17.08.2011

Analiza pesmi Zeppelinov: Hots on for nowhere

Objavljeno v Glasba, Led Zeppelin avtor samokodela

Začenjam serijo analiz pesmi skupine Led Zeppelin! Čim dlje se bom poskušal izogibati znanih in zelo znanih pesmi in vam bom skušal približati manj znane, ki so mi posebej pri srcu, pa tudi takšne, ki se mi zdijo nekoliko manj kvalitetne, glede na to kako izjemne pesmi so večinoma pisali Zeppelini!

Za začetek bom analiziral pesem Hots on for nowhere iz manj znanega albuma Presence! Album so posneli v času, ko ni bilo jasno ali bo pevec Robert Plant sploh lahko še kdaj hodil, saj je imel močno poškodovano koleno, zaradi hude prometne nesreče, za njegovo ženo se ni vedelo če bo sploh preživela, kitarist Jimmy Page pa je nažalost zaradi pritiskov slave zapadel v uživanje heroina! Celoten album ima zelo žalosten, tragičen, temačen, bluesovski zvok, saj Pageva kitara kar joče pod njegovimi prsti, zelo veliko je nasnetih kitar, Jones in Bonham pa dodata albumu element divje strasti, ki simbolizira odločitev uporniškega boja Zeppelinov, da se izvlečejo iz težav! Vse pesmi na albumu imajo podoben zvok in so si mnogo boj podobne kot pesmi na prejšnjih albumih, kjer je bila vsaka pesem zelo drugačna od vseh ostalih, na albumu pa tudi ni niti klaviatur, niti akustičnih kitar ali mandoline! Vse to služi izražanju posebej negotovega in tragičnega stanja v katerem je bil band v tem času, zaradi slabega zdravstvenega stanja pevca in pisca besedil, ter vokalnih melodij, pa je album vokalno precej šibek, še posebej kar se tiče spevnosti melodij in pesem Hots on for nowhere je vsekakor najbolj spevna skladba na albumu, čeprav so bili Zeppelini redko tako spevni kot Beatlesi, a včasih definitivno SO bili, velikokrat pa tega pravzaprav sploh niso želeli, saj je šlo za precej drugačen pristop h glasbi!

Gre pa iz instrumentalnega vidika za še posebej izjemno pesem, z nenavadnimi spremembami ritma, ki že v uvodu vsebuje zelo kompleksne riffe, zanimiv riff sledi tudi po refrenu, solo je sicer počasen a zelo domiseln, ter odigran z ročico tremolo na Pagevi Fender Lake Placid blue kitari(Fender kitare je sicer redko uporabljal, razen na celotnem prvem albumu, pa Stairway solo je odšpilal z njo(!!!), ne pa s kitaro Gibson kot misli marsikdo) , še posebej fascinanten pa je zame zaključni riff, ki je res izjemen s stališča kompleksnosti in ko že mislimo da je tega vrhunskega komada žal konec, se ponovi zadnja sekcija pred končnim riffom, na koncu pa spet končni riff, ki mu Page v zadnjih nekaj sekundah doda še nasneti akord, ki skladbo konča še posebej glasno in bombastično! Bobnar Bonham izvrstno podkrepi komad in kot zmeraj naredi na bobnih tako rekoč vse kar naredi Page na kitari, to je namreč Bonhamova specialiteta ki jo poleg vsega še posebej dobro obvlada, namreč odlično zna oponašati Pageve kitarske riffe z bobni, Jones pa zelo dobro spremlja s svojimi funky linijami, če že na klaviaturah in mandolini na tem albumu, ki je bil ustvarjen in posnet v 18 dneh, sploh ne dobi priložnosti! Nekateri delčki komada izvirajo iz live jamov komada Dazed and confused, ki je včasih trajal tudi 40 minut! Posebej je treba omeniti da Hots on for nowhere vsebuje veliko nasnetih kitar in da vseh teh izjemnih riffov še zdaleč ne igra zgolj ena kitara!

