Arhiv za mesec Julij, 2011

30.07.2011

Izvrstna satira Juliana Bohana

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

V našem mestu živi faca po imenu Julian Bohan, ki je prišel iz Anglije in je na portal flickr in še kam napisal nekaj izvrstnih satiričnih prispevkov o Slovencih in še čem! Ne bom nič prevajal, kdor razume, razume! Na njegovi spletni strani http://www.solarpanel.si/ pa pove tudi nekaj o svojem življenju in težavah ki si jih je nakopal z oblastmi v Angliji, zaradi svojih ekoloških bojev in zato je tudi prišel v Slovenijo! Iz te strani lahko kliknete tudi do satiričnih člankov, a najboljše bom kar izpostavil spodaj! Pa Julian je za nekaj časa odšel iz mesta(v Anglijo predvidevam) a se je pred kratklim vrnil!

http://www.flickr.com/photos/luqi/4002960308/

http://www.nfl.si/slovene_the_not_funny_language

http://www.flickr.com/photos/luqi/5136949772/

http://www.nfl.si/not_funkychicken_literature.htm

  • Share/Bookmark
28.07.2011

Obisk pri zelo prijaznem doktorju fiziatrije

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje avtor: samokodela

V desni rami imam blago kalcinacijo, ki mi povzroča blažje, do srednje hude bolečine, zaradi česar bom pol meseca hodil na fizioterapijo in razbijanje z ultrazvokom!

Na pregledu sem bil pri G. dr.med. specialistu fiziatru Stanku Tomincu in bi želel še posebej pohvaliti njegovo delo, saj je izjemno prijazen in ves čas nasmejan, poleg tega pa mi je zelo prijazno razložil podrobnosti rentgenske slike, kot seveda to stori pri vsakem pacientu! Zelo bi tudi pohvalil njegovo medicinsko sestro Ga. Ireno Gajšt, ki je prav tako zelo prijazna in ažurna, pa tudi pošaliti se zna, prav tako kot tudi gospod doktor.

Zahvaljujem se jima za učinkovit in zelo prijazen pregled!

Prispevek se sicer nekoliko nanaša na moje privatno življenje, kar nikogar ne briga, a naj se pošalim, da za kakšen sifilis, gonorejo ali hemeroide že ne boste izvedeli!

S tem prispevkom sem se želel pravzaprav zahvaliti doktorjem nasploh, saj so mi v vsem mojem življenju dali veliko dobrega, kot veliki večini ljudem, morda obstaja le ena doktorica ki pa ni iz Ptuja, niti iz Slovenije(čeprav to absolutno nima nobene zveze s kvaliteto, saj poznam veliko tujih, ali če hočete južnih doktorjev, ki so naravnost odlični), ki pa ni bila najbolj učinkovita, a vendarle zelo prijazna!

Hvala vsem!

  • Share/Bookmark
27.07.2011

Kratka zgodba: Deklica s klavirjem

Zapisano pod Poezija in proza avtor: samokodela

Bogatima in dobrosrčnima staršema, ki sta živela v razkošni beli vili na morju, z mareličnimi vrtnicami na umetelnih stojalih ob stezicah, v zalivu s turkizno čisto vodo, se je rodila prekrasna hčerkica, z magično velikimi rjavimi očmi in obrazom kot iz pravljice, kmalu pa so ji zrasli dolgi valoviti rjavi lasje. Rada se je plazila po velikih sobah in opazovala čudovito pohištvo in okrasno posodo, starša pa sta ji namenila veliko pozornosti in sta njeno radovednost usmerila v otroške knjige, ki jih je deklica kmalu zelo rada prebirala, že pri enem letu pa je znala tekoče govoriti zapletene povedi. Pravi čudež pa se je staršema zgodil, ko je deklica nekega dne splezala na z rdečkastim usnjem oblazinjen stol in s svojim majhnimi a spretnimi prstki, zaigrala prelepo melodijo na domači pianino! Starša sta osupnila in po mnogih dneh izjemne dekličine ustvarjalnosti sta spoznala, da je njuna deklica zares nadarjena!

Kupila sta ji velik in zelo lepo zveneč koncertni klavir, ki so ga izdelali največji mojstri v deželi! Postavila sta ji ga v vrt med oljke, koncertno prizorišče pa sta prekrila z velikim belim impregniranim, nepremočljivim platnom, tako da sta bila deklica in njen klavir zaščitena pred vremenskimi neprilikami! Oljke so se lahno zibale v burji, v bližnjem borovem gozdičku pa so pritegnili muzikalični črički, ki so poslali iglice svojega gozda, da so s preprogo pokrili koncertni oder! Starša sta veliko časa presedela ob deklici in poslušala njene prečudovite skladbe, kolikor sta le mogla najti čas, dekličini prstki pa so vse večjo hitrostjo in natančnostjo preletavali tipke, kmalu pa sta povabila na svoje posestvo tudi mnoge znane vrhunske glasbenike, ki so bili vsi po vrsti izjemno navdušeni, razen kakšen bolj neuglašenega srca, ki se je jezen obrnil in vidno ljubosumen zapustil prizorišče.

Nekoč je prišel na obisk tudi pianist, ki je po vsej Evropi slovel kot najboljši in ko se je v svojem črnem smokingu, z elegantnim metuljčkom in s starinsko zlato uro na verigi, postavil med dekličin bel klavir, obmorske skale, ki so kipele iz rdečkaste zemlje in izrezljano leseno klop, ter mizo, kjer so se lahko okrepčali obiskovalci, je staršema graciozno naznanil: ”Takšnega talenta ne bomo ponovno videli vsaj sto let! Ta deklica je zaklad, ki ga varujta z vsem srcem! Ta svet skriva premnoge pasti, še posebej za občutljive in nadarjene! Tudi v svetu glasbe jih ne manjka! Zato pustita deklici, naj še vsaj nekaj let uživa v tem prečudovitem raju, povsem brez skrbi in je ne zaupajta nobenemu učitelju glasbe, niti takemu, ki zares slovi po vseh človeških in glasbenih kvalitetah, sploh pa je nikoli ne zaupajta nikomur, ki ne premore vajine nežne in skrbne dlani!’ Starša sta prisluhnila nasvetu in se odločila, da deklice ne bosta dala glasbeno šolati vse do osmega leta, da bo lahko še pet let uživala v brezskrbnem otroštvu in tudi igrala povsem po svoje, svoje simfonije, ki se rojevajo v njenem srcu!

