13.02.2011

Jože Rožica

Objavljeno v Družbena kritika, Humor, Poezija in proza avtor samokodela

Nekoč pred davnimi časi je imel hišico med razcvetenimi travniki večnega poletja Jože Rožica!! Oboževal je rožice, ki so cvetele okoli njega! Bil je velik in okrogel možakar, za dva metra dvajset in dvestopetdeset kilogramov ga je bilo! Rad je živel med planjavami v neobljudeni dolini! A vendarle ga je včasih težila osamljenost in bolečine iz preteklosti, zaradi katerih se je odmaknil od ljudi!

In ker je tako ljubil cvetje, si je nekega dne začel predstavljati, da je tudi on rožica in upal je, da ga bo to osrečilo! Od tistega dne naprej je zato pil samo vodo in ni pojedel niti koščka hrane! Nepremično je ždel na travniku ob potoku in ko ga je žejalo, je spil nekaj vode iz struge in potlej spet drhtel na toplem soncu. Jože je torej postal rastlinica in v dveh letih je izgubil skoraj sto kilogramov, tako da je bilo njegovo steblo vse tanjše, njegovi lasje pa so bili vse daljši in neukročeni. Jože je meditiral, se poglabljal vase in se čutil vse bolj združenega z vesoljem, cvetlicami sestricami in bližnjim smrekovim gozdom!

Nekega toplega dne, ko pa je pihal svež veter, ki je hladil ozračje, so se Jožetovi lasje dvignili v zrak in začutil je, da je zacvetel! Odprl je usta in globoko iz pljuč mu je odjeknil mogočen spev duše, ter odmeval od bližnjih gora!

Jože Rožica se je po dolgih letih odpravil med ljudi, odločen da jim pove zgodbo o tem, kako lepo je v srcu čutiti pesem vesolja in cveteti v harmoniji, dobroti in ljubezni!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.