Arhiv za mesec Avgust, 2010

5.08.2010

Ljubezen in egoizem

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Ko sem opazoval nekatere ljudi, sem spoznal, da jih precejšnje število vsaj do neke mere povezuje ljubezen tudi z egoizmom. Torej nekateri mislijo, da je pri zaljubljenosti in pri želji biti z nekom, prisoten tudi egoizem, to pa mislijo zato, ker dejansko na tak način tudi funkcionirajo in imajo to v sebi.

Tovrstni ljudje ne razumejo, da je ljubezen dajanje in sprejemanje, razumevanje, pomoč, da so to lepi trenutki, včasih tudi manj lepi in da gre za ploden odnos med dvema človekoma. Takšni ljudje namreč razmišljajo na način, da ljubezen ni dajanje in sprejemanje, ampak ljubezen pomeni nekoga imeti v lasti. Res je, da ljudje rečejo naprimer ”to je MOJA punca”, a napačno je mišljenje, da je namen ljubezni lastiti si nekoga.

Ljudje,ki razmišljajo na tak način, ne dojamejo, da je ljubezen sobivanje, ne pa prilaščevanje. Takšni ljudje že ko si nekoga nagledajo, razmišljajo o tem, da želijo to osebo IMETI, kakor otrok igračko, ki pa je predmet, zato vse skupaj ni tako problematično, pomembno je predvsem, da se otrok naučiti deliti igrače z drugimi, kar je pa lahko tudi bolj ali manj prirojeno, saj nekateri otroci mnogo lažje delijo stvari, kot drugi. Podobno je tudi, ko nekateri otroci izsiljujejo v trgovini za bonbone in na prav tak način kot bonbone, si nekateri želijo lastiti ljudi, čeprav egoistični ljudje, ki so v osnovi vendarle normalni, običajno ne izsiljujejo, ko želijo biti z nekom, razen če so huje moteni oziroma psihopati, takrat lahko vse skupaj preide tudi v nasilje.

Ključen problem tiči v tem, da ko si ljudje, ki v ljubezeni vidijo tudi egoizem, nekoga želijo, si takrat pri sebi govorijo, da želijo neko osebo v last. Ker jim je oseba všeč, jo želijo zase in pri tem velikokrat ne razmišljajo kaj dosti o dajanju in delitvi življenja z nekom, ampak le o tem, da si bodo lahko govorili, da je nekdo njihov, pa tudi, da si bodo lahko rekli, kako neverjetni so, ker so spet nekoga dobili, ki po njihovem mnenju tako dobro izgleda in je oh in sploh neverjeten v vseh pogledih. Se pravi gre tudi za nekakšen naknaden učinek, ko oseba ni samo zadovoljna, da je nekoga DOBILA, ampak tudi zato, ker lahko sama sebi laska, da je dobila točno tisto osebo, ki jo je želela in da to vsekakor pomeni, da tudi ona kot oseba, ki je nekoga ulovila, mora biti res prečudovita in sploh super, da ji to vedno znova uspeva in morda celo zelo pogosto uspeva.

Pri teh ljudjeh torej ne gre le za prilaščanje, ampak tudi za občutek ugodja, ki nastane, ker si lahko ponosno rečejo, da so bili dobra vaba, ki jim je prinesla zaželjeno trofejo, namesto da bi razmišljali o tem, da spoznajo osebo, s katero se v osebnostnem smislu dobro zaštekajo in s katero želijo deliti svoje življenje. Prilaščanje pa je seveda lahko tudi problem zato, ker je lahko takšen človek v zvezi gospodovalen in ne pusti partnerju, da bi imel dovolj časa zase.

