Arhiv za mesec Avgust, 2010

24.08.2010

Joško Joras-gladovna stavka

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

Kot vemo je Joško Joras pred kratkim gladovno stavkal, zaradi težav z zapornico na meji, vmes je stavko prekinil, zdaj pa spet ne je! Jadranka in Borut sta se tako izkazala kot odlična nutricionista, ki skrbita za zdravje Jorasa, saj se je lahko ob več kot dvotedenski prekinitvi stavke dodobra najedel, tako da lahko zdaj spet opravlja funkcijo mučenika za obmejne spore!!

Moj predlog pa je, da vladi Slovenije in Hrvaške Jorasu na vsake tri ure pošljeta sporočilo o dogovoru in ga čez pol ure spet prekličeta, tako da bo Joras kar vsak dan nekajkrat prekinil stavko in imel normalne dnevne obroke, hkrati pa se bo še vedno boril za svoje pravice, dokler bo pač verjel poročilom o dogovorih, oziroma dokler ne bo povsem prekinil hranjenja in od lakote najbrž umrl, ali pa se bo od obupa začel prenajedati in bo na koncu eksplodiral, ter s tem spreremenil samega sebe v teroristični napad na meji, s katerim bo rešil svojo osebno muko in hkrati zelo radikalno opozoril na težave ob mejnem prehodu, saj bodo zaradi eksplozije padale žrtve!!

Živel Joras, dokler ne umre!!

  • Share/Bookmark
20.08.2010

Legenda Robert Plant vse najboljše!!(biografija)

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

20.8. 1948, se je rodil legendarni rock pevec Robert Plant, eden najboljših (rock) vokalistov vseh časov, najbolj znan kot pevec izjemne skupine Led Zeppelin! Njegov izjemno močan glas, z neverjetnim razponom, kot ga lahko slišimo na najzgodnješih albumih te skupine, zveni kakor petje vrhovnega pevskega boga, katerega zvok lahko slišimo iz glasbenega Olimpa! Človeštvo pred njim in tudi v zadnjih štiridesetih letih, še ni slišalo vokalista, ki bi se mu zares približal!

V najzgodnješih letih, se je navduševal nad bluesom iz New Orleansa, Chicaga in okrog delte Mississippija, odkoder izvirajo največji črnski blues pevci, kot so Robert Johnson, Bukka White, Leadbelly in mnogi drugi!! Oboževal je tudi Elvisa. Kljub temu pa je snemalno kariero začel z nekaj osladnimi pop singli, ki jih je zanj izbral nek producent in z njimi je pogorel na lestvicah. Vse bolj pa se je ukvarjal z bluesom in nastopal v številnih blues bandih med drugim v skupini Crawling King Snakes, kjer je spoznal Johna Bonhama(bobnar Led Zeppelinov), s katerim sta potem igrala še v skupini Band of Joy, preden sta ostala brez koncertov in denarja, Plant pa je za dodaten zalužek že ves čas opravljal fizična dela, med drugim je polagal asfalt. Kitarist Jimmy Page je iskal vokalista za novo skupino in Terry Reid, ki je bil Pagev prvi izbor je priporočil Planta in Page je bil navdušen!! Po Plantovem priporočilu se je pridružil še John Bonham, basist John Paul Jones, pa je videl oglas v časopisu in se pridružil bandu, ki je začel delovati leta 1968!

Posnetek bluesmana Roberta Johnsona, najljubšega bluesmana Roberta Planta od katerega se je nalezel fraze Squeeze my lemon, ki jo zapoje prav v tem komadu po imenu Travelling Riverside Blues:

YouTube slika preogleda

Demo posnetek skupine Band of Joy, komad je Hey Joe, kvaliteta zvoka je slaba:

YouTube slika preogleda

Skupaj so ustvarjali in ustvarjali in dosegli neverjetne uspehe s stotine milijoni prodanih albumov in polnimi stadioni poslušalcev. Njihov blues rock stil, se je razvijal še v folk, hard rock, progresive rock stil, vseboval pa je tudi elemente arabske glasbe, jazza, reagge-ja, countrya, klasike in misticizma. Vsi istrumentalisti skupine so bili absolutno neverjetni, pravi virtuozi na svojih inštrumentih!! Robert Plant je dodal vokalne melodije in besedila, ki so velikokrat res izjemna, čeprav bi jim včasih kdo lahko očital premalo družbeno sporočilnost, v primerjavi s kakšnimi Pink Floydi. Plantova velikokrat izvrstna besedila so se dotikala ljubezni(Ten years gone, What is and what should never be, Fool in the rain), seksa(Black dog, Custard pie, Trampled under foot) mističnih tem(Achilles last stand, Kashmir, Carouselambra, trpljenja(Since I’ve been loving you, Tea for one), hipijevstva(Going to California), pojavijo pa se tudi zametki družbene kritičnosti(Stairway to heaven, That’s the way, For your life, Sick again), ki jo je Plant veliko bolj razvil na nekaterih solo albumih. Včasih se je malo preveč poslužil verzov iz kakšnih starih blues pesmi, kar jim je prineslo kakšno tožbo. Plantu bi lahko očitali tudi določeno mero seksizma, a vendar je v njegovih besedilih tudi veliko ljubezni in spoštovanja do žensk! Melodije ki je ki jih je Plant ustvaril, niso bile tipične pop/rock melodije, ki bi šle posebej v uho, vendar je to Plant počel bolj kot ne namerno, saj Zeppelini pač niso bili pop skupina, včasih pa so vendarle ustvarili kakšen pop komad, naprimer Night flight!

Izjemnega pomena pa je bil seveda sam Plantov glas. Sploh na demo posnetkih skupine Band of Joy( Hey Joe, For what it’s worth) in na prvih štirih albumih Led Zeppelinov, zveni njegov glas neverjetno in celo nadrealistično, kot da bi bil iz drugega sveta!! Razpon, moč in vokalne akrobacije, so bile nekaj izjemno originalnega za tisti čas, hkrati pa nihče vse do danes še ni uspel zveneti tako kot zgodnji Plant, ko je bil pevski gimnastik z več kot tremi oktavami razpona, ki je mimogrede skočil za deset tonov gor ali dol. Nekateri pevci sicer kar zadenejo kasnejšega Planta, ko je zaradi obrabljenega glasu že pel nižje in manj prodorno, a v zgodnjem obdobju se mu v smislu moči in razpona še vedno nihče ni niti približal!

Dazed and confused iz prvega albuma imenovanega kar Led Zeppelin:

YouTube slika preogleda

Since I’ve been loving you iz Led Zeppelin III(moj najljubši komad in zame najboljši Plantov performance):

YouTube slika preogleda

Imel je tudi izjemno odrsko prezenco, z zelo gosto, valovito, svetlo grivo, ki je spominjala na levji okras, poleg tega je bil zelo visok in zelo animiran na odru, čeprav bi nekaterim v srednjem obdobju koncertnega delovanja Zeppelinov, lahko šli na živce nekoliko feminilni gibi in zelo ozke kavbojke, a Plant se je na koncertih skozi obdobja oblačil zelo različno, sploh pa v času solo kariere!

