16.11.2010

Jennifer

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Pesem posvečam Jennifer, punci iz Francije, s katero sva bila skupaj pred tremi leti! Določeni verzi imajo malo starinsko strukturo, ni pa nič od tega napisano po nekem točno določenem verzu.:

Iskal, iskal sem žensko,
ki bi znala brati trto iskrenosti mi iz oči,
vso veselje, žalost in ljubezen
sem dal v pikico, ki se le njej zaiskri,
ko s teleskopom upanja, si planet sreče zaželi.

In izbral sem eno,
ki kakor zvezda od lepote vsa žarela je,
na njej se teleskop takoj stopi,
z očmi zaprtimi je videla brezdušno bleščanje sebe le,
moja drobna iskrica, z vso dobroto,
pa neopažena brlela je.

In izbral sem drugo, drobno, preprosto zvezdico,
na kateri so žarele le modre oči,
poetično sem ljubil njen obraz skrivnih srčnih lepot,
a mlado dekletce se je zbalo bohotenja mogočnih čustev,
bolj kot sem ji dvoril pod žarometi iskrenosti, manj je videla zaklad
v drobni pikici mojega zrkla.

Moj obup ni bil patetika,
zaljubljenost obsedena, ki rodi se v meni sama,
hotela je,
da lahko do zdaj sem ljubil le dekleti dve,
a nobena ni želela moje zvestobe in roke,
zato nenadoma iz bolečine
sem zaljubil se v Jennifer, dekle iz Francije,
dekle, tako lepo in prijazno,
kot zvezdnato nebo nad najino odejo,
ki se je spremenilo v jutro,
ko to dekle za vedno je odšlo,
a ljubezen v meni in v njej,
ostala je za vedno!

In kdo bi lahko razumel in razrešil vso tragiko ljubezni,
če se celo meni, romantiku, poetu, zgodi,
da zaradi letala, ki z ironijo na krilih
v mesto ljubezni odleti,
se že po eni noči vse v osamljenost trpljenja razleti!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.