18.08.2010

Iskanje njegove svetosti

Objavljeno v Humor, Poezija in proza avtor samokodela

Gre za fiktivno zgodbo, trenutni Dalai Lama torej ni umrl:

Tibetanski menihi, ki so pozorno skrbeli za bolnega vodjo, so se po večih mesecih težkega boja njegove duhovne visokosti, poslovili od svojega Dalai Lame in po opravljenih obredih, so začeli z iskanjem njegovega naslednika, v katerega se je reinkarniral.

Tradicija jim je velevala iskanje raznih znakov in sledi, preko katerih se bodo dokopali do otroka, ki bo nosil v sebi dušo umrlega spiritualnega vodnika. Prve znake so morali iskati že pri samem truplu Dalai Lame. Opazili so, da je bilo stopalo desne noge trupla, en dan po smrti obrnjeno proti zahodu, pa tudi noht na palcu te noge, je bil našpičen tako, da je oster in daljši rob roževine, štrlel proti delu neba, kjer je zahajalo sonce! Na dan smrti, ko so truplo odložili, pa je stopalo štrlelo proti vzhodu in noht je bil enakomerno dolg. Ponoči se je namreč v sobo priplazila kuna, skakala po truplu, obrnila nogo in z ostrimi zobmi odlomila noht, preden jo je pregnal ropot meniha, ki se je bližal, da bi ugotovil, kaj povzroča škrebljajoče zvoke. Menihi so dejstvo, da je noga misteriozno začela kazati proti zahodu, vzeli kot znamenje in prvi pokazatelj, kje morajo iskati! Menili so, da noga sama po sebi simbolizira pot in smer, ki jo morajo ubrati, odlomljen noht pa je znak, da bo pot težka, naporna in da se bodo krušile poti, špičaste skale pa jim bodo rezale robove podplatov in lomile nohte. Vedeli so, da se morajo iz mesta Lhasa odpraviti proti zahodu, tam pa se je dičila mogočna Himalaja.

Menihi so se kmalu zatem odpravili še do svetega jezera, od katerega so pričakovali nadaljne napotke, skozi različna videnja, ki jih pričara jezero. Ob njihovem prihodu, je čez vodo zletela pisana ptica, ki je menihi še niso videli. Preletela jih je velika, barvita papiga, ki je nekaj kilometrov vstran iz kletke pobegnila ameriškima turistoma, ki sta jo vzela na svoje potovanje, ker nista imela nikogar, ki bi jo doma hranil. Ptica jim je leteta tik nad glavami in ker je znala govoriti, je ponavljala svoje najljubše besede, ki se jih je navlekla iz neke komične televizijske serije, kjer so se pojavljale tudi živali in v njej je nastopala tudi lama imenovana Lai. Papiga se je drla The Lai lama, the Lai lama. Menihi so bili šokirani in po krajšem premisleku so zaključili, da je to gotovo ptica iz visokih, daljnih gora in je zato še nikoli niso videli. Čudežna ptica ki zna govoriti in jo je poslal sam novi, reinkarnirani Dalai Lama, ki to zmore, čeprav je še otrok. Potrdilo se jim je torej, da bodo iskali v gorah Himalaje, vedeli pa so tudi, da mora družina njihovega novega vodje imeti doma čimbolj pisane ptice in da mora barva hiše prav tako biti barvita.