Plantova odrska prezenca(Albert hall 1970):

YouTube slika preogleda

Plant je tudi nenehno spreminjal svoj stil oziroma zven petja, na prvih štirih albumih predvsem zaradi umetniškega izziva, kasneje pa tudi zaradi že prej omenjene obrabe glasu, zaradi katere je imel operacijo, kjer so mu ostranili vozličke na glasilkah, zaradi česar je bil na turneji leta 75 precej hripav, glas se mu je lomil, manjkal pa mu je tudi najvišji del razpona, ki se mu je povsem povrnil šele po letu 80, se pravi po razpadu Zeppelinov zaradi smrti bobnarja!! Plant je na zadnjih nekaj albumih pel precej nižje kot na začetku in bil včasih precej hripav, kljub temu pa je bilo njegovo petje mnogokrat še vedno res izjemno, čeprav je definitvno za vedno izgubil presunljiv glas mladosti. V času Zeppelinov, je doživel tudi hudo prometno nesrečo v Grčiji in ni se vedelo če bo še sploh kdaj hodil, leta 77 pa mu je umrl petletni sin zaradi zastrupitve, leta 1983 pa se je tudi ločil.

Kmalu pop razpadu Zeppelinov, je prodal svoje avtorske pravice(kul poteza, ne??) in se podal na svojo pot. Vse od zgodnjih albumov začetka osemdestih, pa do danes, je tako kot v Zeppelinih nenehno gledal le naprej in preizkušal nove in nove stile, jih prilagajal svojim trenutnim glasovnim sposobnostim in tako uprabljal svoj glas kot ’’človeški sintisajzer’’, saj se je petja in pisanja pesmi loteval na zelo, zelo različne načine. Osebno mi najzgodnejši solo albumi, v stilu popa osemdestih, ki še vedno vsebujejo precej kitare, niso preveč pri srcu, predvsem zaradi pomanjkanja dovolj močnih melodij, kjer je bil Plant vedno nekoliko šibak in ga je včasih reševal Page s svojimi kitarskimi idejami. Ko je torej Robert zašel v pop vode, je sicer ravno tako ustvaril precej hitov, a od treh zgodnjih pop albumov, je eden takorekoč popolnoma brez refrenov ali česarkoli drugega, kar bi naredilo zanimiv pop album. Proti koncu osemdesetih se je vedno bolj vračal k rocku in z albumom Now and Zen ustvaril komade, ki naredijo precej boljši vtis. Na albumu Manic Nirvana se je vrnil k hard rocku in ponovno zagnal višji del svojega glasovnega registra. Album Fate of Nations iz leta 1993, vsebuje veliko vzhodnjaških zvokov, odlično produkcijo, izvrstne glasbenike, zanimive aranžmaje, privlačne melodije in eno najlepših Plantovih balad I Believe, posvečeno njegovemu umrlemu sinu, omeniti pa moramo še izvrstna komada 29 Palms in Come into my life! Album ima tudi kar nekaj pesmi z močnim političnim in družbenokritičnim sporočilom, a najboljše na to temo šele pride!

Komad Big Log iz drugega solo albuma The principle of Moments:

YouTube slika preogleda

Komad Ship of fools iz albuma Now and Zen(1988)

YouTube slika preogleda

Tie dye on the Highway iz albuma Manic Nirvana(1990):

YouTube slika preogleda

I Believe iz Fate of Nations(1993):

YouTube slika preogleda

Sledilo je sodelovanje s Pagem od leta 1994 do 1999. Posnela sta album Unledded za MTV Unpluged serijo, njun koncert je bil najbolj gledan nastop te vrste, privoščila pa sta si del simfoničnega orkestra, maroške glasbenike in druge goste, ter eksotično priredila komade Zeppelinov, čeprav je bil Plant na precej slabem glasu. Leta 98 sta izdala album Walking into Clarksdale, kjer sta najbrž predvsem po zaslugi Planta ubrala povsem novo, precej eksperimentalno smer, ki ni bila zares podobna ničemur iz časov Zeppelinov in fani te plošče niso sprejeli s posebnim navdušenjem(meni je bila všeč). Na turnejah pa je Plant velikokrat dokazal, da lahko še vedno odlično odpoje tudi zelo težke komade iz sedemdesetih, pa čeprav z obrabljenim tonom.

Izvrstna, četudi nekoliko obrabljena vokalna izvedba komada Since I’ve been loving you s Pagem(Glastonbury 1995):

YouTube slika preogleda

Plant je prekinil sodelovanje s Pagem, morda zaradi slabega odziva na njun album in šel svojo pot. Lotil se je projekta Priory of Brion(ime je nekakšna parodija na Pythonovski Life of Brian) in pod psevdonimom na plakatih, igral v zelo majhnih angleških klubih z starimi glasbenimi prjatelji. Potem se je je lotil projekta Strange Sensation, kjer je z izvrstnimi glasbeniki zelo različnih stilov, priredil njemu najljubše pesmi drugih glasbenikov(večinoma stare hipijevske pesmi). Soglasbeniki so bili podkovani v mnogi žanrih, tudi v afriški in arabski glasbi, h kateri se je Plant vedno rad vračal.

Plant je v tem času izjavil, da ima občutek, da se je kot avtor izpel, potem pa je kot strela z jasnega priletel izjemen album Mighty Rearranger(2005), ki ga kritiki niso mogli prehvaliti! Skupaj z Strange sensation(z novim basistom), so ustvarili razgibano zvočno pokrajino z mnogimi vplivi, predvsem pa gre poudariti Plantova izjemna družbeno kritična besedila, ki se dotikajo predvsem problemov v ZDA, s pesmimi kot je Freedom fries!

Večni raziskovalec in iskalec novih, še nezačrtanih poti, pa se je po vsem tem uspehu in turnejah v času Zeppelinov in solo kariere, odločil za izjemno radikalno potezo, ki mu je prinesla pet Grammyev, kar se je glede na to, kako izjemen glasbenik je, zgodilo zelo pozno, saj so kritiki na začetku zelo zavračali Zeppeline, zdaj pa imajo vse najbolj prestižne nagrade, med drugim je Plant dobil Grammya za življensko delo(kot član Zeppelinov), vendar pa šele pred nekaj leti, Grammya pa sta dobila tudi s Pagem v devetdesetih, tako da ima Plant skupaj (le) sedem Grammyev in mnogo drugih nagrad! Plant je torej šel v radikalno novo smer, saj je posnel žanrsko sicer kar težko uvrstljiv album, ki bi mu morda vendarle lahko rekli country album. Gre za album z ameriško country pevko Alison Krauss, na katerem so priredbe raznih ameriških country in blues pesmi, v harmonični varianti Plantovega in Alisoninega glasu, kar je bilo nekaj novega za Roberta, ki je pred tem minimalno število pesmi podkrepil s harmonijami.

Plant in Alison, komad Please read the letter, ki ga je Robert napisal s Pagem za njun album Walking into Clarksdale:

YouTube slika preogleda

V tem času(2007) se je zgodil tudi združitveni koncert Led Zeppelinov, seveda pa ni šlo za prave Zeppline, saj je originalni bobnar najbojši rock bobnar vseh časov in je nenadomestljiv, na koncertu pa ga je vendarle nadomeščal njegov sin Jason. Koncert je bil odličen, a Plant je jasno povedal, da gre le za en koncert(za karte se je prijavilo 20 milijonov ljudi, izbrali so jih 20 tisoč z žrebanjem) v čast pred kratkim umrlega šefa založbe Atlantic records Ahmeta Erteguna in čeprav so drugi člani skupine in mnogi oboževalci želeli turnejo, se ta ni zgodila, zato je bilo izrečeno veliko težkih besed s strani nekaterih oboževalcev, ki mislijo, da se imajo pravico vtikovati v Plantovo življenje in njegove odločitve!