Deklica je igrala in igrala. In včasih ko ni bilo ob njej nikogar, so prišli iz borovega gozda prisluhnit glasbeni palčki in vsak od njih je imel s seboj kakšen inštrument in deklica je kar ustvarjala in sploh ni utegnila razmišljati od kod so vsi ti palčki in je le prevzeto poslušala prekrasne harmonije, ki so jih palčki doprinesli k njeni glasbi!

Ko pa je deklica dopolnila svojih srečnih osem let in so se z avtom peljali proti domu, so odpovedale zavore, avto je zgrmel iz ceste v prepad, ter se ustavil na dnu ob obali, kjer so kakor našpičeni zobje morskih psov, v zrak molele bele ostre skale! Njena dobra starša sta na licu mesta umrla, dekletce pa je dobilo le nekaj odrgnin in so jo kmalu po nesreči glasno jokajočo, z jokom ki je zvenel kot najbolj žalostna pesem morskih deklic, našli reševalci.

Deklica, ta dobra, lepa, nadarjena mala lepotička, je ostala čisto sama!

Ljudje iz bližnje vasi so tuhtali kaj naj naredijo z deklico in kmalu so ugotovili, da je edina sorodnica revna sestra dekletčine mame, ki živi v majhnem mestecu, kakšnih dvesto kilometrov od obale! Ta gospa je bila revna in krutega srca! Vedela je, da ji njena sestra zagotovo ni zapustila nič premoženja, saj sta bili seveda v slabih odnosih, ker je bila revna sestra hudobna in ko je slišala kaj se je zgodilo, je hitro pretuhtala, da če dobi malo deklico, bo zagotovo tudi kaj podedovala!

Pohitela je v obmorsko vasico in skušala narediti kar se da dober vtis! Oblekla je lepo, pa čeprav kičasto obleko z rožami, ki je kazala na njeno pomanjkanje notranje lepote, a vaščane je uspela preslepiti. Seveda predvsem zato, ker je bila do deklice izjemno prijazna in ji je prinesla bonbone, jo ljubkovala, ter ji obljubila prekrasen vrhunski klavir najprestižnejše znamke in najboljšega učitelja, kar ga premore ta svet!

Vaščani so s pomirjenimi srci zaupali deklico njeni teti, sodišče ki tete na žalost ni poznalo, pa ji je dodelilo polovico vsega premoženja ki je ostalo za staršema, ostalo pa so vezali na dekličin bančni račun, ki se sprosti šele ko deklica odraste.

Hudobna teta je kmalu kupila najdražjo in najrazkošnejšo hišo v njenem mestecu in jo okrasila s povsem črnim pohištvom, kipci pajkov in lovskimi trofejami! Deklico je bilo v tem stanovanju zelo strah, teta pa se je z zlobnim užitkom znašala nad njo in ji ni naklonila niti malo ljubezni in pozornosti, da je bila deklica skoraj povsem na koncu z življenjskimi močmi in je veliko jokala na skrivaj, kajti teta se je zelo jezila, če je videla da se ‘deklica cmeri za prazen nič’ kot je ona temu rekla . Ko pa je nekoč dobila deklico, da se povsem obupana stiska v kot ene izmed sob je rekla: ‘No koza mala, vidim da imaš spet preveč tekočine v telesu in da ne najdeš boljšega načina, da jo spraviš iz sebe kot da se cmeriš! Morda bi lahko le malo bolje skrbela zate, zato ti bom kupila klaviature.’ Čeprav je bilo dekletcu zelo hudo, se je ob teh besedah skoraj povsem pomirila. Teta pa je šla naslednji dan v glasbeno trgovino in ji kupila najcenejši sintisajzer, da je deklica še bolj trpela ob netočnih tonih, kičastih, nepristnih zvokih in neobteženih tipkah, zaradi katerih je imela občutek, kot da tolče po papirju.

Deklica je ob tem trpljenju vse bolj odraščala in ker sta njena starša umrla, je tako kot mnogi, že med odraščanjem spoznala kakšen je svet. Ko pa je dočakala štirinajst let, je teto vendarle uspela izprositi, naj ji plača učitelja klavirja in upala je, da bo našla človeka dobrega srca, ki ji bo pomagal prebroditi ta štiri leta, ki jih bo še morala pretrpeti, preden bo lahko olajšanega srca odšla od zlobne tete.