Odprava je duhovne može vodila vse više v himalajske vzpetine. Pot je bila močno utrujajoča, še preden pa se je začela zares vzpenjati, so na neki planoti srečali pastirja in ga povprašali po napotkih. Možak, ki so se mu menihi vedno zdeli kot nekakšni smešni pajaci v živih oblekah, pa je ko so mu povedali kakšno hišo iščejo, hitro našel prave besede in jim rekel, da kakšnih pet ur hoda od te planote, živi družina, ki ima zelo pisano hišo in da gotovo iščejo njih. Natančno jim je opisal pot in se sam pri sebi nasmihal, vedoč da je oče družine rad odhajal v dolino in od turistov kupoval vse mogoče, predvsem pa kičasto kramo. Doma jo je potem privezal na zunanjo stran hiše in imel je občutek, da je bajtica res nekaj posebnega. Pastir se je muzal, ugotavljajoč da si je menihe lepo privoščil in se smejal, ker je poznal še vsaj štiri druge družine s podobnimi hiškami in zavedal se je, da bi bilo prav vseeno h kateri bi jih napotil. Imel je prav in ni imel prav. Oče družine, h kateri jih je poslal, je namreč oboževal barvite ptice in je imel kar tri kletke, v vsaki pa je bila slikovita ptica, ki jo je kupil v s pomočjo prijatelja, ki je tihotapil domače živali po vsem svetu. Dolgo je varčeval, da si je lahko privoščil tako lepe ptice, ki jih je nekoč kot deček videl v časopisu, v lokalni prodajalni v mestecu v dolini.

Duhovni bratje so bili ekstatični od veselja, ko so po tako težki hoji zagledali pred seboj hiško! Ponosno so vstopili in vehementno predstavili razloge svojega prihoda in to takoj zatem, ko so v kotu izbe zagledali majhnega dečka, v kletkah pa prelepe ptice. Družina pa je pripadala islamski veri in ni bila nič kaj navdušena nad menihi. Mati dečka jih je razglasila za ‚’’norce, ki so nenehno v oblakih in ki jih ni pripeljala vera, ampak nore gobe’’. A menihi se niso vdali in ko so razložili vse podrobnosti, sta starša le dovolila da otroka preizkusijo, saj sta vedela, da se mu kot Dalai Lami ne bo slabo godilo. Menihom sta tudi povedala, da njun sin edinec, ki je star tri leta govori same neumnosti in da se jima zdi, da je z njim nekaj narobe. Tudi zdravnik ki jih obišče na dva meseca je že rekel, da sin kaže nenavadne vedenjske in govorne znake, da pa se naj ne obremenjujeta, ker ni nič narobe, saj je sin pač samo malo poseben in da obstajajo za takšne otroke tudi prav posebne šole in prilagojen učni načrt!

Točno to pa so želeli slišati menihi! Bili so vse bolj navdušeni! Na licu mesta so nameravali izvesti le en poizkus, vse ostale pa v templju. Otroku so nastavili razne predmete, med katerimi so bili tudi predmeti nedavno umrlega Dalai Lame in upali so, da si bo izbral prav te predmete. Deček pa je potegnil k sebi vse predmete in se posrečeno izrazil: ‚’Vzel sem si vse igračke, čeprav vse niso moje!’’, s čimer je želel zgolj reči, da nobena igrača ni njegova! Menihi so najprej začudeno pogledali, že čez nekaj trenutkov pa so se strinjali, da je otrok na izjemen in genialen način pokazal, da je skoraj zagotovo naslednik Dalai lame, saj je dejansko zelo inteligentno izbral le nekatere. Prepričani so bili tudi, da je deček s tem ko je vzel vse igračke, hkrati pa povedal, da so njegove le nekatere, pokazal večjo nematerialističnost, od prejšnjega Dalai Lame, ki je sicer bil pristen in je tudi izbral le nekatere igračke, a je kričal:’’To je moje, to je moje!!’’, ko je želel povedati katere igračke je izbral, kar je zvenelo nekoliko prisvojevalno in sebično. Deček pa je medtem postavljal predmete umrlega vodje na tla, iz njih gradil hišice in jih spet razmetal po tleh in bil navdušen nad novimi predmeti, ki so bili zdaj povsem njegovi, čeprav mu za to ni bilo mar.