Plant pa se s tem ne ukvarja in je trenutno na turneji s skupino Band of Joy(poimenovana po eni izmed njegovih prvih skupin, a vsi ostali člani so novi). Igrajo nekatere pesmi iz Plantove kariere v Zeppelinih in solo, ki pa so povsem spremenjene v neke vrste country z blues in psihedeličnimi elementi, poleg tega pa so posneli album priredb ljudskih country in blues pesmi iz Amerike in tudi priredbe nekaterih avtorskih pesmi drugih skupin. Nekateri fani se pritožujejo, ker Plant noče igrati v Zepelinih(ki brez Bonhama tako ne bi bili Zeppelini) in težijo, ker Plant igra ‘’country’’, drugi pa so odprti, kot so bili že na samem začetku, saj je bil že vsak album Zeppelinov svojevrstno presenečenje.

Band of Joy 2010, komad Angel Dance:

YouTube slika preogleda

Robert Plant vse najboljše skratka in še na mnoga leta in daj nam še veliko izvrstne in raznolike glasbe, odpete s tvojim še vedno vrhunskim in močnim glasom, v katerem se čuti hripavost in utrujenost zaradi mnogih strastno odpetih koncertov, kjer si dal vse od sebe!! Vsekakor si car z izjemno glasbeno in umetniško integriteto, pesnik, popotnik, pevec, komponist in človek presunljivh novih, še nezačrtanih poti!! Slava ti!!

  • Share/Bookmark
19.08.2010

Hey Jude

Zapisano pod Glasba, Humor avtor: samokodela

Razmišljal sem in razmišljal in na koncu ugotovil, o čem pravzaprav govori pesem skupine The Beatles Hey Jude. Prišel sem do zaključka, da je nemški prevod naslova Achtung Jude(Pozor Žid). Takšne in podobne napise so nacisti obešali v židovskih predelih evropskih mest in na razne židovske hiše in trgovine!

V besedilu pesmi tako McCartney ne poskuša pomiriti malega Juliana Lennona, ker sta se njegova starša ločila, ampak pomirja vse Žide(kljub naslovu, ki je imel v zgodovini negativen prizvok), naj se ne bojijo, naj se postavijo na noge in da svet razume njihove bolečine, ki so jim jih prizadejali nacisti, da pa gre življenje naprej, na koncu pa jim s prepevanjem ponavljajočega la, la, la skuša pričarati veselo atmosfero in jim s tem nakazati lepšo prihodnost, za katero upa, da ne bo nikoli več tako črna kot v času nacistov!

  • Share/Bookmark
18.08.2010

Iskanje njegove svetosti

Zapisano pod Humor, Poezija in proza avtor: samokodela

Gre za fiktivno zgodbo, trenutni Dalai Lama torej ni umrl:

Tibetanski menihi, ki so pozorno skrbeli za bolnega vodjo, so se po večih mesecih težkega boja njegove duhovne visokosti, poslovili od svojega Dalai Lame in po opravljenih obredih, so začeli z iskanjem njegovega naslednika, v katerega se je reinkarniral.

Tradicija jim je velevala iskanje raznih znakov in sledi, preko katerih se bodo dokopali do otroka, ki bo nosil v sebi dušo umrlega spiritualnega vodnika. Prve znake so morali iskati že pri samem truplu Dalai Lame. Opazili so, da je bilo stopalo desne noge trupla, en dan po smrti obrnjeno proti zahodu, pa tudi noht na palcu te noge, je bil našpičen tako, da je oster in daljši rob roževine, štrlel proti delu neba, kjer je zahajalo sonce! Na dan smrti, ko so truplo odložili, pa je stopalo štrlelo proti vzhodu in noht je bil enakomerno dolg. Ponoči se je namreč v sobo priplazila kuna, skakala po truplu, obrnila nogo in z ostrimi zobmi odlomila noht, preden jo je pregnal ropot meniha, ki se je bližal, da bi ugotovil, kaj povzroča škrebljajoče zvoke. Menihi so dejstvo, da je noga misteriozno začela kazati proti zahodu, vzeli kot znamenje in prvi pokazatelj, kje morajo iskati! Menili so, da noga sama po sebi simbolizira pot in smer, ki jo morajo ubrati, odlomljen noht pa je znak, da bo pot težka, naporna in da se bodo krušile poti, špičaste skale pa jim bodo rezale robove podplatov in lomile nohte. Vedeli so, da se morajo iz mesta Lhasa odpraviti proti zahodu, tam pa se je dičila mogočna Himalaja.

Menihi so se kmalu zatem odpravili še do svetega jezera, od katerega so pričakovali nadaljne napotke, skozi različna videnja, ki jih pričara jezero. Ob njihovem prihodu, je čez vodo zletela pisana ptica, ki je menihi še niso videli. Preletela jih je velika, barvita papiga, ki je nekaj kilometrov vstran iz kletke pobegnila ameriškima turistoma, ki sta jo vzela na svoje potovanje, ker nista imela nikogar, ki bi jo doma hranil. Ptica jim je leteta tik nad glavami in ker je znala govoriti, je ponavljala svoje najljubše besede, ki se jih je navlekla iz neke komične televizijske serije, kjer so se pojavljale tudi živali in v njej je nastopala tudi lama imenovana Lai. Papiga se je drla The Lai lama, the Lai lama. Menihi so bili šokirani in po krajšem premisleku so zaključili, da je to gotovo ptica iz visokih, daljnih gora in je zato še nikoli niso videli. Čudežna ptica ki zna govoriti in jo je poslal sam novi, reinkarnirani Dalai Lama, ki to zmore, čeprav je še otrok. Potrdilo se jim je torej, da bodo iskali v gorah Himalaje, vedeli pa so tudi, da mora družina njihovega novega vodje imeti doma čimbolj pisane ptice in da mora barva hiše prav tako biti barvita.

Odprava je duhovne može vodila vse više v himalajske vzpetine. Pot je bila močno utrujajoča, še preden pa se je začela zares vzpenjati, so na neki planoti srečali pastirja in ga povprašali po napotkih. Možak, ki so se mu menihi vedno zdeli kot nekakšni smešni pajaci v živih oblekah, pa je ko so mu povedali kakšno hišo iščejo, hitro našel prave besede in jim rekel, da kakšnih pet ur hoda od te planote, živi družina, ki ima zelo pisano hišo in da gotovo iščejo njih. Natančno jim je opisal pot in se sam pri sebi nasmihal, vedoč da je oče družine rad odhajal v dolino in od turistov kupoval vse mogoče, predvsem pa kičasto kramo. Doma jo je potem privezal na zunanjo stran hiše in imel je občutek, da je bajtica res nekaj posebnega. Pastir se je muzal, ugotavljajoč da si je menihe lepo privoščil in se smejal, ker je poznal še vsaj štiri druge družine s podobnimi hiškami in zavedal se je, da bi bilo prav vseeno h kateri bi jih napotil. Imel je prav in ni imel prav. Oče družine, h kateri jih je poslal, je namreč oboževal barvite ptice in je imel kar tri kletke, v vsaki pa je bila slikovita ptica, ki jo je kupil v s pomočjo prijatelja, ki je tihotapil domače živali po vsem svetu. Dolgo je varčeval, da si je lahko privoščil tako lepe ptice, ki jih je nekoč kot deček videl v časopisu, v lokalni prodajalni v mestecu v dolini.

