27.07.2011

Kratka zgodba: Deklica s klavirjem

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

Bogatima in dobrosrčnima staršema, ki sta živela v razkošni beli vili na morju, z mareličnimi vrtnicami na umetelnih stojalih ob stezicah, v zalivu s turkizno čisto vodo, se je rodila prekrasna hčerkica, z magično velikimi rjavimi očmi in obrazom kot iz pravljice, kmalu pa so ji zrasli dolgi valoviti rjavi lasje. Rada se je plazila po velikih sobah in opazovala čudovito pohištvo in okrasno posodo, starša pa sta ji namenila veliko pozornosti in sta njeno radovednost usmerila v otroške knjige, ki jih je deklica kmalu zelo rada prebirala, že pri enem letu pa je znala tekoče govoriti zapletene povedi. Pravi čudež pa se je staršema zgodil, ko je deklica nekega dne splezala na z rdečkastim usnjem oblazinjen stol in s svojim majhnimi a spretnimi prstki, zaigrala prelepo melodijo na domači pianino! Starša sta osupnila in po mnogih dneh izjemne dekličine ustvarjalnosti sta spoznala, da je njuna deklica zares nadarjena!

Kupila sta ji velik in zelo lepo zveneč koncertni klavir, ki so ga izdelali največji mojstri v deželi! Postavila sta ji ga v vrt med oljke, koncertno prizorišče pa sta prekrila z velikim belim impregniranim, nepremočljivim platnom, tako da sta bila deklica in njen klavir zaščitena pred vremenskimi neprilikami! Oljke so se lahno zibale v burji, v bližnjem borovem gozdičku pa so pritegnili muzikalični črički, ki so poslali iglice svojega gozda, da so s preprogo pokrili koncertni oder! Starša sta veliko časa presedela ob deklici in poslušala njene prečudovite skladbe, kolikor sta le mogla najti čas, dekličini prstki pa so vse večjo hitrostjo in natančnostjo preletavali tipke, kmalu pa sta povabila na svoje posestvo tudi mnoge znane vrhunske glasbenike, ki so bili vsi po vrsti izjemno navdušeni, razen kakšen bolj neuglašenega srca, ki se je jezen obrnil in vidno ljubosumen zapustil prizorišče.

Nekoč je prišel na obisk tudi pianist, ki je po vsej Evropi slovel kot najboljši in ko se je v svojem črnem smokingu, z elegantnim metuljčkom in s starinsko zlato uro na verigi, postavil med dekličin bel klavir, obmorske skale, ki so kipele iz rdečkaste zemlje in izrezljano leseno klop, ter mizo, kjer so se lahko okrepčali obiskovalci, je staršema graciozno naznanil: ”Takšnega talenta ne bomo ponovno videli vsaj sto let! Ta deklica je zaklad, ki ga varujta z vsem srcem! Ta svet skriva premnoge pasti, še posebej za občutljive in nadarjene! Tudi v svetu glasbe jih ne manjka! Zato pustita deklici, naj še vsaj nekaj let uživa v tem prečudovitem raju, povsem brez skrbi in je ne zaupajta nobenemu učitelju glasbe, niti takemu, ki zares slovi po vseh človeških in glasbenih kvalitetah, sploh pa je nikoli ne zaupajta nikomur, ki ne premore vajine nežne in skrbne dlani!’ Starša sta prisluhnila nasvetu in se odločila, da deklice ne bosta dala glasbeno šolati vse do osmega leta, da bo lahko še pet let uživala v brezskrbnem otroštvu in tudi igrala povsem po svoje, svoje simfonije, ki se rojevajo v njenem srcu!

Deklica je igrala in igrala. In včasih ko ni bilo ob njej nikogar, so prišli iz borovega gozda prisluhnit glasbeni palčki in vsak od njih je imel s seboj kakšen inštrument in deklica je kar ustvarjala in sploh ni utegnila razmišljati od kod so vsi ti palčki in je le prevzeto poslušala prekrasne harmonije, ki so jih palčki doprinesli k njeni glasbi!