Teta po dolgem in mučnem prepričevanju privoli in ji dodeli nezrelega kmetavzarja, ki je učil klavir nekaj mestnih mulcev, ki jih glasba ni niti najmanj zanimala, on sam pa je znal zaigrati nekaj preprostih ljudskih pesmi in nekaj dolgočasnih rudimentarnih, preprostih avtorskih skladb, katerih pisec je bil kar on sam in ki jim je s ponosom vaškega petelina pravil ‘vrhunske klasične skladbe’! Ta cepec je imel pianino v svoji mali garsonjerici, ki je imela na eni strani kredenco z ribjimi konzervami, saj je bimbo jedel le takšno hrano, zaradi katere mu je tudi neznosno smrdelo iz ust, k čemur je doprinesla tudi zelo pomanjkljiva higiena, v sobi je imel tudi nenegovanega starega labradorca, ki je zaudarjal po dreku, na drugi strani sobe, pa je imel naložene kupe pornografskih revij, pod oknom pa je visel razglašeni pianino! Deklica je pri njem štiri leta zelo trpela, a je vsaj za kakšno uro, dve na teden zbežala od tete, zato je raje poslušala: ‘Nimaš pojma, ne znaš igrati, tukaj je preveč not, teh skladb ne poznam, aha to je ta znana skladba, saj se je malo spomnim, ampak praviš da si jo le slišala po radiu, ne verjamem da jo res znaš igrati’, kakor pa da bi bila doma pri teti. Ko je na srečo manjkalo samo še nekaj dni do njenega osemnajstega rojstnega dne, pa jo je učitelj celo skušal zlorabiti in vsa šokirana in tik pred živčnim kolapsom je zbežala k teti, ter sva zajokana in prestrašena preživela zadnjih nekaj dni pred odhodom od tete, pod svojo varujočo, toplo odejo!

Ko je prišel osemnajsti rojstni dan mlade gospodične, je teta vedela da ne more nič proti njenemu odhodu. Bila je že stara in ne bi mogla fizično zadržati zdrave mlade deklice, čeprav si je zelo želela njenega denarja, pa tudi pomoč pri hišnih opravilih je bila nekaj, kar je nameravala čim prej spremeniti v delo, ki bi ga opravljala le njena čustveno že zelo načeta podložnica, kot jo je najraje imenovala. Deklica je dvignila starinski kovček in brez besed odšla, čeprav je teta ravno prejšnji dan zbolela za hudo pljučnico in je bil pri njej zdravnik, ki je ravno v trenutku odhoda mladega dekleta dejal, da bo teta kmalu umrla, a deklica je toliko pretrpela, da ni rekla niti nasvidenje, teti pa tudi ni zaželela zdravja, čeprav je v dobrem srcu čutila, da si to želi reči, kljub letom trpinčenja!

Na banki je zahtevala nekaj tisočakov in si priskrbela bančno kartico, za dvigovanje denarja na poti.

Po dolgem potovanju s prelepim, dragim vlakom, kjer je imela povsem svoj kupe okrašen z mladimi vrtnicami, ki so ji pričarale neke davne dni, gostih, toplih večerov ob starših in klavirju, je prispela v mesto ob morju, ki ji je bilo zaradi lepih belih hiš, ki so gledale na odprto, takoj pri srcu. Da, ob morje je želela, nazaj k lepim spominom, a kljub dobremu srcu in denarju, ki ga je bilo več kot dovolj, je ni čakalo nič zares lepega, saj je mestna veduta bila žal le fasada. Zaradi njene prekrasne lepote, večje od besed, ki bi jo lahko zares dovolj lepo opisal le veličasten slikar, so se kmalu začeli za njo zanimati mestni fantje, a ker je bila ranljiva, izjemno dobrosrčna, do dna duše prizadeta od krivic življenja in daleč presegajoča vso okolje zaradi izjemne lucidnosti in inteligence, ni našla pravega zase, nekateri pa so jo tudi prav hudobno izkoristili!

Ko pa je iskala učitelje klavirja in se vpisala tudi v glasbeno šolo, jo je spet obiskala nesreča. V tem malomeščanskem obmorskem mestu, ki ga je deklica vzela za svojega v dobrem upanju, so glasbeno šolo ustanovili lokalni tamburaši in vsak od njih se je trudil učiti kakšno brenkalo, za učitelja klavirja pa so vzeli mestnega ribiča, ki je igral na porokah in drugih slavjih. V njihovih praznih beticah dekličin izjemen talent ni bil samo nekaj, kar niso razumeli, niti čutili, niti sprejemali, ampak so se v svojih majhnih pritlehnih srcih njenih vrhunskih sposobnosti tudi celo divje prestrašili in so jo imeli za obsedeno, dekle pa je vse manj razumelo, zakaj jo je doletelo tako trpljenje, saj je doživljala eno samo zavračanje, šikaniranje, laganje da ni dobra, imela ni prav nobenih priložnosti za nastopanje ali napredovanje, ter učenje drugih ljudi.

Mlada ženska je bila že povsem razočarana in obupana in v teh sodobnih, razsvetljenih časih, bi z malo več sreče lahko naletela tudi na povsem druge ljudi, v kakšnem drugem mestu, a v vsem tem obupu se je odločila, da se pred bližajočo zimsko burjo zateče kar v svoj nekdanji, zdaj tako hladno prazen dom, v belo vilo, kjer si je žal zmotno še vedno pred očmi živo naslikala tiste krasne vrtnice!

Deklica je iz stare železniške postaje z lepim taksijem, ki ga je vozil urejen taksist srednjih let, ki se je deklice zelo prijazno spomnil, prispela pred domačo vilo. Velika železna vrata so bila odprta in ko je deklica vstopila na posestvo, je šla mimo prazne vile, iz katere odprtih oken so se vile dolge bele zavese, ki so počasi preperevale, naravnost k staremu belemu klavirju.

Deklica je zagledala svoj ljubi, beli klavir, a še preden ji je srce zaigralo ob njegovih prelepih notah, se je prestrašila, da mora biti njen dragi, njen preljubi klavir, ki ga ljubi, zagotovo zarjavel od morske soli, ki jo je leta dolga nosil morski veter!Zato se klavirju ni povsem približala, ampak se je usedla na bližnjo skalo in milo zajokala.