Duhovni bratje so bili ekstatični od veselja, ko so po tako težki hoji zagledali pred seboj hiško! Ponosno so vstopili in vehementno predstavili razloge svojega prihoda in to takoj zatem, ko so v kotu izbe zagledali majhnega dečka, v kletkah pa prelepe ptice. Družina pa je pripadala islamski veri in ni bila nič kaj navdušena nad menihi. Mati dečka jih je razglasila za ‚’’norce, ki so nenehno v oblakih in ki jih ni pripeljala vera, ampak nore gobe’’. A menihi se niso vdali in ko so razložili vse podrobnosti, sta starša le dovolila da otroka preizkusijo, saj sta vedela, da se mu kot Dalai Lami ne bo slabo godilo. Menihom sta tudi povedala, da njun sin edinec, ki je star tri leta govori same neumnosti in da se jima zdi, da je z njim nekaj narobe. Tudi zdravnik ki jih obišče na dva meseca je že rekel, da sin kaže nenavadne vedenjske in govorne znake, da pa se naj ne obremenjujeta, ker ni nič narobe, saj je sin pač samo malo poseben in da obstajajo za takšne otroke tudi prav posebne šole in prilagojen učni načrt!

Točno to pa so želeli slišati menihi! Bili so vse bolj navdušeni! Na licu mesta so nameravali izvesti le en poizkus, vse ostale pa v templju. Otroku so nastavili razne predmete, med katerimi so bili tudi predmeti nedavno umrlega Dalai Lame in upali so, da si bo izbral prav te predmete. Deček pa je potegnil k sebi vse predmete in se posrečeno izrazil: ‚’Vzel sem si vse igračke, čeprav vse niso moje!’’, s čimer je želel zgolj reči, da nobena igrača ni njegova! Menihi so najprej začudeno pogledali, že čez nekaj trenutkov pa so se strinjali, da je otrok na izjemen in genialen način pokazal, da je skoraj zagotovo naslednik Dalai lame, saj je dejansko zelo inteligentno izbral le nekatere. Prepričani so bili tudi, da je deček s tem ko je vzel vse igračke, hkrati pa povedal, da so njegove le nekatere, pokazal večjo nematerialističnost, od prejšnjega Dalai Lame, ki je sicer bil pristen in je tudi izbral le nekatere igračke, a je kričal:’’To je moje, to je moje!!’’, ko je želel povedati katere igračke je izbral, kar je zvenelo nekoliko prisvojevalno in sebično. Deček pa je medtem postavljal predmete umrlega vodje na tla, iz njih gradil hišice in jih spet razmetal po tleh in bil navdušen nad novimi predmeti, ki so bili zdaj povsem njegovi, čeprav mu za to ni bilo mar.

Starši in verski popotniki ki so našli kar so iskali, so se dogovorili, da bosta oče in mama na vsaka dva meseca obiskala sina in da bodo prišli po njiju in jima pomagali potovati. Dečka pa je čakalo v templju še dolgotrajnejše opazovanje. Duhovni vodje so kmalu opazili izjemno ljubeznivost in prijaznost dečka, pa tudi navezanost na soljudi. Predvsem pa so jih fascinirale njegove izjave. Nekoč jim je rekel: ‚’Povedal vam bom skrivnost, ki jo že vsi vedo!’’, menihi so bili najprej presenečeni nad izjavo, potem pa se jim je začelo zdeti, da je bila to zelo globoka misel, pa čeprav jim je mali Lama potem povedal le to, da se je večkrat skrivaj srečal s povsem običajnimi otroci iz mesta, kar so mnogi meščani res vedeli. Nekoč je Dalai enega izmed menihov ki je kot vsi, imel povsem pobrite lase vprašal:’’ Kaj imaš ti dolge lase?’’ in spiritualci v rdečkastih rjuhah so spet modrovali, kako pametno razmišlja njihov vodja, saj ne moremo zares določiti kaj so dolgi lasje in bi se morali večkrat spraševati takšne stvari. Nekemu soduhovnemu bitju je celo rekel, da ima tako lepe zobe kot žirafa, ki jo je videl na fotografiji v časopisu(ko je skrivaj hodil po mestu in šel mimo trgovine s tiskovinami), kar so budistični misleci razumeli kot Dalai Lamino poudarjanje ljubezni do živali in enakosti med človekom in drugimi živimi bitji. Lama se je tudi zelo rad igral igro lama, ki si jo je sam izmislil po tem ko je videl lamo v otroški pobarvanki, pri tej igri pa je skakal po templju po vseh štirih in se občasno pokakal v kakšen kot. To je bilo razumljeno kot ohranjanje fizične kondicije in urjenje vzdržljivosti duha, ki mora trpeti med iztrebki, ne da bi se sprožilo bruhanje.

Ko je Dalai Lama odrasel, je potoval po vsem svetu in povsod so ga budisti sprejemali odprtih rok, prav tako pa se je srečal z mnogimi vplivnimi politiki. Menihi so ga v dvajsetih letih, kljub precej očitni umski počasnosti naučili osnov budizma, ki jih je kot jecljajoči šolarček ponavljal po vsem svetu. Mimogrede pa je vstrelil še kakšno močno, kar je njegove vernike, pa tudi politike predvsem zabavalo. Na nekem predavanju je tako izjavil, da je lepo da so prišli, a da ga moti ker so tako različno oblečeni, saj tega ni vajen in jih bo zato zamenjeval med sabo! Ameriškemu predsedniku pa je nekoč pred kamerami navrgel, da ima najbrž zelo dobre kosti, saj ima njegova žena gotovo veliko kakovostnega mleka!

Dalai Lama je s svojo naivnostjo in izjavami navduševal marsikoga, tudi ostri kritiki vseh religij so gojili do njega poseben odnos, vsem skupaj pa se je zdel nedolžen, posrečen in že na prvi pogled tako zelo oddaljen od vodij ostalih velikih religij, ki so v sebi skrivali toliko temnega. In tudi mnogim ki so nastopali kot glasni nasprotniki vseh verstev, se je vendarle zdel prav Budizem od vseh možnosti najboljši za takšnega kul odštekanca kot je bil novi Dalai Lama! Dalai Lama je pokazal vsemu svetu, da se v dobrem, iskrenem in umsko preprostem človeku vedno skriva tudi nekaj zelo globoke modrosti, postal pa je tudi častni predsednik svetovne organizacije šol za otroke s posebnimi potrebami, ki jih je veliko obiskoval, saj se je, kot je sam velikokrat poudaril, z njimi najbolje razumel, vedno je imel namreč občutek, da je del njih!

  • Share/Bookmark
16.08.2010

Debeluha v bloku

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

V prvem vhodu bloka je živel zelo, zelo, zelo debel moški po imenu Anton! Na drugem koncu bloka, v zadnjem vhodu, pa zelo, zelo, zelo debel moški po imenu Janez!

Nikoli mi ni bilo jasno, kako se je lahko zgodilo, da sta v istem bloku dva tako zelo debela človeka, le da je eden povsem na začetku bloka, drugi pa povsem na koncu!!

Potem pa sem dojel: Stanovanjska služba je Antonu dala stanovanje na začetku bloka, Janezu pa na koncu, da je blok uravnotežen in se na eni strani ne vgreza, na drugi pa ne dviguje!!

