! Namesto na letališče je šel namreč domov, torej proti svojemu domu, ne da bi se tega sploh zavedal, predvsem tudi zato, ker je vse bolj haluciniral. Ko je hodil proti svoji kočici, je namreč imel privide, da sedi v privatnem letalu in leti na Jamajko. Ko pa je prišel pred svojo hišico, je pred seboj zagledal priobalno hiško zgrajeno iz bambusa in pokrito s palmovimi listi, nek Jamajčan mu je ponujal v njej prenočišče, hkrati pa mu je postregel z rumom! Jože je bil zelo vesel, da je že na Jamajki in je vso noč proslavljal, se metal po snegu, misleč da plava v oceanu v bližini hišice, golobi ki pa so letali iz bližnjega smetišča, pa so se mu zdeli kot galantni morski galebi.

Ko pa se je klošar drugo jutro zbudil, je njegova manija čudežno minila, še več, padel je v depresijo. Spomnil se ni ničesar, kar se je zgodilo prejšnji dan, kljub depresiji pa je bil precej vesel da je doma in ni imel prav nobene želje, da bi tisti dan kamorkoli odšel! Kot pogosto, je v škatli pod posteljo želel preveriti, če je njegov denar še vedno tam. Šokiran je bil ko je videl, da ni tam niti ficka. Ko pa je pred sabo sredi zime zagledal poletne obleke in klobuke, si je mislil, da mu je najbrž kdo ukradel njegov denar, v zameno pa mu ”iz prijaznosti” pustil poletna oblačila, ki so v mrzlem vremenu povsem neuporabna. Tuhtal je, da bi s temi oblačili lahko kvečjemu odpotoval v kakšne tople kraje, naprimer na Jamajko.

Ob teh mislih mu je postalo nekoliko topleje, narahlo se je nasmehnil in si mislil, da ga potovanja sploh ne zanimajo, kvečjemu klatenje po domačem mestu, predvsem pa za potovanja nima denarja. Tudi če bi se odločil za potovanje in bi imel sredstva, bi najbrž še preden bi naredil kakšen resnejši korak že bil spet doma, saj nima niti volje, niti poguma, da bi nekam odpotoval ali celo nekje začel znova in si ustvaril boljše življenje.
Ko je tako razmišljal, je spil nekaj vina, se omamil, zaspal in sanjal o Jamajki, do katere pot, je vedno znova pripeljala nazaj v vegasto kočico, brez potovanja, brez prihodnosti, brez preteklosti in brez upanja. Jože je tako prepotoval svoje življenje, videl mnoge kraje sveta v svojem domačem mestu, se vedno znova vrnil v svojo hišico in ko je lačen in opit zaspal, je njegov um že pripravljal domišljijski načrt za naslednji dan, ki je bil edino, kar ga je držalo pri življenju, čeprav so ga težave s spominom oropale še za iskušnjo blodnih zgodb teh navideznih, preteklih potovanj, ki bi mu sicer ostale v duši in s katerimi bi si lahko lajšal težke trenutke!

Ko so ga pokopali, so meščani na nagrobnik napisali: ”Tukaj leži Jože Domov, ki je končno našel svoj mir in pravi dom, kjer mu ni nikoli hladno in hudo!” Priimek Mahaš so izpustili, saj je šlo le za vzdevek, ki so mu ga dali zlobni jeziki, ker se je iz svojih grandioznih načrtov, vedno znova tako hitro in žalostno vrnil domov, v svojo kočico ob smetišču!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

9 komentarjev

  1. mn pravi:

    +5. Meni je všeč. :D Mal žalostno, ampak ne preveč.

    14.07.2010 ob 17:53

  2. samokodela samokodela pravi:

    Hvala mn!!

    Postajaš glavna fanica tega bloga!! Super!! Ena fanica je več vredna kot nešteto fanov, he, he!!

    14.07.2010 ob 18:02

  3. mn pravi:

    Očitno sem res glavna fanica. :)

    (Ampak lih čisto vsakega zapisa ne preberem.)

    14.07.2010 ob 18:17

  4. samokodela samokodela pravi:

    Če ne prebreš vsakega, so pa potem tisti ki jih zato bolj zanimivi!!

    14.07.2010 ob 18:34

  5. Hinko, visoki terapevt pravi:

    hja tale Jože bi bilo bolje, da se je za par let hospitaliziral v Polju, Ormožu, Idriji, Begunjah, Vojniku ali kje drugje, ker je imel več kombiniranih mentalnih motenj. Blodnjavost se danes imenuje shizofrenija, klinične manične motnje pa so kombinirane s klasično depresijo, ki se je tu ne opisuje, je pa verjetno povezano s pitjem alkohola. Manija sama je razsipavanje denarja, kar tu ni vidno, razen, da je mogoče zelo rad potoval v skrajno eksotične kraje, kjer pa ni viden razlog teh potovanj, saj je Slovenija dovolj lepa dežela.razen tega si tega ni mogel privoščiti, kar daje zgodbi dejansko tragično noto.

    14.07.2010 ob 19:15

  6. samokodela samokodela pravi:

    Hinko, hvala da si strokovno podkrepil zgodbo!! To je zmeraj dobrodošlo, ker osvešča ljudi!

    14.07.2010 ob 19:20

  7. rozica rozica pravi:

    Lepa zgodbica, ki bi lahko bila tudi po resničnih dogodkih… Marsikdo se res lahko le v mislih odpravi drugam, stran od realnega, prepogosto krutega vsakdana. Zato se jaz vsak dan zahvalim, da najdem svoj mir se samo v svojih mislih, temveč tudi… v hribih, na bazenu, na morju, na izletu, tudi doma, skratka…v realnem svetu, kjer moj vsakdan ni tako krut.

    15.07.2010 ob 12:47

  8. Lily pravi:

    Mislim, da je Hinko nekoliko stvari poenostavil. Sama študiram psihologijo in vem, da ni tako enostavno. Potem bi bilo takole: Shizofrenija je psihoza ( antipsihotiki) depresija (antidepresivi), manična depresija (malo antipsihotikov, odvisno zdaj katerih in malo antidepresivov). Tu se pojavlja namreč tudi vprašanje, ali ni imel Joško le bipolarno motnjo, ki jo nekateri enačijo z manijo.Pri bipolarni motnji se namreč uporablja netipičen antipsihotik seroquel :) )

    15.07.2010 ob 14:31

  9. samokodela samokodela pravi:

    rožica hvala! Ja treba se je včasih odpravit v eno tako zdravo norost, ha, ha!

    Lily, ne vem kaj točno ima Joško, ni mi povedal ha, ha, ampak tale sere-kul, zveni bolj kot nekaj kar pomaga pri prebavi, ha, ha!

    15.07.2010 ob 16:00

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.