26.11.2010

Jennifer-izboljšana verzija pesmi

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Malo sem že tečen v zadnjem času z raznimi izboljšavami preteklih pesmi in člankov, a pesnik Aleš Šteger mi je nekoč razlagal, da je v zgodovini obstajal pesnik, ki je celo življenje nosil uredniku nove verzije starih pesmi in nekega dne je urednik popenil in mu ni več hotel objavljati izboljšanih verzij pesniških zbirk, zato je pesnik zbral zadnje prihranke in šel k nekemu tiskarju, da je spet dobil izboljšano verzijo pesmi.

V pesmi Jennifer popravljam tretjo kitico, ki govori o drugi punci v katero sem se v svojem življenju zaljubil in je bila še zelo mlada, kitico pa popravljam zato, ker sem jo napisal, kakor da bi bila druga punca po lepoti obraza inferiorna prvi. Ko sem ponovno bral pesem me je to zmotilo in zato sledi popravek. Prva verzija pa ostaja na blogu in je bila objavljena pred desetimi dnevi.

Iskal, iskal sem žensko,
ki bi znala brati trto iskrenosti mi iz oči,
vso veselje, žalost in ljubezen
sem dal v pikico, ki se le njej zaiskri,
ko s teleskopom upanja, si planet sreče zaželi.

In izbral sem eno,
ki kakor zvezda od lepote vsa žarela je,
na njej se teleskop takoj stopi,
z očmi zaprtimi je videla brezdušno bleščanje sebe le,
moja drobna iskrica, z vso dobroto,
pa neopažena brlela je.

In izbral sem drugo, drobno, preprosto zvezdico,
na kateri so žarele le modre oči,
in ljubil sem njen lep, poetičen obraz,
ki se ni bleščal, le sijal je z zasanjano svetlobo
skrivnih srčnih lepot,
a mlado dekletce se je zbalo bohotenja mogočnih čustev,
bolj kot sem ji dvoril pod žarometi iskrenosti,
manj je videla zaklad
v drobni pikici mojega zrkla.

Moj obup ni bil patetika,
zaljubljenost obsedena, ki rodi se v meni sama,
hotela je,
da lahko do zdaj sem ljubil le dekleti dve,
a nobena ni želela moje zvestobe in roke,
zato nenadoma iz bolečine
sem zaljubil se v Jennifer, dekle iz Francije,
dekle, tako lepo in prijazno,
kot zvezdnato nebo nad najino odejo,
ki se je spremenilo v jutro,
ko to dekle za vedno je odšlo,
a ljubezen v meni in v njej,
ostala je za vedno!

In kdo bi lahko razumel in razrešil vso tragiko ljubezni,
če se celo meni, romantiku, poetu, zgodi,
da zaradi letala, ki z ironijo na krilih v mesto ljubezni odleti,
se že po eni noči vse v osamljenost trpljenja razleti!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.