11.08.2010

Ko zmaga zlo

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

Veliki diktator Arnold Schitler, ki si je uspel s svojo vizijo podrediti celotno Nemčijo in jo vojaško opremiti do zob, se je pripravljal na spopad s svetom, da bi ga spremenil v eno samo veliko državo. Uspelo mu je osvojiti velik del Evrope in čeprav je že izgledalo, da mu Sovjetske zveze ne bo uspelo streti, je z dodatnimi silami v odločilnem trenutku prevladal tudi tam, z masivnim padalskim desantom in odkritjem večjega kosa nizke obale, ki je bila povrhu vsega še nezaščitena, pa mu je uspelo spraviti na kolena tudi Veliko Britanijo,ki jo je pred tem tudi skoraj povsem zravnal s tlemi, z uporabo bombnikov in raket.

Po tolikšnem uspehu in podreditvi Afrike, si je vzel leto dni odmora, med katerim je pustil Severno in Južno Ameriko v miru, skupaj z Japonci, pa je v tem času osvojil še preostalo Azijo. Priprave na napad Severne Amerike so potekale po načrtih, glavni del načrta pa je bil najprej uničiti največja mesta, kar ni predstavljalo posebnega problema, saj so Nemci pred Američani razvili atomsko bombo. Ko je bilo bombandiranj konec, so napadalci le še izkrcali svoje enote in z minimalno silo osvojili ZDA, potem pa še Kanado in Južno Ameriko.

Schitler je zavladal svetu!! Razen nemškega naroda, je obdržal le nekatere in še ti so bili večinoma namenjeni suženjstvu, ostale pa je združil z Nemci. Sužnji so vse dni garali in dobili zgolj le kakšno pest riža na dan in nobenega plačila.

Čeprav je Nemcem življenje lepo teklo, pa Schitler ni imel miru. Začela ga je preganjati misel, da mu sužnji vendarle odžirajo del pridelka in nasploh predstavljajo precejšen strošek. Zato je naročil najboljšim znanstvenikom, naj čimprej ustvarijo robote, ki bodo delali namesto sužnjev. V nekaj letih so znanstveniki razvili robote za opravljanje fizičnih, pa tudi drugih del, saj so imeli umetno inteligenco, ki je bila omejena le toliko, da niso mogli slučajno prevzeti oblasti, v svojih elektronskih možganih pa so imeli tudi celotno Schitlerjevo knjigo njegovih idej in programski nalog obveznega sledenja tem teorijam, tudi zato so, kot so ugotovili znanstveniki, potrebovali blokade, sicer bi bili kot Schitlerjeva politika, zelo napadalni in nepredvidljivi, veliki vodja pa je na vsak način zahteval, da roboti morajo imeti njegove ideje v svojih elektronskih možganih, kar pa je znanstvenike skrbelo, vendar tega Schitlerju raje niso povedali, saj bi s tem v bistvu kritizirali njegove zamisli. Roboti so imeli vbrušene svastike, pločevino ”plavolase” barve in svetlo modre senzorje za vid. Schitler je dal takoj pobiti vse predstavnike drugih narodov, ki so do tedaj živeli le, ker so delali za Nemce. Ko so zadnjega usmrčenca vrgli v jarek, je bil Arnold spet zadovoljen.