Spodaj je besedilo komada in pod njim analiza, ki ni zgolj moja interpetacija, saj sem o komadu marsikaj prebral:

I was burned in the heat of the moment
though it coulda been the heat of the day
When I learned how my time had been wasted
a tear fell as I turned away
Now, I’ve got friends who will give me their shoulder
if I should happen to fall
With time and his bride growin’ older
got friends who will give me f(l)uck-all

La-la-la-la-la-la-la-la, yeah, la-la-la-la-la-la-la-la, my baby
A-la-la-la-la-la-la-la-la, yeah, a-la-la-la-la-la-la-la-la

Corner of Bleeker and nowhere, in the land of not-quite-day
Shiver ran down my backbone, face in the mirror turned gray
So I looked ’round to hitch-up a reindeer
Searchin’ hard, tryin’ to brighten the day
I turned ’round to look for the snowman
To my surprise he’d melted away, yeah

A-la-la-la-la-la-la-la-la, yeah
A-la-la-la-la-la-la-la-la, my baby
A-la-la-la-la-la-la-la-la, yeah, a-la-la-la-la-la-la-la-la

As the moon and the stars call the order
inside, my tides dance the ebb and sway
The sun in my soul’s sinkin’ lower
while the hope in my hands turns to clay
I don’t ask that my field’s full of clover
I don’t moan at opportunity’s door
Why don’t ya ask my advice, take it slower
Let your story be your finest reward

A-la-la-la-la-la-la-la-la, yeah
a-la-la-la-la-la-la-la-la, my baby
La-la-la-la-la-la-la-la, yeah, a-la-la-la-la-la-la-la-la
Now, do it, oh, oh-oh
Oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh
Oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh
Oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh-oh
Oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh, oh-oh-oh-oh

Lost on the path to attainment, a-searchin’ the eyes of the wise
When I fled from the heart of the matter
started bleedin’ without a disguise
Now that everything’s finally behavin’
now and then you gotta take time to pose
‘Cause if you’re down on the ground
well, you’re the best help around
if you land in a boat without oars

A-la-la-la-la-la-la-la-la, yeah
La-la-la-la-la-la-la-la, my baby
A-la-la-la-la-la-la-la-la, yeah, la-la-la-la-la-la-la-la

Hey, babe, oh-oh-oh-oh, hey, babe, oh-oh-oh-oh
Hey, babe, I lost my way
Oh-oh-oh-oh/Hey, babe, oh-oh-oh-oh/hey, babe
I really, really did, now
Oh-oh-oh-oh/Hey, babe, oh-oh-oh-oh/hey, babe
I don’t know when I’m gonna find
Oh-oh-oh-oh/Hey, babe, oh-oh-oh-oh/hey, babe
A-do ya wanna know, now, do you really, really wanna help me out

Let me tell ya, now, babe, oh-oh-oh-oh
Let me tell ya, oh-oh-oh-oh
that it feels so good, but I must be back to my babe
Oh-oh-oh-oh, lemme tell ya
Oh-oh-oh-oh, if it feels so good then it must be right, my babe
Oh-oh-oh-oh, lemme tell ya, oh-oh-oh-oh
If it feels, if it feels, if it feels, if it feels so good
Oh-oh-oh-oh, so good, oh-oh-oh-oh, so good, oh, yes-a

Izraz Hots v osnovi pomeni močno čustveno in spolno privlačnost, lahko pa pomeni tudi visoko vročino, izgorevanje in intenzivna čustva! Plant v pesmi govori o nekaterih razočaranjih na glasbeni sceni, ko človek kar izgoreva in razdaja svoje srce in včasih se zgodi, da te zaradi tega obkrožajo ljudje, ki niso ravno veliko vredni in potem se počutiš, kot da bi izgoreval v prazno (izgorevanje v prazno torej pomeni naslov Hots on for nowhere;o tem pa govori tudi verz my time has been wasted)! V skladbi pa govori tudi o Pagevi zasvojenosti, kjer preprodajalca drog imenuje snowman(sleng za preprodajalca kokaina sicer, ne pa heroina) in potem Plant še pove da se takšen človek brez vrednosti kar stopi kot snežak, ko te več ne potrebuje, saj ni tvoj prijatelj in je pač prodal svojo robo in takšnih ljudi je okrog zvezdnikov veliko in še zdaleč niso zgolj preprodajalci drog! Plant omeni tudi jelena in prebral sem, da s tem misli ritem sekcijo, namreč Jonesa in Bonhama, ki sta bila pogon skupine v ozadju, na to ozadje pa sta Page in Plant naložila svojo kreativnost! Bral sem da Plant uporabi to kot Božičkovega jelena, ki ga potrebuje da dostavi vsa darila, kot Zeppelini potrebujejo ritem sekcijo, da lahko funkcionirajo in zato upa, da bosta Jones in Bonham rešila situacijo benda, kljub temu da je Page v težavah in tukaj uporabi snežaka, ki gre lepo skupaj s časom, ko Božiček nosi darila, skratka Plant spretno obrača besede v svojih metaforah, kot sem bral pa lahko snežak pomeni kar Pagea, ne pa njegovega dilerja, saj je bil Page v tako slabem telesnem stanju zaradi drog, namreč tako suh, da bi se lahko kar stopil! Plant Pageu zaradi razočaranja tudi reče fuck you, pa čeprav so se Zeppelini večino časa zares odlično razumeli in ker niso hoteli imeti težav s cenzuro, Plant namesto fuck zapoje fluck! Besedilo bi naj nakazovalo tudi neko zamero do managerja skupine Petra Granta! Plant govori tudi o Bleeker streetu, ulici v New Yorku, kjer se je dogajalo bohemsko življenje šestdesetih in sedemdesetih in tudi s tem verzom (in s tem ko pove, da je tam nekje pol poti med dnevom in nočjo in da bi si rad razsvetlil življenje in se rešil navlake boemske družbe brez kvalitet, ki se pase okrog znanih umetnikov(tukaj so v malih barih nastopali tudi Hendrix in drugi preden so postali slavni), saj so se na tem območju New Yorka zbirali ljudje, ki velikokrat niso počeli nič pametnega) Plant pove, da mu ni ravno všeč, da se poleg zvestih in zavzetih poslušalcev, okrog njega zbirajo tudi ljudje brez vsebine, le zato ker je slaven in bogat, pa tudi nad tem je kot sem že rekel razočaran, da kitarist Page vse bolj zapada v škodljiv način življenja!