Naj tukaj omenim še vprašanje avanturističnega načina spolnega življenja. S tem mislim ljudi, ki sploh nimajo zvez, ampak samo menjavajo partnerje in z njimi izključno seksajo. Menim, da to ni sporno iz moralnega vidika, ker je seks nekaj normalnega in lepega in kdor se tako odloči se pač odloči. Moralno sporno bi bilo le, če bi veliko ljudi tako živelo, ker bi potem partnerska ljubezen skoraj izginila iz družbe in to bi bila vsekakor škoda za družbo, ker je to nekaj tako zelo lepega, če le funkcionira, dokler pa je v tem bolj malo ljudi, pa ni (resne) moralne škode. Gre pa tu za problem zrelosti, oziroma za nekaj kar bi osebno skritiziral iz intelektualnega vidika, ki je zame nekaj drugega kot moralni vidik. Vidik zrelosti je pač to, da si zrel človek želi imeti poleg seksa tudi prijateljstvo in ljubezen z osebo, s katero ima spolne odnose. Vendar pa si tudi popolnoma zrel človek lahko zelo poredko in to ko ni v zvezi, privošči kakšno avanturo. In to ne zelo poredko, ker bi se mu to zdelo moralno sporno, ampak ker mu zaradi zrelosti, preprosto ni do pogostih seksualnih avantur, ker ima raje zveze. Prav tako tudi ne mislim, da avanturizem nujno pomeni nezrelost v smislu egoizma, o katerem govorim v tem prispevku. Čisto možno je namreč, da se nekdo gre avanturizma samo zato, ker ga menjavanje partnerjev pač tako zelo vzburja in vznemirja, da mu to pomeni tako veliko spolno zadovoljstvo, da zato vsaj v mladosti, ko je nagon najmočnejši, ne zdrži v nobeni zvezi. Je pa zagotovo res, da je med avanturisti mnogo več egoistov kot med ostalo populacijo, ker gre velikokrat pač zato, da ljudje hitro menjavajo partnerje, ker so preveč egoistični, da bi s kom delili življenje. Dovolj jim je le, da seksajo in da imajo nekoga v lasti za eno noč in se zato počutijo kot zmagovalci, ki so si spet priigrali dobiček, saj delujejo po logiki, ki jim narekuje občutke, da je njihov partner pravzaprav samo seksualni objekt, ki ga je treba dobiti v lastništvo.

Pri egoizmu v ljubezni gre torej pravzaprav za določene vrste materializem, skratka za ljudi, ki so bili vzgojeni v materialističnem duhu in ki morda tudi že imajo do neke mere prirojeno večjo željo po posedovanju. Materializem pa je seveda nasploh eden od večjih problemov človeštva in tudi eden od pomembnejših razlogov zato, da se razni utopični, nematerialistični družbeni sistemi niso obnesli, poleg še nekaterih drugih, tudi pomembnih faktorjev, ki nakazujejo, da bomo najbrž morali vztrajati v kapitalizmu, a trenutna kriza nakazuje tudi to, da bomo morali razmisliti o prihodnosti družbe.

Za konec pa še nekaj. Vsak je že kdaj doživel zavrnitev v ljubezni in med njimi so tudi precej redki ljudje, ki so zelo čustveni in zelo občutljivi na tem področju in ki zaradi tega zelo trpijo. Obstajajo pa tudi takšni med njimi, ki se kljub zavrnitvi, včasih kar nekoliko predolgo trudijo, da bi bili z nekom in lahko postanejo tudi nekoliko nadležni. Pri takšnih ljudeh gre običajno za to, da so zelo zaljubljeni in bi želeli iskreno deliti življenje z nekom. A ker to ne gre, oni pa včasih kar vztrajajo, se nekaterim(največkrat takšnim, ki projicirajo svoj egoizem), lahko zazdi, da gre za egoizem, kakor da bi ta oseba na vsak način hotela uveljaviti svojo voljo. To je lahko zelo zmotno mišljenje. Se pa kdaj pojavijo tudi takšni primeri, a kot sem že omenil v tem članku, ljudje ki imajo egoistične namene in so zavrnjeni, običajno ne vztrajajo preveč dolgo, ker se zavedajo svojih namenov in vedo, da njihovi nameni(predvsem imeti nekoga v lasti, ne pa deliti življenja) že v osnovi niso ravno najboljši in hitro odnehajo, razen če so moteni. Seveda je tu treba omeniti tudi razne zalezovalce zvezd, pri katerih gre večinoma za problem, da želijo biti z znano osebo ravno zato, ker je znana in bogata oseba in gre tu vsekakor tudi za egoizem. A vendarle so primeri, ko nekdo ”čist kot solza” vztraja nekoliko dlje in želi le ljubiti in dajati brez egoizma, a je napačno razumljen, vendar pa tudi takšna oseba slej ko prej odneha in pametni ljudje lahko iz načina vedenja takšne osebe razberejo, kakšni so resnični nameni.