Starši in verski popotniki ki so našli kar so iskali, so se dogovorili, da bosta oče in mama na vsaka dva meseca obiskala sina in da bodo prišli po njiju in jima pomagali potovati. Dečka pa je čakalo v templju še dolgotrajnejše opazovanje. Duhovni vodje so kmalu opazili izjemno ljubeznivost in prijaznost dečka, pa tudi navezanost na soljudi. Predvsem pa so jih fascinirale njegove izjave. Nekoč jim je rekel: ‚’Povedal vam bom skrivnost, ki jo že vsi vedo!’’, menihi so bili najprej presenečeni nad izjavo, potem pa se jim je začelo zdeti, da je bila to zelo globoka misel, pa čeprav jim je mali Lama potem povedal le to, da se je večkrat skrivaj srečal s povsem običajnimi otroci iz mesta, kar so mnogi meščani res vedeli. Nekoč je Dalai enega izmed menihov ki je kot vsi, imel povsem pobrite lase vprašal:’’ Kaj imaš ti dolge lase?’’ in spiritualci v rdečkastih rjuhah so spet modrovali, kako pametno razmišlja njihov vodja, saj ne moremo zares določiti kaj so dolgi lasje in bi se morali večkrat spraševati takšne stvari. Nekemu soduhovnemu bitju je celo rekel, da ima tako lepe zobe kot žirafa, ki jo je videl na fotografiji v časopisu(ko je skrivaj hodil po mestu in šel mimo trgovine s tiskovinami), kar so budistični misleci razumeli kot Dalai Lamino poudarjanje ljubezni do živali in enakosti med človekom in drugimi živimi bitji. Lama se je tudi zelo rad igral igro lama, ki si jo je sam izmislil po tem ko je videl lamo v otroški pobarvanki, pri tej igri pa je skakal po templju po vseh štirih in se občasno pokakal v kakšen kot. To je bilo razumljeno kot ohranjanje fizične kondicije in urjenje vzdržljivosti duha, ki mora trpeti med iztrebki, ne da bi se sprožilo bruhanje.

Ko je Dalai Lama odrasel, je potoval po vsem svetu in povsod so ga budisti sprejemali odprtih rok, prav tako pa se je srečal z mnogimi vplivnimi politiki. Menihi so ga v dvajsetih letih, kljub precej očitni umski počasnosti naučili osnov budizma, ki jih je kot jecljajoči šolarček ponavljal po vsem svetu. Mimogrede pa je vstrelil še kakšno močno, kar je njegove vernike, pa tudi politike predvsem zabavalo. Na nekem predavanju je tako izjavil, da je lepo da so prišli, a da ga moti ker so tako različno oblečeni, saj tega ni vajen in jih bo zato zamenjeval med sabo! Ameriškemu predsedniku pa je nekoč pred kamerami navrgel, da ima najbrž zelo dobre kosti, saj ima njegova žena gotovo veliko kakovostnega mleka!

Dalai Lama je s svojo naivnostjo in izjavami navduševal marsikoga, tudi ostri kritiki vseh religij so gojili do njega poseben odnos, vsem skupaj pa se je zdel nedolžen, posrečen in že na prvi pogled tako zelo oddaljen od vodij ostalih velikih religij, ki so v sebi skrivali toliko temnega. In tudi mnogim ki so nastopali kot glasni nasprotniki vseh verstev, se je vendarle zdel prav Budizem od vseh možnosti najboljši za takšnega kul odštekanca kot je bil novi Dalai Lama! Dalai Lama je pokazal vsemu svetu, da se v dobrem, iskrenem in umsko preprostem človeku vedno skriva tudi nekaj zelo globoke modrosti, postal pa je tudi častni predsednik svetovne organizacije šol za otroke s posebnimi potrebami, ki jih je veliko obiskoval, saj se je, kot je sam velikokrat poudaril, z njimi najbolje razumel, vedno je imel namreč občutek, da je del njih!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

8 komentarjev

  1. mn pravi:

    Imaš zanimive ideje, na momente že malo pretiravaš (mogoče ne bi bilo treba), potem pa zaključiš z lepo mislijo (no tak je moj vtis). Čeprav za določene stvari mi je bilo šele na koncu jasno, zakaj so take kot so. Začelo se je zanimivo, ampak pričakovala sem nekaj čisto drugega. Zdaj pa ne vem ravno, kaj naj si mislim. Se mi zdi, da imajo vse tvoje zgodbe eno podobno zgradbo in vse se tako naenkrat končajo, kot da bi hotel malo šokirati.