Ko pa je deklica dopolnila svojih srečnih osem let in so se z avtom peljali proti domu, so odpovedale zavore, avto je zgrmel iz ceste v prepad, ter se ustavil na dnu ob obali, kjer so kakor našpičeni zobje morskih psov, v zrak molele bele ostre skale! Njena dobra starša sta na licu mesta umrla, dekletce pa je dobilo le nekaj odrgnin in so jo kmalu po nesreči glasno jokajočo, z jokom ki je zvenel kot najbolj žalostna pesem morskih deklic, našli reševalci.

Deklica, ta dobra, lepa, nadarjena mala lepotička, je ostala čisto sama!

Ljudje iz bližnje vasi so tuhtali kaj naj naredijo z deklico in kmalu so ugotovili, da je edina sorodnica revna sestra dekletčine mame, ki živi v majhnem mestecu, kakšnih dvesto kilometrov od obale! Ta gospa je bila revna in krutega srca! Vedela je, da ji njena sestra zagotovo ni zapustila nič premoženja, saj sta bili seveda v slabih odnosih, ker je bila revna sestra hudobna in ko je slišala kaj se je zgodilo, je hitro pretuhtala, da če dobi malo deklico, bo zagotovo tudi kaj podedovala!

Pohitela je v obmorsko vasico in skušala narediti kar se da dober vtis! Oblekla je lepo, pa čeprav kičasto obleko z rožami, ki je kazala na njeno pomanjkanje notranje lepote, a vaščane je uspela preslepiti. Seveda predvsem zato, ker je bila do deklice izjemno prijazna in ji je prinesla bonbone, jo ljubkovala, ter ji obljubila prekrasen vrhunski klavir najprestižnejše znamke in najboljšega učitelja, kar ga premore ta svet!

Vaščani so s pomirjenimi srci zaupali deklico njeni teti, sodišče ki tete na žalost ni poznalo, pa ji je dodelilo polovico vsega premoženja ki je ostalo za staršema, ostalo pa so vezali na dekličin bančni račun, ki se sprosti šele ko deklica odraste.

Hudobna teta je kmalu kupila najdražjo in najrazkošnejšo hišo v njenem mestecu in jo okrasila s povsem črnim pohištvom, kipci pajkov in lovskimi trofejami! Deklico je bilo v tem stanovanju zelo strah, teta pa se je z zlobnim užitkom znašala nad njo in ji ni naklonila niti malo ljubezni in pozornosti, da je bila deklica skoraj povsem na koncu z življenjskimi močmi in je veliko jokala na skrivaj, kajti teta se je zelo jezila, če je videla da se ‘deklica cmeri za prazen nič’ kot je ona temu rekla . Ko pa je nekoč dobila deklico, da se povsem obupana stiska v kot ene izmed sob je rekla: ‘No koza mala, vidim da imaš spet preveč tekočine v telesu in da ne najdeš boljšega načina, da jo spraviš iz sebe kot da se cmeriš! Morda bi lahko le malo bolje skrbela zate, zato ti bom kupila klaviature.’ Čeprav je bilo dekletcu zelo hudo, se je ob teh besedah skoraj povsem pomirila. Teta pa je šla naslednji dan v glasbeno trgovino in ji kupila najcenejši sintisajzer, da je deklica še bolj trpela ob netočnih tonih, kičastih, nepristnih zvokih in neobteženih tipkah, zaradi katerih je imela občutek, kot da tolče po papirju.

Deklica je ob tem trpljenju vse bolj odraščala in ker sta njena starša umrla, je tako kot mnogi, že med odraščanjem spoznala kakšen je svet. Ko pa je dočakala štirinajst let, je teto vendarle uspela izprositi, naj ji plača učitelja klavirja in upala je, da bo našla človeka dobrega srca, ki ji bo pomagal prebroditi ta štiri leta, ki jih bo še morala pretrpeti, preden bo lahko olajšanega srca odšla od zlobne tete.