Jokala je in jokala in ko je že začutila, da se njen jok ne bo nikoli končal, so jo zaslišali njeni prijatelji palčki, prišli so v najveličastnejših slavnostnih oblekah kar so jih premogli in deklici s prijaznimi, nežnimi besedami, ki so se barvali s toplino glasov njenih staršev dejali, da so varovali njen klavir ki ga ljubi, pred uničenjem in da jim naj kaj lepega zaigra, njim ki jo imajo tako zelo radi. Deklica potolaži svoje velike, zajokane, rjave oči in tam med mirnim, sinjim morjem, ki se mu že bliža zimski veter, ter borovim gozdičkom pravljic, med njenim zasanjano virtuoznim igranjem, ki je bilo otroško kot nekoč, se klavir odpre, iz njega stopi pogumen princ, z ljubečimi modrimi očmi in skodranimi temnimi lasmi, pogleda mlado princesko tako ljubeče, hrabro, ji da tako izjemen občutek varnosti, ljubezni, da je zaigrala simfonijo simfonij, vsi inštrumenti kar jih je in kar jih ni, so vzvalovili izpod njenih prstkov, palčki so le nemo poslušali z odprtimi usti, saj ni bilo kaj dodati!!

Princ je princesko popeljal na svoj dvor v gorah glasbe, kjer sta bila obdana z muziko in ljubeznijo! Vsak teden je princeska ustvarjala novo simfonijo in ob koncu tedna, v nedeljo, jo je med slavnostnim kosilom zaigral dvorni orkester, palčki pa so prinašali hrano in se veselili ob glasbi, ob koncu slavja pa sta princ in princesa s strastnim poljubom končala simfonijo in začela naslednjo!

Vaščani več dni po prihodu niso videli mlade žene in ko so vsi zaskrbljeni prišli na posestvo, so med divjo, ledeno zimsko burjo, zagledali mrtvo dekle, ki je ležalo ob klavirju, zmrznjeno, tiho, nobene glasbe ni bilo prav nikjer. Na glavi pa je imela drobno zlato kronico, na kateri je pisalo: ‘Ta krona je večna, zlobni ljudje pa bodo propadli! Vsi!.

  • Share/Bookmark
26.07.2011

Izogibanje zvezam

Zapisano pod Družbena kritika, Moje življenje avtor: samokodela

Na tem blogu se skušam čim bolj izogniti nekim osebnim temam, čeprav ne povsem, vendarle pa sem šel v preteklosti glede tega nekajkrat malo predaleč, zato sem kakšnih štiri, pet prispevkov zbrisal!

Vendarle pa bi rad povedal, da sem se v puberteti in nekaj časa kasneje zelo bal zvez! To pa zato, ker sem imel občutek da je to zame prezahtevno! Točno sem vedel kako bi naj dobra zveza izgledala in zame se je zanimalo veliko lušnih in dobrih punc, a jaz sem čutil da je to zame prezahtevno, poleg tega pa sem samega sebe doživljal skoraj kot grdega in mi je bil malo nerodno pred ljudmi in čeprav vsekakor nisem mislil, da so tudi punce ki so se zanimale zame grde, sem si pa mislil, da bodo že na njih tudi nekaj našli in naju bodo potem oba opazovali in ocenjevali! Bil sem skratka precej občutljiv in zmeden, predvsem pa so se mi zveze zdele prezahtevne v smislu, da jaz pa že ne bom zmogel zveze dobro speljat, da bo skratka prezahtevno in to je prav absurdno da me je to do take mere skrbelo, da me je ohromilo, da potem do nobene zveze sploh ni prišlo, medtem ko je mnogim povsem vseeno kakšne so njihove zveze in niso nič obremenjeni in imajo dostikrat sočloveka le za seks in bi njihovim zvezam sploh težko rekli zveze!

Mislim pa da ima večina takih ljudi povsem druge razloge! Nekateri se zvezam izogibajo ker so preprosto preveč egoistični da bi s kom delili življenje!

Drugi pa so lažni idealisti! Pravi idealizem je, da se trudiš, da bi bila zveza čim lepša, čeprav veš da je skoraj nemogoče doseči popolno idealnost! Lažni, narcisistični idealizem pa je, da je neka oseba v zvezi samo zato, da bi bilo za to osebo vse idealno v smislu da druga oseba v zvezi sploh ni pomemba, niti ni prvi osebi pomembno, da bi se do te druge osebe lepo obnašala, ampak je pomembno le to, da je ta prva oseba v zvezi oboževana, opevana, slavljena kot popolna, najlepša in nezmotljiva in takšna oseba tudi noče biti nikoli prizadeta v svojem prepričanju o lastni popolnosti! Zaradi teh problemov takšne osebe raje ne gredo v zvezo, kot pa da bi bile kritizirane, prizadete in se raje izognejo zvezi ker vedo da ne bodo slavljene kot popolne in da bo slej ko prej šlo kaj narobe!

Problematični so torej ljudje ki ne gredo v zvezo iz teh dveh razlogov, ki sta v bistvu oba egoistična.

Moj razlog da nisem šel v zveze pa je bil iskren strah pred zvezo, ker se mi je taka precej vsakdanja zadeva, ki jo tudi tisti ki se nenehno trudijo za lepo zvezo dokaj z lahkoto opravijo, zdela nekaj izjemno zahtevnega in nekaj kar jaz dejansko ne bom zmogel pravilno peljati, čeprav sem vedel kako se zveza prav pelje in potem sem zaradi strahov raje bežal od tega! Se pravi ni šlo za negativne razloge, zato je vse skupaj škoda le iz tega vidika, da se zaradi teh težav ni uresničila nobena najstniška zveza, ki bi lahko bila zelo lepa!

  • Share/Bookmark
25.07.2011

Festival Arsana: Premajhen obisk koncerta mladih virtuozov

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba avtor: samokodela

Včeraj sem bil na prireditvi festivala Arsana, na katerem so zelo mladi virtuozni evropski pianisti, za katere po imenih sklepam da so vsi iz Italije, igrali izjemno zahtevne skladbe Franza Liszta enega najboljših klasičnih pianistov in skladateljev v zgodovini!