Ljubezen torej nima zveze z egoizmom in ljubezen ne pomeni lastiti si nekoga, ampak ljubiti, dajati, sprejemati in deliti življenje z nekom, zveza z nekom, pa dokler traja, pomeni tudi zvestobo, saj človek z varanjem povzroči partnerju bolečino in pri večini to spet nima zveze z egoizmom, se pravi v tem smislu, da bi ljudi motilo in bolelo varanje, ker ne bi dovolili, da si nekdo drug lasti njihovega partnerja. Strokovnjaki pravijo, da se je partnerska ljubezen pri človeku skozi evolucijo razvila, ker dva človeka lažje skrbita za otroke kot eden in od tod najbrž tudi bolečina, ko eden izmed partnerjev vara z nekom drugim. Bolečina prinese negativno reakcijo, ki morda povzroči, da se partner, ki je varal, vendarle vrne nazaj k prvotnemu partnerju, če prvotni partner to sploh še želi, saj se mnogokrat zgodi, da zveza zaradi varanja povsem razpade. Varanje pa boli tudi zato, ker če neko osebo ljubimo, vemo da ne želimo biti z nikomer drugim in če je naš partner z nekom drugim, seveda dobimo občutek da nas ne ljubi in tudi ne deli pristno življenja z nami, ampak je od vsega skupaj ostala le še neka navidezna zveza, brez prave globine in vsebine, vsaj kar se tiče globine in vsebine s strani partnerja ki vara!

Morda je malo čudno, da sem pisal o ljubezni kot o nečem plemenitim in pravljičnem, potem pa napišem, da je ljubezen zgolj produkt evolucije, a konec koncev je vse produkt evolucije in ljubezen zato ni nič manj lepa in je seveda pomembna v družbi nasploh, ne pa samo v ljubezenskih zvezah saj lahko ljudje preživijo le če sodelujejo, to pa se lahko zgodi le, če se dobro razumejo in se imajo radi, pa tudi izkoreninjenje egoizma, bi bilo za družbo zelo, zelo dobro.

  • Share/Bookmark
4.08.2010

Mačja ženska

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

V stari, razpadajoči koči na robu mesta, je živela starka, polna divje, živalske energije mladosti. Bila je že razbrazdano zgubana in siva, a po hiški se je gibala z galantno lahkoto, hitrostjo, gibčnostjo in eleganco. Kdorkoli bi jo videl, ne bi razumel, od kod ji te moči, razen, če bi jo videl. Na njenem obrazu je bil mačji gobček in nos, imela je dolg, spreten črn rep, njene roke in noge so se končale s šapami, ter dolgimi, tankimi kremplji.