Teta po dolgem in mučnem prepričevanju privoli in ji dodeli nezrelega kmetavzarja, ki je učil klavir nekaj mestnih mulcev, ki jih glasba ni niti najmanj zanimala, on sam pa je znal zaigrati nekaj preprostih ljudskih pesmi in nekaj dolgočasnih rudimentarnih, preprostih avtorskih skladb, katerih pisec je bil kar on sam in ki jim je s ponosom vaškega petelina pravil ‘vrhunske klasične skladbe’! Ta cepec je imel pianino v svoji mali garsonjerici, ki je imela na eni strani kredenco z ribjimi konzervami, saj je bimbo jedel le takšno hrano, zaradi katere mu je tudi neznosno smrdelo iz ust, k čemur je doprinesla tudi zelo pomanjkljiva higiena, v sobi je imel tudi nenegovanega starega labradorca, ki je zaudarjal po dreku, na drugi strani sobe, pa je imel naložene kupe pornografskih revij, pod oknom pa je visel razglašeni pianino! Deklica je pri njem štiri leta zelo trpela, a je vsaj za kakšno uro, dve na teden zbežala od tete, zato je raje poslušala: ‘Nimaš pojma, ne znaš igrati, tukaj je preveč not, teh skladb ne poznam, aha to je ta znana skladba, saj se je malo spomnim, ampak praviš da si jo le slišala po radiu, ne verjamem da jo res znaš igrati’, kakor pa da bi bila doma pri teti. Ko je na srečo manjkalo samo še nekaj dni do njenega osemnajstega rojstnega dne, pa jo je učitelj celo skušal zlorabiti in vsa šokirana in tik pred živčnim kolapsom je zbežala k teti, ter sva zajokana in prestrašena preživela zadnjih nekaj dni pred odhodom od tete, pod svojo varujočo, toplo odejo!

Ko je prišel osemnajsti rojstni dan mlade gospodične, je teta vedela da ne more nič proti njenemu odhodu. Bila je že stara in ne bi mogla fizično zadržati zdrave mlade deklice, čeprav si je zelo želela njenega denarja, pa tudi pomoč pri hišnih opravilih je bila nekaj, kar je nameravala čim prej spremeniti v delo, ki bi ga opravljala le njena čustveno že zelo načeta podložnica, kot jo je najraje imenovala. Deklica je dvignila starinski kovček in brez besed odšla, čeprav je teta ravno prejšnji dan zbolela za hudo pljučnico in je bil pri njej zdravnik, ki je ravno v trenutku odhoda mladega dekleta dejal, da bo teta kmalu umrla, a deklica je toliko pretrpela, da ni rekla niti nasvidenje, teti pa tudi ni zaželela zdravja, čeprav je v dobrem srcu čutila, da si to želi reči, kljub letom trpinčenja!

Na banki je zahtevala nekaj tisočakov in si priskrbela bančno kartico, za dvigovanje denarja na poti.

Po dolgem potovanju s prelepim, dragim vlakom, kjer je imela povsem svoj kupe okrašen z mladimi vrtnicami, ki so ji pričarale neke davne dni, gostih, toplih večerov ob starših in klavirju, je prispela v mesto ob morju, ki ji je bilo zaradi lepih belih hiš, ki so gledale na odprto, takoj pri srcu. Da, ob morje je želela, nazaj k lepim spominom, a kljub dobremu srcu in denarju, ki ga je bilo več kot dovolj, je ni čakalo nič zares lepega, saj je mestna veduta bila žal le fasada. Zaradi njene prekrasne lepote, večje od besed, ki bi jo lahko zares dovolj lepo opisal le veličasten slikar, so se kmalu začeli za njo zanimati mestni fantje, a ker je bila ranljiva, izjemno dobrosrčna, do dna duše prizadeta od krivic življenja in daleč presegajoča vso okolje zaradi izjemne lucidnosti in inteligence, ni našla pravega zase, nekateri pa so jo tudi prav hudobno izkoristili!

Ko pa je iskala učitelje klavirja in se vpisala tudi v glasbeno šolo, jo je spet obiskala nesreča. V tem malomeščanskem obmorskem mestu, ki ga je deklica vzela za svojega v dobrem upanju, so glasbeno šolo ustanovili lokalni tamburaši in vsak od njih se je trudil učiti kakšno brenkalo, za učitelja klavirja pa so vzeli mestnega ribiča, ki je igral na porokah in drugih slavjih. V njihovih praznih beticah dekličin izjemen talent ni bil samo nekaj, kar niso razumeli, niti čutili, niti sprejemali, ampak so se v svojih majhnih pritlehnih srcih njenih vrhunskih sposobnosti tudi celo divje prestrašili in so jo imeli za obsedeno, dekle pa je vse manj razumelo, zakaj jo je doletelo tako trpljenje, saj je doživljala eno samo zavračanje, šikaniranje, laganje da ni dobra, imela ni prav nobenih priložnosti za nastopanje ali napredovanje, ter učenje drugih ljudi.