Izvedbe so bile seveda vrhunske, kar seveda zagotavlja že visok nivo prireditve in izbira pianistov in moram priznati da sem v izvedbah Lisztovih skladb zelo užival, saj je virtuoznost nekaj kar v glasbi obožujem, pa čeprav imam najraje klasični rock, kjer je tehnika včasih šepala in kjer glasba glede na uporabo lestvic ni bila ravno zelo kompleksna, a vendarle poslušam veliko glasbenih zvrsti, tudi klasiko!

Toliko zaenkrat o koncertu, zdaj pa o eni drugi zadevi o kateri sem razmišljal na samem prizorišču, na ptujskem gradu pred koncertom!

Koncert se je začel ob pol osmih zvečer in ko sem ob sedmih prišel in vprašal če je še kakšna karta, je gospodična ki jih je prodajala, z nasmeškom poudarjeno rekla: ‘ Ja seveda’! Že to me je malo presenetilo, saj je bilo kart po moji oceni recimo kakšnih sedemdeset! Potem pa sem iz minute v minuto opažal, da na prireditev očitno ne bo posebej veliko ljudi, zato sem začel razmišljati o teoriji, ki se mi je porodila že pred časom!

Namreč ljudi ki poslušajo kvalitetno glasbo, je danes kar veliko in rekel bi da vsekakor več kot včasih in nič ni narobe, da se je za posebej privlačno kvalitetno glasbo izkazala takšna, ki vsebuje tudi bobne in električno, ter bas kitaro, ki ima torej v sebi dionizičnost, Afriko, zemeljskost, ne pa zgolj poduhovljenost, ki je bila v klasiki včasih že celo izumetničena(predvsem vokalna), sploh ko je bila narejena za cerkvene obrede, po cerkvenem naročilu! Za tako izumetničenost ni nobenega razloga, saj je kvalitetna glasba že sama po sebi poduhovljena in ne rabi biti poduhovljenost poudarjena do te mere, da se nam pred očmi že prikazujejo tisti kičasti cerkveni angelčki na stenah!

Skratka zelo dobro je, da kvalitetna glasba danes pritegne precej več ljudi kot včasih in nič ni narobe, če se je kot dobra formula izkazala uporaba raznih sodobnih elektronskih instrumentov in močnega ritma! Tukaj mislim tako jazz in rock, kot tudi pop in tudi razne žanre ki vse skupaj združujejo, od fusion jazza, do progresivnega rocka, ki vsebuje tudi elemente klasične glasbe!

Razmišljal pa sem tudi, da bi dandanes moralo zaradi večjega pretoka informacij in klasičnih glasbenih kanalov na radiu in televiziji, vendarle biti tudi večje zanimanje za klasično glasbo in ko sem opazoval ptujsko grajsko dvorišče, sem bil vse bolj razočaran, zato sem razmišljal naprej! Namreč res je da je pretok informacij vse večji, a vse več je tudi neumnih informacij, zato ni nujno da ljudje pridejo lažje v stik s klasično glasbo! Res pa je tudi, da so že pred dvesto, tristo leti nekateri klasični skladatelji bili zelo slavni(a premnogi so seveda poznali le ime, ne pa glasbe) in bi lahko imeli večje koncerte in bili tudi precej bolj bogati, vendar pa ni bilo ozvočenja in plošč, zato vse skupaj ni bilo izvedljivo!

Sicer pa so tudi takrat bili nekateri skladatelji zelo uspešni in so imeli kar velike koncerte, namreč toliko velike, da so tudi tisti najbolj oddaljeni še nekaj slišali, na te koncerte pa je žal prišel tudi marsikdo iz visoke družbe, ki ga taka glasba sploh ni zanimala. Procentualno gledano pa seveda ljudi ki so takrat takšno glasbo poslušali, vendarle ni bilo veliko

Povedati pa želim v bistvu to, da čeprav zanimanje za klasično glasbo(to je sicer vse bolj zlorabljen pojem, klasična pa je v bistvu vsa glasba ki je vrhunska, npr. The Beatles) nikoli ni bilo ravno majhno, pa je vendarle kar težko razumeti, da je splošno gledano ostalo na približno isti ravni kot včasih, čeprav seveda nisem bil na veliko klasičnih koncertih in ne morem iz takšnih posameznih primerov sklepati, kakšno je splošno stanje, sploh stanje v velikih mestih in državah! Tam je zagotovo precej drugače, a gre za razliko zaradi veliko večjega števila prebivalstva, ne pa za dejansko, procentualno razliko! Gre torej za glasbo ki je še vedno ne začuti, ne razume in ne spremlja veliko ljudi in lepo je, da pa vendarle veliko več ljudi kot včasih posluša kvalitetno glasbo preko drugih zvrsti!

Bil pa je včeraj vsekakor prekrasen večer in ko so roke dveh pianistov in dveh pianistk(tisto tastarejšo je bilo tudi prav lepo gledati) magično poplesavale po tipkah in pričarale metafizične pokrajine pravljičnih svetov, sem že pustil za sabo tiste najhujše misli! Namreč dragi moji, čeprav se je grajsko dvorišče zelo počasi polnilo in čeprav je bil na drugem prizorišču po tem koncertu, koncert znanega ansambla Papir, kar nisem mogel verjeti da dvorana sploh ni bila povsem polna, ampak so ljudje napolnili približno tri četrtine dvorane, skupaj s spremljevalci nastopajočih! Ti mladi virtuozi, ki so pripotovali od tako daleč in od katerih so nekateri začeli študirati(!!!) klavir že pri petih letih(!!!), ti mladi virtuozi niso doživeli težko zaslužene časti, da bi bila dvorana polna in da bi doživeli bučen aplavz, ki bi moral odmevati tudi iz vrst za stoli, se pravi da bi človek od 20.000 glavega Ptuja pričakoval, da bodo ljudje napolnili vso dvorano, torej tudi stojišča!