Njeno podobo in moči, ji je dala neka davna, magična noč, ko je šla iz žalosti v temi na možev grob in so jo tam napadle potepuške mačke, ki bi jo oglodale do smrti pri živem telesu, če jim ne bi v obupu obljubila, da bo zvesto skrbela za vsako mačko in pomagala vsaki, ki bo potrebovala njeno oskrbo. A mačke so kar nadaljevale s svojim krvavim plesom, dokler se ni zgodilo nekaj presunljivega. Na nebu se je odprl portal, ki je Zemljo povezoval z daljnim delom vesolja, iz njega pa je prišlo vesoljsko plovilo, kot že mnogokrat, četudi vedno na dovolj skriven način, da večina zemljanov tega ni niti slutila in se jim ni niti sanjalo, da so vesoljci včasih na čudežen način vplivali na dogajanje na našem planetu . Vesoljci so se odločili, da bodo starki pomagali in takšna dejanja so vedno storili na izjemno inovativen način, s svojimi najnovejšimi tehnologijami, hkrati pa so vedno poskrbeli, da so ljudje, ki so jim pomagali, svoje vedenje o vesoljcih zadržali za sebe, če pa so od nezemljanov karkoli pridobili, so te moči uporabljali zelo diskretno! Ljudje ki torej naglas govorijo o vesoljcih, jih še niso srečali!!

Vesoljci so spustili na Zemljo poseben žarek, takoj zatem pa izginili skozi portal. Žarek je oživil kip velikega leva, ki se je bohotil na nagrobniku neke davne kraljeve družine in kralj živali, ter vseh mačk je stopil pred starko, pred potepuške mrcine, nato pa spregovoril z mogočnim glasom! Mačke umirite se! Starka ima dobro srce in pripravljena ga je deliti v zameno za življenje! Mačke so se umirile in v tistem trenutku od leva dobile preko telepatije v glavo vsa navodila, ki so jih potrebovale, navodila in pravila, pa so dobile tudi vse druge mačke v mestu, tudi tiste, ki so imele gospodarja. Ženički pa so zrasli kremplji, gobček, rep, pa tudi uhlji so se spremenili, vendar so bili skriti pod lasmi. Tudi ona pa je prejela v dušo vsa navodila in načrt, ki ga bo morala uresničevati, v zameno za življenje in za svoje posebne moči, za katere se je zdelo, da so ji poleg vsega kar bo v prihodnosti počela, podarile tudi mladostno gibčnost in morda celo večno življenje, ker je bila že na koncu svojih dni in sicer ne bi mogla dolgo uresničevati obljube. A starka ni vedela, če so ji vesoljci res podarili tudi večno življenje, vedela je le, da je vsekakor niso hoteli samo rešiti, ampak da so kot ponavadi, iz celotne akcije želeli narediti sebi zanimivo zgodbo, ki jo bodo lahko z zanimanjem in fascinacijo opazovali iz vesolja! Starka se je z urnimi mačjimi koraki odpravila domov, saj se je medtem že začelo daniti!

Od tega dne naprej je Mačja ženska uresničevala svoje poslanstvo in le to je bilo zapleteno, takšno, kakršno bi si najbrž lahko zamislila le bitja iz daljnega planeta! K ženički so vsak dan prihajale nove in nove potepuške mačke, ona pa jih je hranila z najboljšo človeško hrano in jih pojila z najboljšim, najbolj gostim mlekom. Mačke pa so ji nosile miši in podgane in ženska mačka je kot zakleta, želela jesti le tovrstno hrano. K Mačji ženski pa so prihajale tudi muce, ki so živele v hišah in blokih po mestu, kadar so se uspele izmuzniti in so se gospodarji jezili, pozabljajoč, da se mačke pač rade potepajo in ne vedoč, da se v njihovem mestu potepajo s prav posebnim razlogom. Muce, ki so od svojih lastnikov prihajale k začarani starki, pa se tja še zdaleč niso prišle le gostit z najboljšimi mačjimi delikatesami. Kot vse mačke so namreč lahko komunicirale z njihovo gostiteljico. Ker pa so bile pod čarovnijo Ženske mačke, so lahko razumele tudi svoje lastnike. Ženska mačka je tako od teh muc dobila vse polno informacij o ljudeh v mestu.