  • Share/Bookmark
15.08.2010

Krvoločne kače

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

V velikem ameriškem mestu Inner happines, so se zaradi razsutja radioaktivnih odpadkov v cestni jašek, z mutacijo pojavile krvoločne kače, ki se so se gibale po kanalizacijskem sistemu. Takšna kača je sposobna z ostrimi kaveljčki splezati po kanalizacijskem omrežju posameznih hiš, blokov, ter nebotičnikov in potlej čaka potuhnjuena v wc školjki. Skrita je v vodi, za robom školjke, izza ogala iztegne le dve majhni očesi in čaka, da se nekdo vsede na stranišče. V tistem trenutku pa kača skoči navzgor in se z nabrušenimi vrtečimi zobmi, skozi zadnjično odprtino zarije človeku v drobovje in v nekaj minutah požre skoraj vse notranje organe. Potem v truplo izloči jajca in v desetih minutah se izležejo mladiči, ki se najprej še nahranijo, nato pa izginejo nazaj v školjko in skozi kanalizacijske cevi, nadaljujejo svoj pohod. Ljudje so umirali pri živem telesu, v strašni agoniji, ki jim je na usta priklicala pene in obrnila oči nazaj.

Oblasti so priporočale izločanje na prostem in to po možnosti na odprtih travnikih, za hišami, bloki in v raznih parkih, predvsem pa seveda v montažnih, plastičnih straniščih . Bali so se namreč, da bi se kače postopoma zaradi pomanjkanja hrane(na voljo so imele le še kanalizacijske glodalce), pritihotapile tudi zunaj, zato niso priporočali izločanja za grmovjem ali v gozdu, kjer je kače težje opaziti. Po televiziji so poročali o grozljivih prizorih, saj so otroci našli svoje starše požrte in izkrvavljene, tarča pa so bili tudi otroci, le najmlajšim je bilo zaradi neuporabe wc-ja prizanešeno. Prav tako so zaradi vsesplošne panike ugotavljali, da se ženske izogibajo spolnim odnosom, zaradi občutkov, da nekaj leze v njih. Oglasilo pa se je tudi mestno društvo homoseksualcev, ki je razglasilo, da se tudi njim seks trenutno upira in da protestirajo, ker so skinheadi razgrajali, ”da bodo homiči zdaj dobili svojo dozo”, hkrati pa so tudi razna religiozna društva, obrazložila pojav smrtonosnih kač, kot ”nadnaravno kazen za pedre, ki pa jo morajo”, kot je izjavil pater Gaj Topli Kačič, ”po božji volji trpeti vsi, kot se je zgodilo že z Aidsom, kača pa je seveda bitje, ki je bilo izbrano, ker ima že biblične korenine”.

Znanstveniki, ki so novo demonsko kreaturo poimenovali(Cestoda Bestialis) in enote za izredne razmere, so začeli sestavljati načrt, kako se znebiti te vse bolj grozljive in preteče nevarnosti. Ker ja bilo takorekoč nemogoče poloviti vse kače, hkrati pa tudi spusčanje strupenih snovi v kanalizacijsko omrežje, ne bi zastrupilo prav vseh in se bi potem kmalu spet začele razmnoževati, so se domislili specifičnega načrta. V laboratorijih so z genetskim inženiringom ustvarili posebne kojote, s katerimi so nameravali uničiti kače, saj so kojoti njihovi naravni sovražniki. Kojote so z genetsko tehnologijo povečali in jih naredili močnejše, krvoločnejše, ter jim dali zelo ostre zobe in kremplje. Ustvarili so jim tudi izjemen vid, hkrati pa so po vseh največjih ceveh, iz varne površine, skozi kanalizacijske jaške, v zaščitnih oblekah namestili blage luči, za pomoč kojotom. Kojoti namenjeni za borbo, so bili izključno moškega spola, samice so imeli le v laboratorijih, da se ne bi kojoti preveč namnožili, zaradi tega razloga pa so jim tudi precej skrajšali življensko dobo. Potlej so še ujeli manjše število smrtonosnih plazilcev, jih zaprli s kojoti in jih s tem preizkusili, ter jih hkrati navadili na lov te vrste kač, čeprav so jim željo po lovu smrtonosnih človekožerk vnesli že v genski zapis. Ko so imeli pripravljenih kakšnih tri tisoč kojotov, so jih spustili v kanalizacijo. Uporaba wc-jev je bila še vedno strogo prepovedana, zato se kače niso več toliko gibale po manjših ceveh, kamor kojoti ne morejo, pa še tiste, ki so se tja skrile, so postopoma prišle v doseg divjih psov. Smrtonosne luskinarke na srečo niso bile strupene, a brez boja se vandarle niso vdale, saj je šlo za dva metra dolge in dvajset centimerov debele pošasti.

Kojoti so grizli in razkosavali kače, kače pa so s svojimi ostrimi vrtečimi zobmi, ki so spominjali na rezila strojev za izkopavanje tunelov, krvavo vstopale v njihova telesa, a na koncu so kojoti le prevladali, saj so znanstevniki pošiljali nove in nove, kač pa je bilo vse manj, pa četudi so se še množile v truplih mrtvih kojotov, pa tudi kakšnega neprevidnega človeka, ki ni upošteval navodil, so še ujele. Znastveniki pa so medtem ugotovili, da je koža te kače zelo občutljiva na sončno svetlobo in da je to razlog, da se kača giblje le po kanalizaciji. Učenjake je namreč že zelo skrbelo, da bo kača slej ko prej zamenjala okolje in se razširila po celem mestu in svetu, kjer se je ne bo več dalo tako zlahka odstraniti. Izkazalo se je, da je genska mutacija, ki se je zgodila zaradi radioaktivnega materiala, spremenila kačam kožo na tak način, da so bile na sončno svetlobo občutljive skoraj kot deževniki. A svetloba medlo svetlečih luči, ki so jih namestili, da bi kojoti kaj videli, kač ni posebej motila. Kačam je bilo očitno v kanalizaciji, kljub hladnokrvnosti, dovolj toplo, zato tudi niso potrebovale sonca za ogrevanje telesa. Zmaga je bila vse bolj na strani kojotov, vendarle pa so morali tehnologi spet spremeniti genski načrt svojih bojnih psov, tako da je njihovo meso postalo strupeno za kače, predvsem pa za jajca z mladiči, ki so v stiku z mesom takoj propadla ali pa so čez nekaj minut propadli mladiči, ko so jedli meso. Modifikacija je potekala kar nekaj tednov, medtem pa so ostali kojoti bili bitko in bližala se je pomoč, le da so morali najnovejši bojevniki dovolj zrasti. Inženirji, oblast in prebivalci so si grizli nohte in upali na zmago. Kojoti so se borili in skozi uničujoče boje so vendarle dobivali premoč, čeprav so jih kače napadale s svojimi rotirajočimi čekani, trdnimi skoraj kot diamant!

Po nekaj mesecih je vse bolj kazalo, da so vse kače uničene. Življenje v mestu se je umirilo, precej ljudi pa je imelo v sebi wc fobijo in so se bali izločanja na stranišču. Oblast jih je mirila, češ da so vse kače mrtve. Čez približno pol leta pa je po mestu odjeknila novica, da je padla nova žrtev in naslednji dan še dve. Nastala je panika, zato so v mestno kanalizacijo poslali gasilce, reševalce in hrabre prostovoljce, da raziščejo situacijo, ki je bila za kojote očitno prezapletena. Oblečeni so bili v zaščitne obleke iz gibljive pločevine in kakor novodobni vitezi, so se podali v boj z strašnimi zmaji. Hodili so po kanalizacijskih vodih in kmalu naleteli na kačo. Vnel se je spopad, kača pa je hitro zaznala premoč in začela bežati. Heroji so ji sledili in prišli do zapuščenega, a močno smrdljivega dela kanalizacijskega omrežja. Pred seboj se zagledali velikansko kačo-Mati vseh kač in krog nje leglo mladic. Še preden pa so uspeli pograbiti za orožje, jih je gromozanska zver pometala po tleh in zadnji trenutek so si rešili življenja.

