15.12.2010

Temna soba v C molu

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

V temni sobi, napolnjeni z C molom sedim preklet!
Le kdo me je začaral,
le kak demon mi dal je te okove,
te verige radosti in bolečine,
ki sežejo od čistega srca, pa vse do
brezdušnih koncev stvarstva!!??
Iz praznin vesolja črpajo zli umi
in iz srca dobri ljudje!!
In bolj kot se vesolje širi v brez smiselno praznino,
bolj mi vsemirske verige zlobnežev trgajo srce,
v njem pa moja mana,
meni lastna, od sveta ločena,
dušna dobrota, privedena do ekstaze mesijanstva,
ki kakor manična norost,
mi ne pusti si v miru odahniti,
se kakor tolmun skozi vsakdan spustiti,
se kakor neveden otrok veseliti!!
Le kdo me je preklel, le kdo me je začaral v C mol,
da me um obseda, ki vse razume, ki čuti vse,
do zadnjega atoma,
ki ve da so vesolje le meglice,
neskončen nič, ki ga napolni le človeški dar,
najti ljubezen, ter jo razdeliti med otroka sreče rojenice,
ki čuti da je smisel,
ko se v tišino, naselijo harmonije radosti
iskrene moči v lastnem srcu,
ki se solidarno spremeni v milino,
ko dlan v stiski išče dlan!!
Le od kod ta moj um in srce, prekleta in v bolečini,
ker vidita vsak najmanjši delček,
tega nam skupnega sveta,
kjer se zgodi toliko zlobnega,
od kod je moglo priti to gorje,
da čutiti vse in vse razumeti,
imeti bister um, biti kakor Soča pri izviru,
ki že čuti kako bridka bo krvava tekla,
od kod mi to gorje,
da me prav razum globok,
oster in trdno na tleh,
vedno znova vleče v blazno norost!!??
Čustva in razum tako goreča,
da vsako spoznanje o ljudeh,
je nova bolečina
in čemur sem smejal se najprej,
je čez trenutek spet že žalovanje,
ko spoznam, da je v vsaki dobri šali toliko resnice!
To prekletsvo nadse sem dobil,
ko sam, pesnik,
v temni sobi polni nagrobne trobente sedim,
a nič ni vredno več, kot glasen smeh
in čez trenutek že ihteče solze
in več kot vidim, več kot vem,
več vzorcev lepote vidim v mozaikih življenja,
in bolj kot se zlobno v oči prašijo marmornate plošče,
ko iz njih ustvarjam krasote življenja,
(in si postavljam spomenik spomina,
srčno sled, bi rad pustil v ljudeh)
bolj bo moja Zemlja nebeška
in že veliko preden me dajo v zemljo,
bi se rad dotaknil zvezd,
pa četudi se zaradi dvignjenega pogleda k večni zasanjani lepoti,
spotaknem ob realnost!!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.