    18.08.2010 ob 18:50

  2. mn pravi:

    Še enkrat povem, da drugače nisem kakšna literarna kritičarka ali kaj podobnega in da je to samo moje osebno mnenje (lahko bi rekla, da sem nekakšen “kopitar”), od zdaj naprej pa pričakujem, da je to samoumevno.

    Btw, tam nekje na 3/4 mi te tvoje daljše zgodbe delujejo že skoraj malo “žleht”, ampak potem sledi zaključek, ki vse pojasni in postavi na svoje mesto. Kljub temu mi to ni preveč všeč. Malo pretirano se mi zdi, mislim, da ni treba tako daleč, da bi bila poanta v zaključku razumljiva. Če sploh je tisto poanta, ker včasih sploh ne pride več do izraza.

    Vem, da obstaja drugače veliko bolj “šokantne” literature, kjer se da prebrati nazorne opise mučenja itd. (nisem fan in ne berem), ampak mislim, da namen teh tvojih zgodb ni takšen. Ali pa se motim? Včasih imam občutek, da si na misiji izpostavljanja bizarnosti v vsakdanjem življenju.

    18.08.2010 ob 19:13

  3. samokodela samokodela pravi:

    No taki malo bolj dolgi in opisni komentarji so vsekakor zelo zaželjeni!

    Ja ene stvari so malo pretirane, ker skušam v nekaterih zgodbah biti komičen.

    Glede same zgodbe pa si mislim, da si pričakovala nekaj drugega ja, namen zgodbe je pač bil pokazati, da se mi zdi skrajno smešno, kako budisti iščejo novega Dalai Lamo! Se ti ne zdi to smešno, da kar na slepo izberejo enega otroka in pol kar pričakujejo, da bo postal nekakšen modrec, brez zamere, ampak tudi dejanski sedanji Dalaj Lama, se mi zdi včasi en takšen smešen starček, ki ne zna povdati nič posebej pametnega. Izbrali so ga pač bolj ali manj na slepo ne!?

    Ravno ko sem opazoval sedanjega Dalai Lamo, sem se domislil ideje za to zgodbo, marsikaj pa se bi pa dalo reči tudi o drugih voditeljih velikh religij, le da bi tam moral ubrati druge note, ker pač naprimer papeža ne izbirajo na slepo in bi se ga moral drugače lotit. Glede na to, da ga ne izbirajo na slepo, ampak po tem, ko je že dolgo duhovnik, lahko vsaj pričakujejo, da bo razmišljal tako kot oni pričakujejo, čeprav v primeru papeža to še zdaleč ne pomeni, da bo dejansko tudi razmišljal pametno, ampak pač tako kot cerkev razmišlja!

    Pa zgodbe imajo precej podobno zgradbo ja, vse zgodbe pač pišem jaz in mogoče bom moral počasi izbrat kakšno novo vrsto zgradbe naprimer nebotičnik ali hiša, namesto blog(k), ha, ha!

    Drugače pa nimam namena šokirat, le dat mislit!!

    18.08.2010 ob 19:15

  4. samokodela samokodela pravi:

    Pa naslov bloga je: Rockerska zeppelinifikacija(kar se nanaša na skupino Led Zeppelin) in zappovska kritika(kar se nanaša na Frank-a Zappo)!