Ko so poročali o situaciji, so znanstveniki takoj ugotovili za kaj gre. Radioaktivni material je vplival le na eno kačo, slučajno skrito v kakšnem jašku, ki je postala orjaška Mati groze in ko se je parila z običajnim kačjim samcem, je začela izlegati mladiče. Kojoti je skrite morda niso našli, predvsem pa ji tudi niso bili kos. Velika samica je bila skrita zaradi svoje pomembnosti in je zdaj morala več mesecev preživeti brez hrane, ki so ji jo sicer prinašale in izbljuvale podložne kače, preden so jih vse po vrsti uničili psi rešitelji. Mati grozote je bila zmeraj na varnem in ni sama iskala hrane, ker je namreč izlegala kače z najboljšimi geni, ki jih potomke drugih človekožerk niso imele, njena naloga pa je bila tudi oživitev kraljestva, če se zgodi uničevalna katastrofa. Velikanska plazilka je potuhnjena čakala in s svojim vonjem zvabila k sebi slučajno preživelega samca njene vrste ali kakšnega zanjo manj vznemirljivega ljubimca in začela znova ustvarjati krvoločni zarod. Učenjaki so vedeli, da obstaja velika nevarnost, ponovnega razbohotenja luskinastih zveri, zato so hitro ustvarili ultimativni načrt dokončnega uničenja nasprotnika.

Zbrali so vojsko pogumnih mož in žena, jih oborožili do zob in jim dali na voljo veliko krdelo kojotov. Najpomembnejša pridobitev pa je bil velikanski kojot, ki so ga z genskim inženiringom zasnovali, da bi v primeru, če bi kače vdrle na prosto in se razbohotile po svetu, imeli še kakšnega aduta v žepu, saj ko so tega orjaškega psa razvijali, še niso vedeli, da kače ne morejo na sončno svetlobo. Imeli so le enega takšnega veličastnega psa, a upali so, da bo ta za to bitko dovolj.

Vojska se je odpravila v kanale omrežja in korakala proti skritemu, neuporabnemu, staremu delu komunalnih vodov, zgrajenem še iz zdaj okrušenih opek, prekritih s prahom in spečimi netopirji. Pred seboj so na koncu širokega kanala, ki se je zaradi porušenih sten slepo končal, nenadoma zagledali orjaško podivjano zver in z vsemi sredstvi so jo začeli obstreljevati, medtem ko so se kojoti zagnali v majhne kačice! Divjala je bitka epskih razsežnosti, stekla pošast je s svojim zadkom metala vojake po tleh in zidovih, velikega kojota pa je gnalo proti nasprotniku njegovih proporcev. Skočil je, razprl gobec in Materi vseh kač odgriznil rep, da je zarjovela od bolečine. Na vso moč je ugriznila kojota, zaradi njegovega strupenega mesa jo je žgal slinast gobec, in ga z vso silo vrgla vstran, da se je skotalil po tleh, ter zacvilil kakor preplašen hišni pesek, da je bojevnike od strahu pred porazom zabolelo srce. A gibčno se je pobral in se zagnal proti plazilkinemu vratu. Kača pa se je urno odmaknila, da se je kojot zaletel v opečnat zid starega kanalizacijskega tunela. Ko je spet trčil ob tla, ki so se stresla, da se je zaprašilo iz starega zidovja, je zvijajoča se pošast spet zagrizla v njegovo telo in zaradi njene velikosti je obstajala precejšnja verjetnost, da zaradi kojotovega strupa ne bi propadla in že naslednji trenutek se je nameravala zariti psu v drobovje, kar bi zanj pomenilo smrt, za kačo pa morda ne. Kojot pa je skočil v zrak in kača ni mogla takoj odlepiti svojega gobca, ki se je zataknil v kojotovem mesu, zato jo je zlahka razpotegnil ob sebi in ji urno stopil na telo, da je bil njen sprednji del razpet med njeno glavo in kojotovo taco!! Divji pasji heroj je le še zvil svoj vrat, ter z velikanskim gobcem pregriznil napeti del kačinega telesa in bitka je bila dobljena!!

Po tistem se je življenje v mestu Inner happines res začelo izboljševati in kdor jo je iskal, je lahko spet našel notranjo srečo. V kanale so spustili še nekaj sto kojotov, da so bili prepričani, da je vse čisto in da lahko spet mažejo svoj kanalizacijski sistem. Kojoti so imeli življenjsko dobo eno leto in vsakega izmed njih so pokopali s posebnimi častmi.

Kljub vsemu pa je imelo mnogo meščanov strah pred odhodom na stranišče, zato so izumitelji razvili novo wc školjko, ki je imela v odtoku posebno mrežo, katera je varovala pred vstopom kakršnihkoli bitij, tako da so ljudje po opravljenem izločanju najprej vstali s stranišča, ko pa so potegnili ročko za splakovanje, se je odprla tudi mreža in fekalije so lahko stekle naprej.

Veliki kojot pa je za razliko od manjših bratov živel kar deset let, vsi so ga oboževali zaradi njegovega herojstva in postal je celo glavna mestna znamenitost!!

  • Share/Bookmark
11.08.2010

Ko zmaga zlo

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Veliki diktator Arnold Schitler, ki si je uspel s svojo vizijo podrediti celotno Nemčijo in jo vojaško opremiti do zob, se je pripravljal na spopad s svetom, da bi ga spremenil v eno samo veliko državo. Uspelo mu je osvojiti velik del Evrope in čeprav je že izgledalo, da mu Sovjetske zveze ne bo uspelo streti, je z dodatnimi silami v odločilnem trenutku prevladal tudi tam, z masivnim padalskim desantom in odkritjem večjega kosa nizke obale, ki je bila povrhu vsega še nezaščitena, pa mu je uspelo spraviti na kolena tudi Veliko Britanijo,ki jo je pred tem tudi skoraj povsem zravnal s tlemi, z uporabo bombnikov in raket.

Po tolikšnem uspehu in podreditvi Afrike, si je vzel leto dni odmora, med katerim je pustil Severno in Južno Ameriko v miru, skupaj z Japonci, pa je v tem času osvojil še preostalo Azijo. Priprave na napad Severne Amerike so potekale po načrtih, glavni del načrta pa je bil najprej uničiti največja mesta, kar ni predstavljalo posebnega problema, saj so Nemci pred Američani razvili atomsko bombo. Ko je bilo bombandiranj konec, so napadalci le še izkrcali svoje enote in z minimalno silo osvojili ZDA, potem pa še Kanado in Južno Ameriko.

Schitler je zavladal svetu!! Razen nemškega naroda, je obdržal le nekatere in še ti so bili večinoma namenjeni suženjstvu, ostale pa je združil z Nemci. Sužnji so vse dni garali in dobili zgolj le kakšno pest riža na dan in nobenega plačila.