Sramota za Ptuj skratka, pa čeprav ne želim nikogar poniževati ali dajati v nič in poskušam razumeti razmere na Ptuju, ki se še ni povsem kulturno razvil, ampak 20.000 glavo mesto bi lahko našlo 100 ljudi, ki bi prišli na takšen izjemen dogodek!

Slava in čestitke vsem štirim izjemnim nastopajočim, od katerih sta bila dva še otroka, med njimi je bila tudi mlada dama, tudi skoraj še otrok, četrti pa je bil otrok po srcu in želim jim še mnogo koncertov, a bolj poštenih kot je bil včerajšnji, naj jih življenje čim manj goljufa zaradi njihove izjemnosti in naj jim nakloni toliko publike kot si je zaslužijo in naj bo srčno naklonjena tem izjemnim mladim ljudem!

  • Share/Bookmark
24.07.2011

Gau Gjurin: Veliki pobeg

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Galova pesem s katero sporočam vsem mojstrom goljufanja, da me ne bo nihče speljal na led, kajti vem da je to življenje nateg, umetnost pa je moj veliki pobeg in našel bom tudi uspeh in svojo žensko, saj kdor je car se skrije v njej in prisežem da bo tista prava moja, bo!!!!

Tukaj je verzija ki jo je Gau izvedel v Ravnah na Koroškem! In ja tisti visoki ton se mu prvič malo ponesreči, ampak to je del muzike, what matters is he got away with it, big time ;) !:

YouTube slika preogleda

Moč se razleze v noč, mesto sanja in mesec je tekoč.
In spet me vabi, da odpišem vse, kar zgodaj se konča
in pozno se začne . Stran poglej in se nasmej.
…Vem tisto, kar lahko, in tisto, kar ne smem.
In zjutraj ti povem, kdaj grem.

Kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan, da bom z zlatom obsijan in nikomur vdan?
Kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan … to življenje je nateg. In to moj veliki pobeg.

Veš, glasba brez boga steče vame kot potok mimo rož.
In te ogrnem v svojih tristo kož in prisežem, da boš …
moja boš. Boš? Stran poglej in se nasmej:
kdor je car, se skrije v njej.

Kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan, da bom z zlatom obsijan in nikomur vdan,
kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan … to življenje je nateg in to moj veliki pobeg.

Kam naj pobegnem, da bom sam?
Ahh, kam naj pobegnem, da bom sam, no?
Kam le … haha.

  • Share/Bookmark
24.07.2011

Znanke fant iz Menze

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

Znanka je nekoč v mesto prinesla fantovo diplomo in se z njo bahala!Že večkrat prej je važno razlagala da je njen fant genij, ker ima zelo visok IQ in je sploh neverjeten človek, kdaj pa kdaj pa smo imeli možnost spoznati tudi njegove izjemne sposobnosti prepiranja in pretepanja z znanko, vsi pa smo tudi vedeli da ima znanka vsak teden drugega tipa!

Zato sem znanki ko je razkazovala diplomo rekel, če je slučajno to jedilni list iz Menze in da ima očitno tega fanta le zato, da ima občutek da je v eliti, seksa pa z vsakim ki pride mimo, tako da ni v eliti, ampak so vsi fantje okrog nje v luknji zaliti, kjer jih utopi in ko se zjutraj zbudi, se vrne k fantu, kjer jo čaka prepir, na visokem nivoju vse poln kletvic zvenečih, jebem ti maso preklasto, na živce mi gre tvoja negativna energija, svetloba me moti na kvadrat, ker moram gledat tvoj osebnostni razvrat!

  • Share/Bookmark
24.07.2011

Zappov komentar hipijevstva

Zapisano pod Družbena kritika, Frank Zappa, Glasba avtor: samokodela

Nekatere ideje kot so mir, harmonija in ljubezen so splošne vrednote, ki so za družbo zelo pomembne, a hipijevstvo je vsebovalo tudi veliko neumnosti, nezrelosti in pretencioznosti in vse to zelo dobro opiše in skritizira Zappa v svoji pesmi Turning again, kjer pove da je bilo in je hipijevstvo idealno za ljudi, ki si hočejo na vsak način in brez osnove predstavljati da so nekaj posebnega, ki so se na veliko drogirali in si ob tem lagali da s tem doživljajo neke zares drugačne občutke in da lahko potem vidijo neke nove poti in smisle bla, bla, bla! To so ljudje, ki se jim zdi da tako zelo dobro izgledajo v razcapanih cotah, ljudje katerih življenje ne temelji na ničemer, na nobeni vsebini ali delu, ker ne počnejo nič in za njih biti svoboden pomeni nič delati, nič razmišljati in za nič plačati in se jim vedno zelo mudilo prepričevati se, da so tako zelo izjemni in nikoli jih ni nič skrbelo, ker jim je bilo pač vseeno za vse in verjeli so v vse časopise in revije, ki so definirali njihovo kulturo in se niso znali nikoli smejati svojim principom ali vsaj temu kar bi njihovi principi naj bili! Skratka gibanje ki je bilo tako rekoč ustvarjeno za jebi vetre, oziroma so si ga v veliki meri ustvarili ljudje, katerih karakter se je skladal z negativnimi aspekti tega gibanja!

