15.08.2010

Krvoločne kače

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

V velikem ameriškem mestu Inner happines, so se zaradi razsutja radioaktivnih odpadkov v cestni jašek, z mutacijo pojavile krvoločne kače, ki se so se gibale po kanalizacijskem sistemu. Takšna kača je sposobna z ostrimi kaveljčki splezati po kanalizacijskem omrežju posameznih hiš, blokov, ter nebotičnikov in potlej čaka potuhnjuena v wc školjki. Skrita je v vodi, za robom školjke, izza ogala iztegne le dve majhni očesi in čaka, da se nekdo vsede na stranišče. V tistem trenutku pa kača skoči navzgor in se z nabrušenimi vrtečimi zobmi, skozi zadnjično odprtino zarije človeku v drobovje in v nekaj minutah požre skoraj vse notranje organe. Potem v truplo izloči jajca in v desetih minutah se izležejo mladiči, ki se najprej še nahranijo, nato pa izginejo nazaj v školjko in skozi kanalizacijske cevi, nadaljujejo svoj pohod. Ljudje so umirali pri živem telesu, v strašni agoniji, ki jim je na usta priklicala pene in obrnila oči nazaj.

Oblasti so priporočale izločanje na prostem in to po možnosti na odprtih travnikih, za hišami, bloki in v raznih parkih, predvsem pa seveda v montažnih, plastičnih straniščih . Bali so se namreč, da bi se kače postopoma zaradi pomanjkanja hrane(na voljo so imele le še kanalizacijske glodalce), pritihotapile tudi zunaj, zato niso priporočali izločanja za grmovjem ali v gozdu, kjer je kače težje opaziti. Po televiziji so poročali o grozljivih prizorih, saj so otroci našli svoje starše požrte in izkrvavljene, tarča pa so bili tudi otroci, le najmlajšim je bilo zaradi neuporabe wc-ja prizanešeno. Prav tako so zaradi vsesplošne panike ugotavljali, da se ženske izogibajo spolnim odnosom, zaradi občutkov, da nekaj leze v njih. Oglasilo pa se je tudi mestno društvo homoseksualcev, ki je razglasilo, da se tudi njim seks trenutno upira in da protestirajo, ker so skinheadi razgrajali, ”da bodo homiči zdaj dobili svojo dozo”, hkrati pa so tudi razna religiozna društva, obrazložila pojav smrtonosnih kač, kot ”nadnaravno kazen za pedre, ki pa jo morajo”, kot je izjavil pater Gaj Topli Kačič, ”po božji volji trpeti vsi, kot se je zgodilo že z Aidsom, kača pa je seveda bitje, ki je bilo izbrano, ker ima že biblične korenine”.

Znanstveniki, ki so novo demonsko kreaturo poimenovali(Cestoda Bestialis) in enote za izredne razmere, so začeli sestavljati načrt, kako se znebiti te vse bolj grozljive in preteče nevarnosti. Ker ja bilo takorekoč nemogoče poloviti vse kače, hkrati pa tudi spusčanje strupenih snovi v kanalizacijsko omrežje, ne bi zastrupilo prav vseh in se bi potem kmalu spet začele razmnoževati, so se domislili specifičnega načrta. V laboratorijih so z genetskim inženiringom ustvarili posebne kojote, s katerimi so nameravali uničiti kače, saj so kojoti njihovi naravni sovražniki. Kojote so z genetsko tehnologijo povečali in jih naredili močnejše, krvoločnejše, ter jim dali zelo ostre zobe in kremplje. Ustvarili so jim tudi izjemen vid, hkrati pa so po vseh največjih ceveh, iz varne površine, skozi kanalizacijske jaške, v zaščitnih oblekah namestili blage luči, za pomoč kojotom. Kojoti namenjeni za borbo, so bili izključno moškega spola, samice so imeli le v laboratorijih, da se ne bi kojoti preveč namnožili, zaradi tega razloga pa so jim tudi precej skrajšali življensko dobo. Potlej so še ujeli manjše število smrtonosnih plazilcev, jih zaprli s kojoti in jih s tem preizkusili, ter jih hkrati navadili na lov te vrste kač, čeprav so jim željo po lovu smrtonosnih človekožerk vnesli že v genski zapis. Ko so imeli pripravljenih kakšnih tri tisoč kojotov, so jih spustili v kanalizacijo. Uporaba wc-jev je bila še vedno strogo prepovedana, zato se kače niso več toliko gibale po manjših ceveh, kamor kojoti ne morejo, pa še tiste, ki so se tja skrile, so postopoma prišle v doseg divjih psov. Smrtonosne luskinarke na srečo niso bile strupene, a brez boja se vandarle niso vdale, saj je šlo za dva metra dolge in dvajset centimerov debele pošasti.