Čeprav je Nemcem življenje lepo teklo, pa Schitler ni imel miru. Začela ga je preganjati misel, da mu sužnji vendarle odžirajo del pridelka in nasploh predstavljajo precejšen strošek. Zato je naročil najboljšim znanstvenikom, naj čimprej ustvarijo robote, ki bodo delali namesto sužnjev. V nekaj letih so znanstveniki razvili robote za opravljanje fizičnih, pa tudi drugih del, saj so imeli umetno inteligenco, ki je bila omejena le toliko, da niso mogli slučajno prevzeti oblasti, v svojih elektronskih možganih pa so imeli tudi celotno Schitlerjevo knjigo njegovih idej in programski nalog obveznega sledenja tem teorijam, tudi zato so, kot so ugotovili znanstveniki, potrebovali blokade, sicer bi bili kot Schitlerjeva politika, zelo napadalni in nepredvidljivi, veliki vodja pa je na vsak način zahteval, da roboti morajo imeti njegove ideje v svojih elektronskih možganih, kar pa je znanstvenike skrbelo, vendar tega Schitlerju raje niso povedali, saj bi s tem v bistvu kritizirali njegove zamisli. Roboti so imeli vbrušene svastike, pločevino ”plavolase” barve in svetlo modre senzorje za vid. Schitler je dal takoj pobiti vse predstavnike drugih narodov, ki so do tedaj živeli le, ker so delali za Nemce. Ko so zadnjega usmrčenca vrgli v jarek, je bil Arnold spet zadovoljen.

A vendar mu njegova žilica za ustvarjanje genialno destruktivnih načrtov, ni dala miru. Začelo se mu je zdeti, da njegov narod v vsesplošnem miru in veselju, ne razume več njegovih idej o tem da so izbranci, da ne vedo več kaj je prava vojaška disciplina in da se spreminjajo v pomehkužence, ki so bili prisotni v narodih, ki jih je dal pobiti. Zaskrbljen je bil tudi, ker je opazil, da nekateri predstavniki ljudstva in otroci nimajo povsem plavih las(Arnold je sicer imel črne) in nekateri celo nimajo modrih oči, kot je bilo zapovedano v njegovi knjigi, kar se je seveda dogajalo že prej, a zdaj ga je mučilo, da se slučajno v njegov narod niso infiltrirali kakšni skrivaj preživeli izmečki, kot jih je imenoval. Bojazen pa je bila toliko večja, ker se je začel zavedati, da so imeli tudi narodi, ki so onesnaževali Zemljo, obraze, roke, noge in da so nekateri tudi znali govoriti nemško. Neke noči je celo sanjal, da so bili tudi vsi ti nizkotni narodi človeški, kar ga je prebudilo s takim strahom in paranojo, da je kričal, a v kriku ni bilo niti trohice krivde. Zjutraj je bil zato še trdneje odločen, da je treba takšnim nevarnostim narediti konec. Možnost skrivne okužbe njegovega naroda in Schitlerjev vsesplošni občutek nereda, ki ga je čutil, ker je njegov narod srečno živel v miru in se mu klanjal le ko je prišel v njihov kraj, sicer pa so živeli v nekakšni razpuščenosti, vse to ga je vedno bolj gnalo v radikalne ukrepe. Predvsem pa ga je skrbelo, da ljudje ljubijo in razumejo Nemčijo le, ko enkrat na leto gledajo vojaško parado in da nihče več zares ne bere in se ne posveča njegovim knjigam, ki jih je bilo vse več. Sladkost in veselje naroda, ki je živel v miru in ljubezni, ga je polnila z občutki srda, z občutki da vidi pred seboj razvrat, razpuščenost. Videl je neznano, tisto, kar ni nikoli videl v sebi. Ljubezen, ki vodi po neprehojenih poteh, z lahkotnostjo poletnega natikača in vedno najde cilj. Srečen vsakdan je bil Arnoldu tuj. Sovraštvo, disciplina, preganjavica, ki ji strumne vrste vojakov in ljudstva, izpolnjujejo gon po urejenosti vsakega kotička Zemlje po lastni, zlobni meri, to je gorelo v velikem vodji in ko se puške ohladijo, se priplazi Arnoldov nemir, medtem ko vojaki najdejo vsakdanjo srečo.

Schitler je zbral svoje generale, ter jim razložil situacijo in poglede na lastno ljudtsvo. Rešitev je bila dokončna odstranitev ljudstva, država in sredstva, skupaj z roboti, pa ostanejo le njemu in generalom. Bila so odkimavanja, celo glasna nestrinjanja, a na koncu je med podobnimi prevladalo enako. Naslednje tedne so umirali milijoni in ko je na koncu padel še zadnji vojak, potem ko je opravil z ljudstvom, so si generali polni navdušenja meli roke, da je zdaj cel svet le njihov. Pustili so živeti le svoje družine, znanstvenike in manjši procent žensk, za dodatno golo zabavo, v katero so seveda za rešitev golega življenja, morale privoliti. Schitler je bil zadovoljen, ostali so le disciplinirani sledniki njegove filozofije, z mrkim, črno rdečim pogledom, temne šarenice in jezno žiličaste beločnice.

Arnold je bil seveda po definiciji njegovih teorij in po ustavi, najpametnejši na svetu. Prav zato, so mu v nos začeli iti znanstveniki. Razmišljal je, kaj vse so že izumili, on pa še ničesar. Kmalu se je odločil, da bo pri življenju pustil le deset znanstvenikov, ki bodo ustvarili takšne robote, da se ne bodo kvarili in bodo lahko popravljali vse ostale robote, ker učenjaki do takrat niso znali skonstruirati robotov, ki bi znali popraviti sami sebe. Vse znanstvenike, razen desetih, je potlej dal pobiti. Strokovnjakom je dal zelo kratek rok za izum robotov in jim zaupal, da sicer te naprave potrebuje, da pa jih, ko bodo te naprave izumili, ne bo pobil. Čeprav jim ni uspelo v roku dokončati robotov, so se bali kazni, zato so rekli, da je izum uspel. Takoj zatem jih je Arnold dal pred strelski vod. Roboti so se seveda kmalu pokvarili, za njimi pa še vsi ostali roboti. Veliki vodja je bentil in nadiral svoje generale, ker je pač rabil dežurne krivce, za vse večje pomanjkanje hrane in ostalih dobrin.

Generali so ga nasploh vse bolj motili, saj je imel občutek, da želijo prevzeti oblast, kar je nepresenetljivo tudi držalo. Zato je zbral tri svoje najbolj zveste generale, da so skupaj organizirali zastrupitev vseh ostalih. Generali so svojim sodelavcem pred dopoldansko sejo v jutranjo kavo, ki se je kuhala iz zadnjih rezerv v skupni kuhinji, kjer so kuhali ob pomembnih sestankih ali skupnih zabavah, ki so jih še vedno prirejali, zmešali ciankalij. Schitler je po uspelih zastrupitvah, z eksplozijo ranil še zadnje tri generale, ko so kot podrejeni morali kuhati za svojega vodjo in jim je bombo nastavil kar v pečico, potem pa naročil pečeno kokoš in ko se je v štedilniku na drva dovolj segrelo, je oglušujoče počilo in Schitler je le še vstopil in s svojo osebno pištolo pokončal ranjene generale.