V tretji kitici Plant nadaljuje z metaforičnim opisovanjem težav, valov življenja ki ga zibljejo in kako se sonce v njegovi duši spušča vse nižje, potem pa pove, da ne želi polja polnega deteljic, ki bi mu prinesle srečo, pa tudi da ne jadikuje pred vrati priložnosti, ampak je uspešen, kljub temu pa ljudem svetuje, naj morda živijo počasneje kot on in jim bo marsikaj prihranjeno, na koncu pa bo najlepša nagrada zgodba ki jo bodo imeli! Seveda pa zaradi tega nikoli ne bodo doživeli tako izjemnih dogodkov in tako intenzivnega življenja kot ga je imel in še ima Plant, a kot rečeno marsikaj slabega jim bo s tem prihranjeno, vsak se pa naj sam odloči kateri stil življenja bo zbral, tistega bolj divjega in svobodnega s pastmi ali bolj umirjenega in varnejšega, ki pa še vedno lahko prinese dovolj zanimivo zgodbo!

V zadnji kitici pa Plant govori o tem, da se človek izgubi na poti do uspeha, da išče oči modrega človeka, ki mu pomaga znova najti pravo pot, da je začel močno krvaveti, ko je začel bežati od bistva svojega srca zaradi zmede okrog njega, pove pa tudi, da ko si na tleh lahko še najboljše pomagaš sam sebi ti sam, ko se znajdeš na ladji brez krmila, lahko bi pa to pomenilo tudi, da ti še najboljše lahko pomaga nekdo, ki je dovolj prizemljen v svojih razmišljanjih ali pa da je to nekdo, ki je v tistem trenutku ko ti pomaga, ravno tako v težki situaciji kot ti in ti zato lažje priskočiti na pomoč!

V melodičnem refrenu pa Plant poje kar lalalala, s čimer seveda ponazori zlaganost nekaterih stvari ki se dogajajo okrog njega, hkrati pa pokaže tudi, da je zmožen situacijo kljub njeni težavnosti vzeti dovolj neobremenjeno, na koncu pa celo v skoraj veselem vzdušju poje, da je izgubil smer in da ne ve kdaj jo bo našel, kakor da bi se posmehoval težkemu življenju, saj je tudi v težkih časih dobro imeti ščepec veselja in humorja ob sebi!

Spodaj je najprej studijska verzija pesmi, saj Zeppelini pesmi nikoli niso odigrali v živo, potem pa sledi še live verzija, ki jo je Page odigral s skupino Black Crowes(še dva električna kitarista sta omogočila, da so bile pesmi z nasnetimi kitarami bolj podobne studijskim verzijam kot v času Zeppelinov), s katerimi je nastopal kakšno leto, pridružil pa se jim je leta 1999 po razpadu skupine Page and Plant, saj je Plant od sodelovanja odstopil in na koncu še verzija ki jo je v živo zaigrala skupina Van Halen kmalu po izdaji albuma Presence(1976) skupine Led Zeppelin! David Lee Roth očitno ne zna besedila, drugače pa dobra izvedba!

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.