11.06.2011

Sinoči

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Moč prijateljev in srčnih lepotic,
je sinoči zasijala name,
v teh časih,
ko se vse manj src vname,
premagal sem ta svet
poln demonov in strahov,
ki mi že od malih nog
jemali so moči,
mi dovolili niso, biti jaz,
biti otrok razposajen,
ki je kakor da bi bil razvajen,
neolikan in vpadljiv,
a glej nasmeški ljubeznivi
okrog mene,
so mi dali vedeti,
da plamen so moje besede,
da niso blejanje neotesano v prazno,
kot bi radi dali mi zlaganci vedeti,
družina moja, pa je zlagancem
prav tako preveč verjela,
zapletlo se nam je tako,
da včasih naša dobra srca
zlobna so se zdela,
in mojim verzom, pesmi, smehu,
rado prisluhne žalostno,
radosti in poezije željno uho,
želim si le da že sinoči,
bi z verzi svojega srca,
lahko še njej dušo vzplamtel,
a ker me je življenje ogoljufalo,
me naredilo skoraj za nepridiprava,
ki se moral je upirati in kjubovati,
da je zmogel spet on sam postati,
me je dala na pogojno, ker je rekla ne,
zdaj pa da vidimo, kako to gre,
in tokrat zares vem da v miru,
jo pustil bom,
naj brez mene še nekaj časa pljuje,
jaz pa bom ponosen in močan mornar,
ki zmore plovbo sam,
ki deklica mu slej ko prej,
v njegov pristan pripljuje!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.