Ko je o mnogih ljudeh že vedela dovolj, ji je magija omogočila pretvorbo, ki jo je že zelo nestrpno pričakovala in katere se je zelo veselila! Spremenila se je namreč v prekrasno mladenko, z vitkimi dolgimi nogami, nežnimi rokami in prelepimi, pravljičnimi prsti, med katere bi človek položil najmilejše cvetje, čisto brez bodičevja, a bi se prsti še vedno ranili. Imela je deviško svetlo polt in njena oblekica je vabljivo razkrivala polne bele prsi, v njenem obrazu in očeh pa je bil lepota, ki jo lahko razodene le slikar! V mladenko se je sicer prerodila že velikokrat poprej, a le za zelo kratek čas, le toliko, da je odšla po izbranih nakupih, nujnih za prirejanje mačjih požrtij. Sedaj pa je začela uresničevati naslednji del svojega poslanstva. Mladostni koraki so jo urno nosili do hiš, v katerih so živele špijonske muce in na vratih teh ljudi je ponujala prerokovanje. Sprejeli so jo le v bolj naivnih hišah ali pa morda v tistih, kjer jim je bilo vedno znova neprijetno, ko je pred njimi cesto prečkal sosedov črn maček in kjer so se bali strašljivega oglašanja sove, ki baje prinaša pogubo in smrt. Njena lepota pa je dodala svojo draž in zato je lažje prišla v domove, kjer so vrata odprli moški in včasih se je morala odločno braniti pred željami nekaterih pogledov, saj ji je čarovnija to podobo v kateri je uživala, dala le za prerokovanje in če bi se prekršila bi umrla, ker vesoljci niso želeli, da izgublja čas, ki bi ga lahko medtem porabila za napovedovanje prihodnosti, a vendarle je dobila v oči zaradi zaželjenosti tudi ošabnost, zato je uživala v zavračanju.

Ženska mačka v podobi lepotice, je s presenetljivo natančnostjo prepričala naivne vraževerneže, ker je tako natančno vedela, kdo ima težave z ledvicami, kdo s kolki, koga je zapustila ljubljena oseba in kdo je tisti, ki ga je moč zapeljati v zgodbo, ki jo varljivo pripovedujejo karte, ker mu odločne korake po lastni poti, vedno znova zamegli velik, votel strah z napisom usoda. Njene mačke so prisluškovale vsaki najmanjši podrobnosti, zato je prerokovalka navduševala s svojim astrološkim instinktom in kljub temu, da pri samem napovedovanju prihodnosti še zdaleč ni bila tako točna, še manj pa natančna kot pri ”ugibanju” o preteklosti, se ji je vedno znova uspelo spustiti med gostljubne ljudi, z njeno prikupno naravo in mladostno lepoto, ki jo je ovila v šarm mačje hoje, ko pa je dobila kar je želela, je zapustila oropance z zmrzljivo hladnostjo, ki je psu z ljubečim gospodarjem neznanka, mačka pa je mistična, neulovljiva svobodnjakinja, ki zavrne ravno takrat, ko se gospodarju skoraj zazdi, da sta vzpostavila človeško vez.

Prerokovanje je seveda imelo le en namen! Zaslužiti denar za mačje gostije!

Ženska mačka pa je imela tudi dolžnosti do tistih, ki so jo takrat pustile pri življenju. Potepuške mačke so lahko živele v njeni kočici, se do sitega najedle in uživale v sončni svetlobi na terasi. A takšnih potepuških mačk je bilo veliko in želele so si svojega prostora, vsakodnevni hotelski aranžma in potem še tretma na gostiji pri Mačji ženski, v zameno pa so seveda bile pripravljene potakati v mačje središče novice o svojih lastnikih, kakor klopčič barvite volne življenja. Živalska žena je zato čez čas začela ob prerokovanju ljudem ponujati tudi mačke, za katere je trdila, da jih je našla na svojih obhodih po mestu. Nekateri, ki so že imeli kakšno mačko, so vzeli še eno ali pa so se pozanimali pri sosedih, če bi oni želeli živalco, razen če so sosedi imeli psa, kajti psi mačk pač ne marajo in so lajali tako naglas, da se je Mačji ženski včasih v strahu zdelo, da slutijo vso to prevaro.