Mlada ženska je bila že povsem razočarana in obupana in v teh sodobnih, razsvetljenih časih, bi z malo več sreče lahko naletela tudi na povsem druge ljudi, v kakšnem drugem mestu, a v vsem tem obupu se je odločila, da se pred bližajočo zimsko burjo zateče kar v svoj nekdanji, zdaj tako hladno prazen dom, v belo vilo, kjer si je žal zmotno še vedno pred očmi živo naslikala tiste krasne vrtnice!

Deklica je iz stare železniške postaje z lepim taksijem, ki ga je vozil urejen taksist srednjih let, ki se je deklice zelo prijazno spomnil, prispela pred domačo vilo. Velika železna vrata so bila odprta in ko je deklica vstopila na posestvo, je šla mimo prazne vile, iz katere odprtih oken so se vile dolge bele zavese, ki so počasi preperevale, naravnost k staremu belemu klavirju.

Deklica je zagledala svoj ljubi, beli klavir, a še preden ji je srce zaigralo ob njegovih prelepih notah, se je prestrašila, da mora biti njen dragi, njen preljubi klavir, ki ga ljubi, zagotovo zarjavel od morske soli, ki jo je leta dolga nosil morski veter!Zato se klavirju ni povsem približala, ampak se je usedla na bližnjo skalo in milo zajokala.

Jokala je in jokala in ko je že začutila, da se njen jok ne bo nikoli končal, so jo zaslišali njeni prijatelji palčki, prišli so v najveličastnejših slavnostnih oblekah kar so jih premogli in deklici s prijaznimi, nežnimi besedami, ki so se barvali s toplino glasov njenih staršev dejali, da so varovali njen klavir ki ga ljubi, pred uničenjem in da jim naj kaj lepega zaigra, njim ki jo imajo tako zelo radi. Deklica potolaži svoje velike, zajokane, rjave oči in tam med mirnim, sinjim morjem, ki se mu že bliža zimski veter, ter borovim gozdičkom pravljic, med njenim zasanjano virtuoznim igranjem, ki je bilo otroško kot nekoč, se klavir odpre, iz njega stopi pogumen princ, z ljubečimi modrimi očmi in skodranimi temnimi lasmi, pogleda mlado princesko tako ljubeče, hrabro, ji da tako izjemen občutek varnosti, ljubezni, da je zaigrala simfonijo simfonij, vsi inštrumenti kar jih je in kar jih ni, so vzvalovili izpod njenih prstkov, palčki so le nemo poslušali z odprtimi usti, saj ni bilo kaj dodati!!

Princ je princesko popeljal na svoj dvor v gorah glasbe, kjer sta bila obdana z muziko in ljubeznijo! Vsak teden je princeska ustvarjala novo simfonijo in ob koncu tedna, v nedeljo, jo je med slavnostnim kosilom zaigral dvorni orkester, palčki pa so prinašali hrano in se veselili ob glasbi, ob koncu slavja pa sta princ in princesa s strastnim poljubom končala simfonijo in začela naslednjo!

Vaščani več dni po prihodu niso videli mlade žene in ko so vsi zaskrbljeni prišli na posestvo, so med divjo, ledeno zimsko burjo, zagledali mrtvo dekle, ki je ležalo ob klavirju, zmrznjeno, tiho, nobene glasbe ni bilo prav nikjer. Na glavi pa je imela drobno zlato kronico, na kateri je pisalo: ‘Ta krona je večna, zlobni ljudje pa bodo propadli! Vsi!.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

2 komentarjev

  1. MC Kameleon pravi:

    “Bogatima in dobrosrčnima staršema-”

    do tle je kul

    3.09.2011 ob 20:36

  2. samokodela samokodela pravi:

    Se ti ne zdi, da bi lahko še malo dalje prebral!!?? ;)

    4.09.2011 ob 01:34

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.