    Če Franka Zappe ne poznaš, ti predlagam da si kaj prebereš o njem in boš ugotovila, da mora bit ta blog včasih bizaren, ker ima v naslovu Franka Zappo!

    18.08.2010 ob 19:37

  5. mn pravi:

    Hm, ok, ampak meni se zdi, da ta komičnost ne pride vedno skozi, ampak se zgubi nekje v bizarnosti.

    O sedanjem dalaj lami ne bom rekla nič, ker sem ga videla samo nekajkrat na tv-ju, ko je obiskal Slovenijo. Način izbora je stvar religije in do neke tuje religije mora človek po mojem mnenju pokazati določeno mero spoštovanja, ker je to vernikom izredno pomembna stvar (mislim pa, da je bilo nekaj otrok, ki so to funkcijo odklonili, če se ne motim).

    Zgradba je menda v redu beseda za to, kar sem hotela reči, saj se spomnim, da smo pri davno minulih urah slovenščine omenjali zgradbo besedila. Kaj pa naj rečem? Čeprav bi mogoče vseeno probal kaj zamenjati. Vsaj gradbeni material, če že ne zgradbe. Meni se zdi, da človek čisto drugače piše, če bo šlo nekaj na papir, ne na internet.

    Da imaš namen dat mislit, mi je bilo tudi jasno, le način, kako to narediš, mi ni vedno čisto všeč.

    Ha, ok. Zappe ne poznam dobro, videla sem ravno toliko odlomkov iz raznih koncertov, da mi je zdaj vse skupaj malenkost bolj jasno. :D

    (Raje ne reci, da imaš rad dolge komentarje, ko se enkrat razpišem, se težko ustavim.)

    18.08.2010 ob 19:57

  6. samokodela samokodela pravi:

    Ja moraš imet eno določeno ”zadržanost”, če se družiš z nekom, ki je v neki religiji, sem tudi sam ugotovil, da je včasih boljše ne razpravljat, ampak imam pa svoje mnenje in na blogu v člankih in tudi v zgodbah, se pa ne mislim zadrževat glede mnenja, nisem pa žaljiv in tudi argumentiram.

    Saj zgradba mislim da je prav beseda ja. Samo hecal sem se. Lahko kaj bolj konkretnega poveš, kaj te moti pri zgradbi!?

    Kdaj si videla odlomke iz Zappovih koncertov!? Zdaj, danes?? Ali že kdaj prej?? Preko mojega bloga ali kako drugače??

    18.08.2010 ob 20:06

  7. mn pravi:

    Hm, ok. Meni osebno se sicer tudi ne zdi žaljivo, ampak ne vem, kako bi se mi pa zdelo, če bi recimo bila pripadnica te religije. Moj kompas za primernost v medsebojnih stikih ne kaže vedno na sever. Včasih se kar vrti okrog in okrog.

    Pri zgradbi me ne moti nič, razen tisto kar sem že omenila zgoraj oz. malo večjo raznolikost bi rada videla.

    Reciva, da je en bližnji sorodnik music freak, ki posluša vse živo.

    Zdaj pa grem za nekaj časa menda ven. Se slišiva kasneje ali jutri.

    18.08.2010 ob 20:21

  8. mn pravi:

    Al pa mogoče tudi niti ni treba, saj sem v bistvu povedala vse, kar ti lahko povem.

    Resnično rabim pavzo od blogosa, zato me nekaj časa ne bi bilo redno sem. In tudi če bom prišla brat, ne bi ravno vsakič komentirala.

    Zadnje čase je takoj vse preveč. Vsaka malenkost. Ne, nič takega nisi rekel, samo jaz imam že dolgo časa pretežno slabo obdobje. Imam tudi dobra obdobja, ampak vsaka malenkost mi popolnoma pokvari dan. Jaz pa rabim dobro voljo, iskrenost, prijaznost, (samo)zaupanje, varnost, srečo, smeh in mir.

    18.08.2010 ob 23:42

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.