Mačja ženska tako živi še danes, na obrobju daljnega mesta, je miške, podgane, voluharje, razvaja svoje mačke in nihče ne sluti, da se njeni sli, z čarovniško zlobo, vsak dan priplazijo v domove, ter ukradejo ljudem koščke duš in vsakič ko se ljudje sprašujejo, kje se potika njihov maček in zakaj se jim vedno splazi iz rok prav takrat ko ga imajo najbolj radi, jih včasih spraska in jezno piha, vsakič takrat se njihovi mački že odpravljajo do svoje prave gospodarice, mački drugih mest pa do gospodarice svobode, a vsi mački se kljub vsemu trudijo dokazati, da imajo radi svoje gospodarje, ko včasih skrivaj ogoljufajo žensko mačko(v drugih mestih pa okrog prinesejo naravne zakonitosti) in kakšno miško na skrivaj nesejo pred domačo hišo, da pokažejo človeku radodarno vračanje, za vse česar so bili deležni in se čutijo manj krive, ker Mačja ženska z njihovo pomočjo odnaša ljudem denar.

  • Share/Bookmark
3.08.2010

Očkove vzgojne metode

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Očka Janez Vandal, je imel tri sinove, ki so vsi obiskovali osnovno šolo in se niso posebej izkazovali s šolskim uspehom. To je bil čas, ko je v marsikaterem domu pela šiba, ko kaj ni bilo tako kot so starši pričakovali ali ko so mulci kaj ušpičili. Očka Janez je bil eden tistih, ki so se še posebej navduševali nad temi metodami, ki so dandanes v srcih večine dobrih staršev že nadomeščene s prijazno besedo in dolgotrajnim, ter vztrajnim oblikovanjem otroka v mladega odraslega, vedoč, da je dolga reka iz plenic do človeka, a prav tako je tudi zelo dolga cesta iz vasi do mesta, kar lepo pokaže kmečki način vzgoje otrok, ki ga je v precej davnih časih gojil Janez. Dolga pa je tudi reka od živali do človeka, kar ljudje še kako čutijo tudi danes!

Janez je bil kmečki človek trde vzgoje, ki je verjel, da izprašiti hlače, pomeni izprašati vest otroka in da v solzah pretepenega teče potok spoznanja, da si je mulc kazen zaslužil. Začuda pa Janez teh prijemov večino časa sploh ni uporabljal, za razliko od sosedov, ki so svoj podmladek pretepali vsakič, ko je počila kakšna šipa, v kateri se je lesketala slika upora proti starševski trdi roki, saj je vsaka nova kazen potegnila za sabo še večjo željo po nasprotovanju, pa četudi vedoč, da stopnjevanje nagajanja ne bo prineslo popuščanja staršev, kar bi se moralo zgoditi, če predpostavimo, da so starši pametnejši od otrok in da pametnejši odneha, kar pa se je konec koncev le zgodilo, z napredkom družbe in razvojem vzgoje otroka, saj so starši popustili dejstvu, da prizadejana bolečina prinese le trajno bolečino, da je telesna kazen le jeza nemočnega, ki ne ve katere so tiste lepe besede, ki pri otroku najdejo lepo mesto.