Kojoti so grizli in razkosavali kače, kače pa so s svojimi ostrimi vrtečimi zobmi, ki so spominjali na rezila strojev za izkopavanje tunelov, krvavo vstopale v njihova telesa, a na koncu so kojoti le prevladali, saj so znanstevniki pošiljali nove in nove, kač pa je bilo vse manj, pa četudi so se še množile v truplih mrtvih kojotov, pa tudi kakšnega neprevidnega človeka, ki ni upošteval navodil, so še ujele. Znastveniki pa so medtem ugotovili, da je koža te kače zelo občutljiva na sončno svetlobo in da je to razlog, da se kača giblje le po kanalizaciji. Učenjake je namreč že zelo skrbelo, da bo kača slej ko prej zamenjala okolje in se razširila po celem mestu in svetu, kjer se je ne bo več dalo tako zlahka odstraniti. Izkazalo se je, da je genska mutacija, ki se je zgodila zaradi radioaktivnega materiala, spremenila kačam kožo na tak način, da so bile na sončno svetlobo občutljive skoraj kot deževniki. A svetloba medlo svetlečih luči, ki so jih namestili, da bi kojoti kaj videli, kač ni posebej motila. Kačam je bilo očitno v kanalizaciji, kljub hladnokrvnosti, dovolj toplo, zato tudi niso potrebovale sonca za ogrevanje telesa. Zmaga je bila vse bolj na strani kojotov, vendarle pa so morali tehnologi spet spremeniti genski načrt svojih bojnih psov, tako da je njihovo meso postalo strupeno za kače, predvsem pa za jajca z mladiči, ki so v stiku z mesom takoj propadla ali pa so čez nekaj minut propadli mladiči, ko so jedli meso. Modifikacija je potekala kar nekaj tednov, medtem pa so ostali kojoti bili bitko in bližala se je pomoč, le da so morali najnovejši bojevniki dovolj zrasti. Inženirji, oblast in prebivalci so si grizli nohte in upali na zmago. Kojoti so se borili in skozi uničujoče boje so vendarle dobivali premoč, čeprav so jih kače napadale s svojimi rotirajočimi čekani, trdnimi skoraj kot diamant!

Po nekaj mesecih je vse bolj kazalo, da so vse kače uničene. Življenje v mestu se je umirilo, precej ljudi pa je imelo v sebi wc fobijo in so se bali izločanja na stranišču. Oblast jih je mirila, češ da so vse kače mrtve. Čez približno pol leta pa je po mestu odjeknila novica, da je padla nova žrtev in naslednji dan še dve. Nastala je panika, zato so v mestno kanalizacijo poslali gasilce, reševalce in hrabre prostovoljce, da raziščejo situacijo, ki je bila za kojote očitno prezapletena. Oblečeni so bili v zaščitne obleke iz gibljive pločevine in kakor novodobni vitezi, so se podali v boj z strašnimi zmaji. Hodili so po kanalizacijskih vodih in kmalu naleteli na kačo. Vnel se je spopad, kača pa je hitro zaznala premoč in začela bežati. Heroji so ji sledili in prišli do zapuščenega, a močno smrdljivega dela kanalizacijskega omrežja. Pred seboj se zagledali velikansko kačo-Mati vseh kač in krog nje leglo mladic. Še preden pa so uspeli pograbiti za orožje, jih je gromozanska zver pometala po tleh in zadnji trenutek so si rešili življenja.

Ko so poročali o situaciji, so znanstveniki takoj ugotovili za kaj gre. Radioaktivni material je vplival le na eno kačo, slučajno skrito v kakšnem jašku, ki je postala orjaška Mati groze in ko se je parila z običajnim kačjim samcem, je začela izlegati mladiče. Kojoti je skrite morda niso našli, predvsem pa ji tudi niso bili kos. Velika samica je bila skrita zaradi svoje pomembnosti in je zdaj morala več mesecev preživeti brez hrane, ki so ji jo sicer prinašale in izbljuvale podložne kače, preden so jih vse po vrsti uničili psi rešitelji. Mati grozote je bila zmeraj na varnem in ni sama iskala hrane, ker je namreč izlegala kače z najboljšimi geni, ki jih potomke drugih človekožerk niso imele, njena naloga pa je bila tudi oživitev kraljestva, če se zgodi uničevalna katastrofa. Velikanska plazilka je potuhnjena čakala in s svojim vonjem zvabila k sebi slučajno preživelega samca njene vrste ali kakšnega zanjo manj vznemirljivega ljubimca in začela znova ustvarjati krvoločni zarod. Učenjaki so vedeli, da obstaja velika nevarnost, ponovnega razbohotenja luskinastih zveri, zato so hitro ustvarili ultimativni načrt dokončnega uničenja nasprotnika.