Verjeli so, da so popolnoma prazni v nekem kvazi budističnem smislu, in najbrž se niso ravno veliko zmotili, glede na to da so živeli prazno življenje, ter so kot pravi Zappa leta 1967 odkrili da je klošarstvo način življenja he, he,! Živeli so skratka svoje lažno, zabluženo življenje, ki je bilo navidez vse polno idealov, idej, družbenega aktivizma, drugačnosti in svobodnjaškega oblačenja, a v resnici je pri mnogih šlo le za to, da so lahko živeli v tri dni in niso nič delali, se drogirali, prosto seksali in se s tem egoistično povsem izognili odgovornosti in resnim zvezam, ki bi prinesle neko kvaliteto v njihovo življenje, oblačili so se v razcapana oblačila in smrdeli, ker se jim s tem pač ni dalo ukvarjati, lagali so si, da se da živeti brez denarja, kakor da lahko kar v gozdu sadiš korenčke, seveda pa so denar potrebovali in so ga pač dobili od staršev ali kako drugače. Za ljubezen, mir, harmonijo in politične cilje je bilo mnogim prav malo mar, važno je bilo da so se zbrali in zadrogirali in čeprav je bila glasba v tistih časih večinoma odlična, (čeprav je seveda vedno obstajala tudi slaba glasba) je treba povedati, da so bili hipiji mnogokrat tako zadeti in pijani da glasbe sploh niso zaznavali.

Zappa se zato ponorčuje tudi iz takratnih glasbenikov in pravi da lahko gremo nazaj in poskrbimo da bo Jim malo bolj pazljiv v banji, da lahko obiščemo Veliko mamo(Big mama-skupina Mamas and papas, ta pevka je bila zelo debela) in jo potrepljamo po hrbtu ko je svoj sendvič, lahko se smejimo šalam Keitha Moona o tem kako je vrgel barvno televizijo iz hotelskega okna in lahko pomagamo Janis, ko postane depresivna, na koncu pa Zappa seveda pove, da je bila to vsekakor odlična glasba in da takšne glasbenike zelo potrebujemo, sploh če pogledamo kaj dandanes vrtijo na radiu!

Skratka družba se je na neki točki sredi 20. stoletja toliko zmodernizirala in osvobodila nekih spon, da mnogi ki so se osvobodili niso našli prave mere! Vedno so obstajali redki ljudje, ki so presegali svoje okolje v pozitivnem smislu in so zato živeli drugače, večina pa je bila nekje vmes, se pravi da so nekatere družbene pojave in svoje mesto in obnašanje v njih dobro razumeli in so s tem koristili sebi in drugim, mnoge pojave pa so razumeli povsem narobe in so delali škodo tako sebi kot celotni družbi, saj je šele napredek prinesel vidnejše opuščanje škodljivih družbenih pojavov in vse večje vpeljevanje koristnih in naprednih idej! Najbolj se je tovrsten razvoj razmahnil v času razsvetljenstva in v dvajsetem stoletju, a tudi po tem času ostaja mnogo ljudi, ki niso niti dovolj razgledani niti dovolj inteligentni, da bi živeli zares kvalitetno.

Skratka v 20. stol se je število ljudi ki so zaživeli mnogo bolj kvalitetno kot prej, veliko bolj povečalo kot kdajkoli prej v zgodovini, a mnogi so zgolj zato, ker na nekaterih področjih ni bilo več represije, zašli na zmedena pota in hipijevstvo je vsekakor odraz tega, saj gre za pojav, ki je hkrati odraz pozitivnih in negativnih osvobajanj! Hipijevstvo je nek obrobni družbeni pojav osvobajanja v 20. stoletju, ki ni bil nikoli registriran in ni imel prijavljenih članov, zato se sploh ne ve koliko bi hipijev naj bilo, predvsem pa je pojav tudi hitro minil. Vsekakor je šlo do neke mere za odsev pozitivnih družbenih sprememb in tudi za podpiranje koristnih idej kot so svoboda, harmonija in ljubezen, a pravzaprav je šlo v resnici predvsem za eno izmed bolj množičnih zablod 20. stoletja, stoletja ki je na širši ravni uvedlo mnoge spremembe na bolje, (čeprav so se v 20. st dogajale tudi največje strahote ) vendar se te ideje prijemajo počasi in se niso še nikjer povsem prijele, saj so tisti ki nosijo luč razvoja in blaginje še vedno redki ljudje, vendar pa narodi počasi spoznavajo kaj pomeni luč znanja, napredka, filozofije, sociologije, humanistike, zares kvalitetnega šolanja, ki te na zanimiv način nauči to kar boš v življenju zares potreboval in kar bo res zelo koristilo tebi in drugim.

Hipijevstvo pa je v času vseh teh sprememb bilo pravzaprav predvsem zlagano gibanje, ki je pograbilo vse te napredne ideje, jih združilo z drogo, seksom, neprofiliranimi protesti, množičnimi koncerti, kjer se je glasbo poslušalo na pol, z življenjem brez denarja(čeprav sistem tega vsekakor ni omogočal), dela, smisla in odgovornosti. Skratka gibanje ki ga uradno sploh ni bilo, ki ni bilo nikoli poenoteno in ki se pravzaprav ni zares borilo za nič razen za naslednji joint in metanje po blatu. In čeprav je bilo hipijevstvo pravzaprav še v času razcveta maloštevilno in je danes še bistveno bolj, se še vedno kdaj pa kdaj zgodijo kakšna srečanja takšnih ljudi, v vsakem mestecu in mestu po svetu, pa najdeš majhen promil mladine, ki se gre nekakšnega hipijevstva in ko jih bolje spoznaš, vidiš da si lahko nad njimi večinoma le razočaran!

S tem prispevkom sem vas želel pravzaprav predvsem pozabavati ob Zappovi pesmi, ampak je prav lepo, da je po precejšnjem času spet nastal daljši prispevek!