Tako je Schitler zavladal svetu brez ljudi, on sam brez drugega človeka in človečnosti. Svet je bil končno le po njegovih zamislih in nihče ga ni kazil, vse je bilo kot si je sam zamislil, naredil in kot je sam razumel, razen tisto, kar ni mogel narediti le en par rok in kar ni mogel razumeti en sam, zblojen um. Ko je bil edini v razpadajočem svetu, med živalmi in rastlinami, je čutil, kakor da je svet zgrajen po njegovi podobi, saj ni nikogar, ki bi lahko živel drugače, le on, le on v svoji veličini, svojih mislih, svojem svetu, ki je ves njegov in prav takšen kot on sam. Temen, prazen, neizprosen in napolnjen le z enim razmišljujočim bitjem, ki ga prežema s svojo zlobno razrvanostjo, ki ji nihče več ne more oporekati ali jo ogroziti. Velik človek, največje in najmodrejše bitje na planetu, ki je za to zlato titulo moralo odstraniti prav vse ljudi! Le eden, ki bi še ostal, kdorkoli, res kdorkoli, bi mu z lahkoto odnesel to lovoriko.

Schitler, to veliko, samotno bitje, je premogel le vstajanje, hranjenje s pokvarjeno hrano iz že skoraj praznih kašč, iztrebljanje, spanje in branje iz zgolj lastnih knjig. Ta velikan svojega in vseh časov, ta rešitelj vseh problemov človeštva, je hlastal hrano, prebavljal in izločal kot podivjana žival in obračal strani svojih knjig, ter jim dodajal nove liste v svoji razboleli, stekli glavi, ponavljajoči mantro volkov, ki neutrudljivo pišejo krvavo knjigo lova in pokola, četudi Arnold ni imel več koga uloviti ali uničiti. Blizu svoje rezidence, v kateri je še vedno prebival, pa je ob jutranjem sprehodu odkril skladišče žgane pijače. Žganica mu je od takrat prišla prav vse bolj pogosto, vsakič ko je opažal, da v sebi čuti nekakšno jezo in gost žolč zle nervoze, ki sta se v praznem svetu obrnila navznoter. A nekoč ko je bil povsem opit, je namesto olajšanja začel pred očmi videti mladostne prizore, ko je še živel z družino in skoraj sta ga prevzela nekakšna srčnost in dobrota, le da on ni poznal takšnih občutij in že davno je pozabil imena za njih. Zato se je še bolj opil in zavrgel spomine z mislijo, da je vse to moralo oditi zavoljo njegove velike ideje.

Kmalu pa je Arnold zaradi pomanjkanja hrane, opitosti in telesne šibkosti zbolel za pljučnico. Ko je imel visoko vročino, bil pa je tudi pijan, je padel v vročinski delirij. S težavo se je pobral iz postelje, ker je moral ven na ulico, šel je namreč na stranišče, torej na cestni vogal. Ko pa je šel mimo velikega ogledala, je v njem zagledal svojo podobo. Zaradi delirija pa je videl neko drugo osebo. Videl je človeka, ki se mu je zdel njegov najmočnejši in najbolj nevaren sovražnik. Bil je preričan, da še nikoli ni videl hujše pošasti in da je to gotovo njegov zadnji preživeli nasprotnik! Njegov najhujši sovražnik je bil on sam! Pograbil je najmočnejše orožje, ki ga je imel ob postelji za primer zelo hude nevarnosti. Šlo je za puško, s strašansko močnim uničevalnim žarkom, ki so jo leta dolgo konstruirali njegovi znanstveniki. Ustrelil je proti ogledalu, vendar pa je bila to usodna napaka! Žarek se od ogledal namreč odbije, zato je zadel Schitlerja in ga pokončal. Podoba, ki bi jo moral Schitler že davno tega opaziti, se ustrašiti in zbežati v lepši jaz, ga je uničila.

Bližala se je zima in skozi odprto okno, je zlobni veter prekril truplo Arnolda Schitlerja s prvim snegom.

  • Share/Bookmark
8.08.2010

Pokopališče in večnost

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Če se kdaj spomnite na vam drage preminule osebe in zaskrbljeni ugotovite, da že celo večnost niste bili na pokopališču, se zavedajte, da boste tam še celo večnost.

  • Share/Bookmark
7.08.2010

Norci in umivanje

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Na sestanku terapevtske skupnosti v psihiatrični bolnišnici, se sobni starešina Jože pritoži, da se Anton ne umiva in zato zaudarja.
Doktor Stanislav Čistič vpraša Antona: Anton se kaj umivate???
Anton pa reče: Ja, umivam se!!!!

  • Share/Bookmark
6.08.2010

Spet doma(Gal Gjurin) in Evrovizija

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba avtor: samokodela

Pred kratkim sem prišel spet domov, ker sem bil na dopustu na morju. Ko sem se vrnil, sem se spomnil na novo pesem Gala Gjurina, Spet doma, ki ima v sebi precej narodnozabavnih elementov, vendar v najžlahtnejšem smislu, se pravi v stilu Avsenika ali Slaka. Gal je skratka lepo pokazal vsem sodobnim narodnozabavnim skupinam, kako se napiše dober komad te zvrsti.

Zanimivo, da je Gal(vokal, kitara, klarinet) skupaj s Severo(vokal), Tomažem Rožancem (klavirska harmonika), Mihom Debevcem (diatonična Harmonika) in plesalcema Majo Pucelj in Petrom Filesom, pesem odigral v oddaji Spet doma(ki je sicer osladna oddaja za stare mame), ravno v času, ko so se iz Osla, kot totalni osli vračali Žlindra(ostanek pri pridelavi jekla) in Kalamari(lignji oziroma odpadek pri obrezovanju fantkov), ki so s svojo debilno pesmijo Narodno zabavni rock, na Evroviziji popolnoma pogoreli. Vsekakor je neštetokrat boljša že pesem Fračjedolski rock, iz stare lutkovne serije Fracki. Zaradi katastrofalnega slovenskega komada na Evroviziji se mi je zdelo, da se je Gal hote ali nehote s pesmijo, ki ima naslov Spet doma in vsebuje narodnozabavne elemente, na nek način ponorčeval iz tega, da so Narodnozabavni rockerji spet doma in da so klavrno propadli, čeprav besedilo Galove pesmi ne govori nič takega, razen morda v tem smislu, da govori, ”da so zbrani spet doma, kjer je mir in je lepo” in tukaj lahko pomislimo, da je Žlindri in Kalamarom lepo doma, kjer se imajo za care med kmetavzi, ki hodijo na veselice, ko pa pridejo v tujino, pa s takim sranjem povsem pogorijo tudi na Evroviziji, kjer je splošna kvaliteta sicer včasih precej vprašljiva. Mnogo bolje bi skratka bilo, če bi na Evrovizijo šel prav Gal skupaj s Hamom in skladbo Črni konji čez nebo.

Naj omenim še, da kot mnogi veste, to ni prva pesem z naslovom Spet doma, v slovenskem prostoru. Prvo je namreč soustvaril(z Janezom Zmazkom-Žanom) in pel Vlado Kreslin že konec osemdesetih in jo izdal na prvem solo albumu Namesto koga roža cveti. Ima pa tudi ta pesem rahlo in posredno povezavo z Evrovizijo. V pesmi je nareč kitaro igral Cole Moretti, ki je leta 1993 zastopal Slovenijo na Evroviziji z odličnim komadom Tih deževen dan. Pesem je fantastična in Cole ima tudi vrhunski glas, tako da res škoda, da ni bolj aktivno nadaljeval glasbene poti!

Tukaj je Galova skladba Spet doma:

http://www.youtube.com/watch?v=prBnKVt1XOY

  • Share/Bookmark