A vendar mu njegova žilica za ustvarjanje genialno destruktivnih načrtov, ni dala miru. Začelo se mu je zdeti, da njegov narod v vsesplošnem miru in veselju, ne razume več njegovih idej o tem da so izbranci, da ne vedo več kaj je prava vojaška disciplina in da se spreminjajo v pomehkužence, ki so bili prisotni v narodih, ki jih je dal pobiti. Zaskrbljen je bil tudi, ker je opazil, da nekateri predstavniki ljudstva in otroci nimajo povsem plavih las(Arnold je sicer imel črne) in nekateri celo nimajo modrih oči, kot je bilo zapovedano v njegovi knjigi, kar se je seveda dogajalo že prej, a zdaj ga je mučilo, da se slučajno v njegov narod niso infiltrirali kakšni skrivaj preživeli izmečki, kot jih je imenoval. Bojazen pa je bila toliko večja, ker se je začel zavedati, da so imeli tudi narodi, ki so onesnaževali Zemljo, obraze, roke, noge in da so nekateri tudi znali govoriti nemško. Neke noči je celo sanjal, da so bili tudi vsi ti nizkotni narodi človeški, kar ga je prebudilo s takim strahom in paranojo, da je kričal, a v kriku ni bilo niti trohice krivde. Zjutraj je bil zato še trdneje odločen, da je treba takšnim nevarnostim narediti konec. Možnost skrivne okužbe njegovega naroda in Schitlerjev vsesplošni občutek nereda, ki ga je čutil, ker je njegov narod srečno živel v miru in se mu klanjal le ko je prišel v njihov kraj, sicer pa so živeli v nekakšni razpuščenosti, vse to ga je vedno bolj gnalo v radikalne ukrepe. Predvsem pa ga je skrbelo, da ljudje ljubijo in razumejo Nemčijo le, ko enkrat na leto gledajo vojaško parado in da nihče več zares ne bere in se ne posveča njegovim knjigam, ki jih je bilo vse več. Sladkost in veselje naroda, ki je živel v miru in ljubezni, ga je polnila z občutki srda, z občutki da vidi pred seboj razvrat, razpuščenost. Videl je neznano, tisto, kar ni nikoli videl v sebi. Ljubezen, ki vodi po neprehojenih poteh, z lahkotnostjo poletnega natikača in vedno najde cilj. Srečen vsakdan je bil Arnoldu tuj. Sovraštvo, disciplina, preganjavica, ki ji strumne vrste vojakov in ljudstva, izpolnjujejo gon po urejenosti vsakega kotička Zemlje po lastni, zlobni meri, to je gorelo v velikem vodji in ko se puške ohladijo, se priplazi Arnoldov nemir, medtem ko vojaki najdejo vsakdanjo srečo.

Schitler je zbral svoje generale, ter jim razložil situacijo in poglede na lastno ljudtsvo. Rešitev je bila dokončna odstranitev ljudstva, država in sredstva, skupaj z roboti, pa ostanejo le njemu in generalom. Bila so odkimavanja, celo glasna nestrinjanja, a na koncu je med podobnimi prevladalo enako. Naslednje tedne so umirali milijoni in ko je na koncu padel še zadnji vojak, potem ko je opravil z ljudstvom, so si generali polni navdušenja meli roke, da je zdaj cel svet le njihov. Pustili so živeti le svoje družine, znanstvenike in manjši procent žensk, za dodatno golo zabavo, v katero so seveda za rešitev golega življenja, morale privoliti. Schitler je bil zadovoljen, ostali so le disciplinirani sledniki njegove filozofije, z mrkim, črno rdečim pogledom, temne šarenice in jezno žiličaste beločnice.

Arnold je bil seveda po definiciji njegovih teorij in po ustavi, najpametnejši na svetu. Prav zato, so mu v nos začeli iti znanstveniki. Razmišljal je, kaj vse so že izumili, on pa še ničesar. Kmalu se je odločil, da bo pri življenju pustil le deset znanstvenikov, ki bodo ustvarili takšne robote, da se ne bodo kvarili in bodo lahko popravljali vse ostale robote, ker učenjaki do takrat niso znali skonstruirati robotov, ki bi znali popraviti sami sebe. Vse znanstvenike, razen desetih, je potlej dal pobiti. Strokovnjakom je dal zelo kratek rok za izum robotov in jim zaupal, da sicer te naprave potrebuje, da pa jih, ko bodo te naprave izumili, ne bo pobil. Čeprav jim ni uspelo v roku dokončati robotov, so se bali kazni, zato so rekli, da je izum uspel. Takoj zatem jih je Arnold dal pred strelski vod. Roboti so se seveda kmalu pokvarili, za njimi pa še vsi ostali roboti. Veliki vodja je bentil in nadiral svoje generale, ker je pač rabil dežurne krivce, za vse večje pomanjkanje hrane in ostalih dobrin.

Generali so ga nasploh vse bolj motili, saj je imel občutek, da želijo prevzeti oblast, kar je nepresenetljivo tudi držalo. Zato je zbral tri svoje najbolj zveste generale, da so skupaj organizirali zastrupitev vseh ostalih. Generali so svojim sodelavcem pred dopoldansko sejo v jutranjo kavo, ki se je kuhala iz zadnjih rezerv v skupni kuhinji, kjer so kuhali ob pomembnih sestankih ali skupnih zabavah, ki so jih še vedno prirejali, zmešali ciankalij. Schitler je po uspelih zastrupitvah, z eksplozijo ranil še zadnje tri generale, ko so kot podrejeni morali kuhati za svojega vodjo in jim je bombo nastavil kar v pečico, potem pa naročil pečeno kokoš in ko se je v štedilniku na drva dovolj segrelo, je oglušujoče počilo in Schitler je le še vstopil in s svojo osebno pištolo pokončal ranjene generale.

