2.10.2010

Trpeti

Objavljeno v Družbena kritika, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Dopolnjena pesem iz marca 2008!! Morda je ta dopolnjena pesem dokončno očiščenje bolečine neke stare ljubezni in starih ran, kjer je pač treba podati tudi neko kritiko do ljubljene osebe, pa četudi vse skupaj zveni le kot zgodba o lisici in kislem grozdju. Dekle se pač včasih ni najlepše obnašalo, četudi sem jo po drugi strani jaz tudi obremenjeval in mi je zato zelo žal in se ji opravičujem. Oprosti!! Imel sem jo zelo rad, zame je zelo lepa punca(v obrazu ima neko angleško, viktorijansko lepoto) a dejstvo je, da mi pač ne glede na ves moj trud ni dala neke prave priložnosti, čeprav sem tudi jaz morda kdaj bil neprepričljiv in bi lahko kaj bolje naredil in mi je zato zelo hudo!! A žal ni hotela zveze z mano!
Ni pa šlo nikoli za egoizem ali samovšečnost v stilu, da pač moram dobiti to kar hočem ali da mene pač nobena ne more zavrniti. Ko bom iskal naslednjo punco, pa bom vsekakor poskušal ubrati kakšen boljši način, ljudje se pač na napakah učimo!! Trdim pa tudi, da punca pač ni bila ravno povsem zrela(včasih si me je privoščila na šaljiv način, bila je hihitava, tudi nesramna in provokatorska, čeprav na njene provokacije nisem nasedal, četudi je morda mislila drugače) in da se zaradi njene mladosti tudi ni dalo sproščeno pogovarjati z njo in se približati njeni duši! Spodaj je dopolnjena pesem, ki sem jo napisal marca 2008, ko sem izvedel, da ima drugega fanta. Pesem sem dopolnil, osnovno pesem pa lahko najdete na blogu. Pesem govori tudi o njeni lepoti in v osnovni pesmi, ki je precej nedokončana, omenim da je bila najlepša od daleč, kar je malo neroden in nedopolnjen zapis, ker bi to lahko kdo razumel v stilu, da pač od blizu ni bila posebej lepa, ampak meni je vsekakor bila!! Vse skupaj se je nanašalo na to, da od blizu vse skupaj pač ni bilo tako lepo, ker me je velikokrat prizadela. Ali zaradi zavračanja samega(do katerega ima vso pravico in zaradi katerega sem dejansko na neki točki tudi odnehal, dalj časa kot večina pa sem vztrajal, ker sem vedel da imam čiste in dobre namene in ker sem poskušal vsakič znova izboljšati moj pristop in jo vendarle ”osvojiti”) ali zaradi nezrelega obnašanja. Verjamem da je inteligentna in sposobna punca in tudi dovolj romantična in umetniška, da bi se morda zelo dobro razumel z njo, a nisem je imel možnost dovolj spoznati in morda me sploh ne bi razumela in bi bila čisto drugačna kot sem si jo predstavljal in poleg tega je eno inteligenca, drugo pa je zrelost in modrost in tukaj je glede na mladost bilo vse skupaj bolj v povojih. Vsekakor sem imel tudi občutek, da me nič kaj ne spoštuje(moje besede so se ji včasih brez razloga in brez premisleka zdele nespametne, ker je bila pač najstnica, pa četudi v osnovi pametna in tudi ni spoštovala moje umetnosti) in v bistvu se je bilo nesmiselno spuščati v nek takšen ponižujoč položaj, saj za njo očitno nikoli nisem naredil nič dovolj dobro, poleg tega pa sem zaradi želje po izboljšanju pristopa predolgo vztrajal, kar lahko vzbuja nelagodnost tudi pri nekaterih drugih puncah, ki jim je lahko zato prav tako malo nelagodno v moji družbi, zato bom moral biti v prihodnosti še dodatno previden in vsekakor se kaj takega ne bo ponovilo, čeprav konec koncev ni bilo nič tako hudega in se je kljub vsemu na neki točki končalo, če pa se ne bi oziroma bi prišlo celo do kakšnih hujših problemov, potem pa ne bi bilo nekaj vredu z mano!!. In konec koncev že od samega začetka ni bila zares zainteresirana, čeprav mi je občasno dala neke priložnosti. Skratka boleča zgodba o predolgem vztrajanju, pretiranem trudu in bolečini na moji strani in nepripravljenosti dati priložnost, nespoštovanju in nezrelosti na drugi strani. Še vedno jo imam rad in včasih mislim na njo, a moram naprej!!

Trpeti

Trpeti, ker te ima nekdo drug???Nikoli!!Le zakaj??Da si srečna, le to je važno!!!

Trpel sem le, ker te nisem imel,
a prebolel sem preden sem izvedel, da si z njim
in to da si v rokah drugega, ni nekaj kar boli,
bolelo je, da sem te ljubil tako zelo,
a mi nisi dovolila niti,
da bi ti vsaj za nekaj hipov zrl v oči.

Najlepša si bila od daleč,
z lepimi ustnicami, kot porcelanasta pupika
s širokimi ličnicami in velikimi modrimi očmi,
ki zasanjano posluša, medtem ko igram klavir,
tiha, nema,
in zato v svojem oddaljenem molku, ki ne da ničesar,
razen svojega obraza poezije,
vedno ljubezniva do simfonij mojih nežnih prstov,
ki se ves čas malo bojijo črnih tipk,
ker so takšne kot tema v tvojih očeh,
ki kaže v neznano.
V neznano, v neznano!!
V bližino, v bližino!!
In od blizu, so tvoja lica v mojih očeh vedno krvavela,
kakor ogledala moje bolečine,
in medtem ko so tvoji vrstniki videli izprišč,
sem jaz videl le tvoj prekrasen obraz
in razbolelost na ličnicah je bila,
kakor da bi si na vsako položila
polovico mojega od zavrnitve razklanega srca!!
Tvoja duša, je bila od daleč idealna, idealna,
od blizu, od blizu pa me je bodla
skozi tvoj steklen pogled,
pogled strahu, nespoštovanja in mladostne muhavosti,
ki je zakril plavo lepoto,
in mi ni pustil spoznati tvojega srca
ki bi ga ljubil tako močno, pa četudi v spoznanju,
da je v resnici tako zelo drugačno od mojega,
in nisi dovolila, da se te dotaknem,
s konicami gorečih prstov,
da se te dotaknem z opeklinami
žgočega Sonca v puščavi osamljenega življenja
in potlej bi mi ti razkrila svoje rane,
z njimi se bi zarasla skupaj,
a nisem smel, ne nisem smel,
čutiti, čutiti, tvojega telesa!!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.