Tukaj pa je skladba Turning again Franka Zappe in pod njo še besedilo skladbe! Naslov Turning again pa se najverjetneje nanaša na obračanje hipijev po vetru in pa obračanje nazaj v stare čase ko je bilo hipijevstvo v razcvetu in nekateri bi seveda z veseljem živeli takrat, saj bi imeli več družbenih možnosti da živijo zlagano, prazno hipijevsko življenje:

YouTube slika preogleda

[includes little quotes from Sunshine Of Your Love (Brown/Bruce/Clapton), Purple Haze (Hendrix), Light My Fire (The Doors) and Monday, Monday (Phillips)]

[Basic track:
Santa Monica Civic Auditorium
December 11, 1981

FZ guitar, vocals
Ike Willis vocals
Steve Vai guitar
Ray White guitar, vocals
Tommy Mars keyboards
Bobby Martin keyboards, vocals
Ed Mann percussion
Scott Thunes bass
Chad Wackerman drums]

Turn turn
Turn turn
We’re turning again
Turn turn
Turn turn
We’re turning again

They took a whole bunch of acid
So they could see where it’s at
(It’s over there, over there,
Over there, over there
And under here also)
Doont, da-doodem doodem!
They lived on a whole bunch of nothing
They thought they looked very good
They’d never ever worry
They were always in a hurry
To convince themselves that what they were
Was really very groovy
Yes, they believed in all the papers
And the magazines that defined their folklore
They could never laugh
At who or what they thought they were
Or even what they thought
They sorta oughta be
They were totally empty
(Totally empty)
And their lives were really useless
So what the fuck?
They didn’t have no sense of humor
(Oodly-oodly-yeah!)
Now they got nothing left
To laugh about
Including themselves

Turn turn
Turn turn
We’re turning again
Turn turn
Turn turn
We’re turning again

Bprr . . . bprr . . . the year 1967
Drug-crazed youth discovered vagrancy as a way of life
EWW-WW!
Dey were mellow
Dey were yellow
Dey were wearing smelly blankets
Dey looked like DONOVAN fans
(HU-UR-DE-EE
GU-UR-DE-EE)
Dey walkin’ ’round
With stupid flowers
In dey hair an’ evvywhere
Dey tried to stuff ‘em up de guns
Of all the cops and other servants of the law
(LA LA-LA-LA LA-LA)
Who tried to push ‘em around
And later moved ‘em down
But they were full of all that shit
That they believed in
(PHEW!)
So what the fuck?
(WHAT THE FUCK?)
Now I seen ‘em tightenin’ up dey headbands
On the weekend and dey get loaded
When dey came to town
Dey walk around in GREEMICH VILLAGE
To buy posters dey could hang up
In dem smelly little secret
Black light bedrooms
On LONN-ISLAND
Singin’: “JIMI COME BACK!”
Now come back and regulate de boy’s FURZ-tone
Yo’ HAZE was so PURPLE
It caused your AXIS to be BOLD AS LOVE
(JIMI-JIMI-JIMI-JIMI-JIMI FEED BACK)
Now Jimi gimme some feedback
Come back and feed back on my knapsack
You can feed back the fuzz tone from your WAH-WAH
While you bend down
And set your stuff on FIRE

Turn turn
Turn turn
We’re turning again
Turn turn
Turn turn
We’re turning again

We can turn it around
We can do it again
We can go back in time
Through the canyons of your mind
On the EVE O’ DESTRUCTION
We can act like we are something really special
WOOOH, we’ll just jump in the bath-tub
With that other guy JIM
And make him be more careful
We can visit Big Mama
And whap her on the back
When she eats her sandwich
(LA LA LA LA)
We can take care of Janis
When she gets so depressed
She can’t take it no more
We can laugh at Keith Moon’s jokes
(HA HA HA HA HA)
And the colour TV
(HA HA)
He threw out de windum
Fum de second flew-ah!
(YEAAHHHHHH!)
Everybody come back
No one can do it like you used to
If you listen to the radio
And what they play today
You can tell right away:
All those assholes really need you!

Turn turn
Turn turn
We’re turning again
Turn turn
Turn turn
We’re turning again

Turn turn
Turn turn
We’re turning again
Turn turn
Turn turn
We’re turning again

  • Share/Bookmark
22.07.2011

Prekmurska idila

Zapisano pod Humor, Poezija in proza avtor: samokodela

Zataval bom med prekmurske Murine rečne rokave, kjer se voda umiri in zmistificira med zasanjanimi meglicami, kakor gosta malta v velikem mešalcu, narejena iz fascinantno posebne mešanice, preizkušene že v Tajvanu, ki zdrži tudi potrese in tajfune visoke stopnje in je hkrati bolj tekoča od navadne, da jo je moč v ceveh spraviti dovolj visoko in z njo zgraditi nebotičnik in je poleg vsega še toliko lahka, da se stavba ne podre pod lastno težo, zato kar stoji mistično, kakor star, zarjavel vlak ki vozi po Tibetu nad prepadom in je izdelan posebej za izjemne višine, ima dizelski motor in vozi s hitrostjo 120 km/h, oziroma 100 km/h po permafrostu, ima pa dodatno ceno za naprej usmerjene sedeže in spalne vagone, zahteva pa se tudi zdravstveno potrdilo potnikov, ker vozi po redkem zraku, tako da morajo biti potniki dovolj zdravi, da se jim pred očmi ne začnejo delati prekmurske meglice, zasanjane, začarane, hrepeneče po pesmi o spominčicah, meglice ki lebdijo nad ravnico na zelo podoben način kot opeke ne!

Vladek oprosti! Šala pač, ki mi niti slučajno ne hodi po glavi, ko poslušam Namesto koga roža cveti!

  • Share/Bookmark
21.07.2011

Lezbična knjižnica

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Iskal sem informacije za organizacijo koncerta preko Škuca in ugotovil, da obstaja na Metelkovi lezbična knjižnica!

Razmišljam da bi šel tja in se skupinsko učil, upam da je tam ustrezna literatura, ker še ne znam ravno veliko!

  • Share/Bookmark