Tako je Schitler zavladal svetu brez ljudi, on sam brez drugega človeka in človečnosti. Svet je bil končno le po njegovih zamislih in nihče ga ni kazil, vse je bilo kot si je sam zamislil, naredil in kot je sam razumel, razen tisto, kar ni mogel narediti le en par rok in kar ni mogel razumeti en sam, zblojen um. Ko je bil edini v razpadajočem svetu, med živalmi in rastlinami, je čutil, kakor da je svet zgrajen po njegovi podobi, saj ni nikogar, ki bi lahko živel drugače, le on, le on v svoji veličini, svojih mislih, svojem svetu, ki je ves njegov in prav takšen kot on sam. Temen, prazen, neizprosen in napolnjen le z enim razmišljujočim bitjem, ki ga prežema s svojo zlobno razrvanostjo, ki ji nihče več ne more oporekati ali jo ogroziti. Velik človek, največje in najmodrejše bitje na planetu, ki je za to zlato titulo moralo odstraniti prav vse ljudi! Le eden, ki bi še ostal, kdorkoli, res kdorkoli, bi mu z lahkoto odnesel to lovoriko.

Schitler, to veliko, samotno bitje, je premogel le vstajanje, hranjenje s pokvarjeno hrano iz že skoraj praznih kašč, iztrebljanje, spanje in branje iz zgolj lastnih knjig. Ta velikan svojega in vseh časov, ta rešitelj vseh problemov človeštva, je hlastal hrano, prebavljal in izločal kot podivjana žival in obračal strani svojih knjig, ter jim dodajal nove liste v svoji razboleli, stekli glavi, ponavljajoči mantro volkov, ki neutrudljivo pišejo krvavo knjigo lova in pokola, četudi Arnold ni imel več koga uloviti ali uničiti. Blizu svoje rezidence, v kateri je še vedno prebival, pa je ob jutranjem sprehodu odkril skladišče žgane pijače. Žganica mu je od takrat prišla prav vse bolj pogosto, vsakič ko je opažal, da v sebi čuti nekakšno jezo in gost žolč zle nervoze, ki sta se v praznem svetu obrnila navznoter. A nekoč ko je bil povsem opit, je namesto olajšanja začel pred očmi videti mladostne prizore, ko je še živel z družino in skoraj sta ga prevzela nekakšna srčnost in dobrota, le da on ni poznal takšnih občutij in že davno je pozabil imena za njih. Zato se je še bolj opil in zavrgel spomine z mislijo, da je vse to moralo oditi zavoljo njegove velike ideje.

Kmalu pa je Arnold zaradi pomanjkanja hrane, opitosti in telesne šibkosti zbolel za pljučnico. Ko je imel visoko vročino, bil pa je tudi pijan, je padel v vročinski delirij. S težavo se je pobral iz postelje, ker je moral ven na ulico, šel je namreč na stranišče, torej na cestni vogal. Ko pa je šel mimo velikega ogledala, je v njem zagledal svojo podobo. Zaradi delirija pa je videl neko drugo osebo. Videl je človeka, ki se mu je zdel njegov najmočnejši in najbolj nevaren sovražnik. Bil je preričan, da še nikoli ni videl hujše pošasti in da je to gotovo njegov zadnji preživeli nasprotnik! Njegov najhujši sovražnik je bil on sam! Pograbil je najmočnejše orožje, ki ga je imel ob postelji za primer zelo hude nevarnosti. Šlo je za puško, s strašansko močnim uničevalnim žarkom, ki so jo leta dolgo konstruirali njegovi znanstveniki. Ustrelil je proti ogledalu, vendar pa je bila to usodna napaka! Žarek se od ogledal namreč odbije, zato je zadel Schitlerja in ga pokončal. Podoba, ki bi jo moral Schitler že davno tega opaziti, se ustrašiti in zbežati v lepši jaz, ga je uničila.

Bližala se je zima in skozi odprto okno, je zlobni veter prekril truplo Arnolda Schitlerja s prvim snegom.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.