Kljub temu, da je bil Janez navdušen nad šibo in pasom, pa se je kot rečeno, večino časa izogibal nasilju. Pravzaprav je svoje tri sinove kaznoval le, ko so domov prinesli slabo spričevalo! Torej le enkrat na leto. Pa še takrat je imel Janez prav posebne metode, ki pa so služile tudi temu, da je Janez z njimi nadomestil pomanjkanje fizične kazni med vsem prestalim letom, hkrati pa, kot so vedeli povedati starejši sosedje, je Janez s temi prijemi izživljal svoje travme, ki so ga ranile v drugi svetovni vojni in mnogi so govorili, da se je sicer pridnemu in vljudnemu sosedu, med bitkami kot nešteto vojakom, omračil um in svetloba duševnega miru, ni od takrat nikoli več zares posvetila v domačo izbo.

Janez je namreč svoje otroke kaznoval z metodo bega in lova. V bližini njihove hiše je bil manjši gozd in oče je dal svojim sinovom pet minut prednosti, potem pa je stekel za njimi oborožen do zob. Ko je prišel na ustrezno bližino je s perjanico na glavi in z lokom v roki začel proti sinovom streljati puščice, ki so bile ravno dovolj špičaste, da so otroke lažje poškodovale ter se jim zapičile v kožo ali lobanjo, brez da bi prodrle v globino! Ko mu je zmanjkalo običajnih puščic, so bili fantje že pošteno izmučeni, okrvavljeni in preplašeni, potem pa se je poslužil zastrupljenih puščic, ki so počasi hromile živčni sistem, hkrati pa povzročale precejšnje bolečine. Ko so sinovi tako omagali, da so v krčih popadali po tleh, jih je za noge obesil na vejo, jim zvezal roke, se preoblekel v vojaško obleko s kamuflažno barvo, da je izgledal kot kakšen ameriški specialec, ki z mučenjem zahteva skrivne podatke in vsakemu posebej za kakšno minuto mašil nos in usta, da niso mogli dihati. Ko jih je odvezal so popadali na tla kot klade, a to že zdaleč ni bilo vse! Z zvezanimi rokami in nogami jih je gnal iz gozda. Ko so prišli nazaj do svoje hiše, jih je lezeče na tleh s kratkimi sunki tresel z elektriko, ki so jo pred nekaj leti dobili napeljano v vas. Ko so bili že povsem na koncu z močmi, jih je gnal v štalo, potem pa jim dal jesti nore gobe, ki jih je imel shranjene posebej za ta namen in ko so začele učinkovati, je zvezane fante na vso moč pretepal, ker pa je bil že večer, si je nadel še staro belo rjuho in sinove strašil s kričanjem, ter lučjo s katero jim je svetil v oči, gobe pa so strahotne učinke le še povečale! Na koncu pa jih je še do vratu zakopal v kup gnoja, nato pa jim je v usta tlačil iztrebke v katerih so bili, ob tem pa se je našemil v petelina, v katerega je bil namaskiran za pusta. Vsa ta oblačila so staremu Vandalu prinesla celo nekakšen manjši občutek zabave, kljub grozotam ki jih je počel in ki se mu očitno niti niso zdele tako zelo okrutne.

Ubogi fantje, katerih zgodba je še posebej tragična tudi zato, ker bi jih danes uvrstili med ljudi, ki imajo bolezenske težave s koncentracijo in se zato težje učijo, so res zelo trpeli. Oče pa jim je hotel z neusmiljeno bitko, s katero je besnel ob koncu vsakega šolskega leta, vcepiti vojaško disciplino in je bil prepričan, da bo neuspeh v šoli pripeljal do popolnega razkroja njihovega obnašanja, ob tem pa je pozabil, da je ravno vojna totalni razkroj. Kakor bitke, ki jih je pod geslom idealov in reda bojeval tisti, ki je kriv za omračitev Janezovega uma.

Edino kar prinese olajšanje v to zgodbo je dejstvo, da ni resnična, a strahovi, ki so blizu tej zgodbi, še vedno strašijo po vsem svetu, zato naj bo ta zapis v opomin in naj prispeva svoj majhen delež v boju proti zlorabam otrok in proti nasilju v družbi nasploh!

  • Share/Bookmark