Zbrali so vojsko pogumnih mož in žena, jih oborožili do zob in jim dali na voljo veliko krdelo kojotov. Najpomembnejša pridobitev pa je bil velikanski kojot, ki so ga z genskim inženiringom zasnovali, da bi v primeru, če bi kače vdrle na prosto in se razbohotile po svetu, imeli še kakšnega aduta v žepu, saj ko so tega orjaškega psa razvijali, še niso vedeli, da kače ne morejo na sončno svetlobo. Imeli so le enega takšnega veličastnega psa, a upali so, da bo ta za to bitko dovolj.

Vojska se je odpravila v kanale omrežja in korakala proti skritemu, neuporabnemu, staremu delu komunalnih vodov, zgrajenem še iz zdaj okrušenih opek, prekritih s prahom in spečimi netopirji. Pred seboj so na koncu širokega kanala, ki se je zaradi porušenih sten slepo končal, nenadoma zagledali orjaško podivjano zver in z vsemi sredstvi so jo začeli obstreljevati, medtem ko so se kojoti zagnali v majhne kačice! Divjala je bitka epskih razsežnosti, stekla pošast je s svojim zadkom metala vojake po tleh in zidovih, velikega kojota pa je gnalo proti nasprotniku njegovih proporcev. Skočil je, razprl gobec in Materi vseh kač odgriznil rep, da je zarjovela od bolečine. Na vso moč je ugriznila kojota, zaradi njegovega strupenega mesa jo je žgal slinast gobec, in ga z vso silo vrgla vstran, da se je skotalil po tleh, ter zacvilil kakor preplašen hišni pesek, da je bojevnike od strahu pred porazom zabolelo srce. A gibčno se je pobral in se zagnal proti plazilkinemu vratu. Kača pa se je urno odmaknila, da se je kojot zaletel v opečnat zid starega kanalizacijskega tunela. Ko je spet trčil ob tla, ki so se stresla, da se je zaprašilo iz starega zidovja, je zvijajoča se pošast spet zagrizla v njegovo telo in zaradi njene velikosti je obstajala precejšnja verjetnost, da zaradi kojotovega strupa ne bi propadla in že naslednji trenutek se je nameravala zariti psu v drobovje, kar bi zanj pomenilo smrt, za kačo pa morda ne. Kojot pa je skočil v zrak in kača ni mogla takoj odlepiti svojega gobca, ki se je zataknil v kojotovem mesu, zato jo je zlahka razpotegnil ob sebi in ji urno stopil na telo, da je bil njen sprednji del razpet med njeno glavo in kojotovo taco!! Divji pasji heroj je le še zvil svoj vrat, ter z velikanskim gobcem pregriznil napeti del kačinega telesa in bitka je bila dobljena!!

Po tistem se je življenje v mestu Inner happines res začelo izboljševati in kdor jo je iskal, je lahko spet našel notranjo srečo. V kanale so spustili še nekaj sto kojotov, da so bili prepričani, da je vse čisto in da lahko spet mažejo svoj kanalizacijski sistem. Kojoti so imeli življenjsko dobo eno leto in vsakega izmed njih so pokopali s posebnimi častmi.

Kljub vsemu pa je imelo mnogo meščanov strah pred odhodom na stranišče, zato so izumitelji razvili novo wc školjko, ki je imela v odtoku posebno mrežo, katera je varovala pred vstopom kakršnihkoli bitij, tako da so ljudje po opravljenem izločanju najprej vstali s stranišča, ko pa so potegnili ročko za splakovanje, se je odprla tudi mreža in fekalije so lahko stekle naprej.

Veliki kojot pa je za razliko od manjših bratov živel kar deset let, vsi so ga oboževali zaradi njegovega herojstva in postal je celo glavna mestna znamenitost!!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

2 komentarjev

  1. niko pravi:

    Jejhata: sem se odločil, da če pridejo ti cirkularni in rotirajoči apostoli k nam, sploh ne bom hodil ne kakat in ne lulat, dokler ne bom postal drek bomba, ki jo bo razneslo med to zalego in njej v pogubo.

    Howgh!

    15.08.2010 ob 18:42

  2. samokodela samokodela pravi:

    Ja dobro bi bio nafilat enega ogromnega debeluha z eksplozivom, mu naročit naj en teden žre in nič ne izloča, pol pa ga poslat dol v kanalizacijo in ko ga vse kače naenkrat napadejo, sprožit eksloziv in pahnit kače v drekarsko smrt!!

    To si tudi zaslužijo, saj so najprej same rinile v drek!!

    15.08.2010 ob 18:56

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.