Arhiv za mesec Avgust, 2011

11.08.2011

Polna luna

Zapisano pod Humor, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Spet je tak čas v mesecu, da se bliža polna Luna! Nekateri ljudje pravijo, da zaradi tega nastanejo razmeroma blage težave!

Vendar pa mene(ne mislim lunine mene, ampak svoje, ker sem trenutno še vedno v času men-(seks)o-pavze in ta bo upam ena in ne bo kasneje še kakšne, kot jih je mnogo pri Luni, zaenkrat še skratka doživljam Mittelschmerz ali po angleško Mittelschmerz ali po slovensko ovulacijske bolečine in sicer v obliki plodnega ustvarja nesrečnih ljubezenskih pesmi) zelo skrbi, da se bliža polna Luna, kajti to pomeni, da se bo zaletela v Zemljo in grozno je, da je celo polna, ker če ne bi bila polna, bi bila vsekakor manjša nevarnost! Tako se lahko zgodi konec sveta, še preden kakšno dekle osreči mene!

  • Share/Bookmark
10.08.2011

Kino brez stropa

Zapisano pod Film, Humor avtor: samokodela

Včeraj se je zgodil drugi dan izvrstnega filmskega festivala Kino brez stropa, namesto recenzije, ki sem jo napisal na blog za prvi film, pa naj danes povem, da se je za razliko od prvega dne, ki je zaradi dežja potekal v kinu, drugi dan res odvijal brez stropa in sicer v ptujskem Dominikanskem samostanu!

Vendar pa je proti koncu filma začelo zelo deževati, ljudje pa so kar ostali in gledali naprej, zato je očitno Črni labod zares vrhunski film, če bi padala toča in bi ljudje ostali bi bil že za petnajst Oskarjev, če pa bi v velikih kepah padal z neba trd in smrdljiv rezultat zapeke tisočerih labodov, pa bi bil že mega plesno ptičji blockbuster!

  • Share/Bookmark
9.08.2011

Filmska recenzija: Cirkus Fantastikus

Zapisano pod Film avtor: samokodela

Vojna kot ultimativna eksistencialna stiska! Stiska nemočnih, ki bi jo morali čutiti tisti, ki so vojno povzročili, tisti bi morali čutiti to neznosno nervozo, tako močno da bi vojno za večno zavrnili! A zares trpijo nemočni, občutljivi, tisti ki jim je mar! Najhujše trpljenje je ponazorjeno skozi smrt matere, ki že mrtva odpre oči, tako močno živi bolečina v njej! Bolečina vedoča, da so jo otroci izgubili in se jim kakor duh prikaže, kot privid in izgine preden bi se jih lahko dotaknila! In cirkus, sredi te smrtne desolacije, ta izraz rokohitrstva, kvazi umetnosti, odraz cenenosti, površinskosti, ki v sebi skriva tragične usode cirkusantov, ki se jih oni sami sploh ne zavedajo. Cirkus med to bizarno, frapantno tragiko, kot odraz tragičnosti klovnovskih solz, kot odraz blazne ironičnosti, ko od nasilja zlorabljena duša, od vsega hudega začuti v sebi smeh radosti, saj v trpljenju vsaj ve, da je nekje blizu strel odrešitve. Cirkus kot odraz cirkuškosti življenja, vojna kot cirkus, v katerem se vse piruete končajo s tragičnim padcem na mrtva tla! Cirkus kot odraz cirkusa, ki ga diktatorji opazujejo iz posebnih, dragih, izvrstno zaščitenih lož in se smehljajo trpljenju zanje nepomembnih! In ko se med cirkusanti in družino, ki so ji vzeli mater, za nekaj trenutkov začuti olajšanje, saj je tank, ki je nenadoma pripeljal, začel plesati ples z enim od cirkusantov, kajti vojaki v njem so ob neogroženosti pozabili na vojno in se skupaj z njim skoraj zabavali, obračajoč svoj tank, se že naslednji trenutek povrne tragičnost kajti nizko leteče vojno letalo uniči tank in pobije vse v njem. In dedek, ki v hiši sredi te morije hrope svoje zadnje vzdihljaje, kot metafora poslavljanja, odrešitve in neznosnega trpljenja pred njo, zadnja bitka ki odreši vseh bitk, zadnja bitka, kot bitka za čas in bitka za razrešitev vsesplošnega trpljenja, tako zelo potenciranega z vojno! In ko stari oče umre, se skozi simboliko posmrtnosti pokaže odrešitev, na parah ga odnesejo v cirkus in tam kot cirkuški direktor, ki ima v svojem neobstoju kot del narave moč nad vsem, opazuje lahkotno predstavo poživljenjske odrešitve, a skozi kvazi umetniško rokohitrstvo se začuti bolečina iz časov življenja in od nekod daleč, iz teme pokopališča, hladnega kot pozno novembrska noč, se cirkus zatemni in vsa nervoza dedkovega umiranja se vrne kot strah, bolečina, hropenje upadlih pljuč! In v razpadajoči hiši, pred katero je razpadlo še tisto zadnje kmečko orodje, sredi puste široke pokrajine, ki tako ali tako ne premore njive in kjer ni prav nobenega upanja več, v to hišo skozi razpadajočo streho pade divji dež in potlej bruhajoč potok prebije steno, ter vrže veliko starinsko uro po tleh in prekrije prebivalce hiše in cirkusante z vodo večnosti!Vso to trpljenje, vsa ta stiska, se dogaja skozi tišino, kakor da bi ljudje obmolknili ob travmi življenja, kot se to zgodi zlorabljenim otrokom! In le glasba(ter razni zvoki, predvsem trpljenja), zvesta spremljevalka radosti, pa naj bo pesem še tako žalostna, rahlo prekine tišino vse te trpkosti! Film ki najhujšo tragiko življenja prezentira skozi izvrstno simboliko, odlične sekvence in elemente zgodbe, ki priženejo življenjsko stisko na sam rob človeške vzdržljivosti, skozi otroško izgubo matere, katastrofo vojne vihre, starčka ki umira počasi in kruto in cirkusa, tega pribežališča tragičnih duš, ki svoje tragike sploh ne opazijo, ki s svojo površinsko komičnostjo v globini izkazujejo bolečino svojih življenj, ki bežijo pred smislom, pred resnico, a tega ne vidijo, kot generali, ki se smejijo v bunkerjih med bitkami, so cirkusanti tragika in se klatijo po svetu, ter v cenenosti odražajo svojo praznino, praznino že v otroštvu razbitih lepot, ki se namesto reflektirane skozi umetniški izraz, zgolj skrijejo pod klovnovsko masko in jih opazi pesnik, ki gre pogledat v cirkus, ker se je zunaj vlil dež in ga je deževna neprilika prignala, da si je pogledal zlagano žongliranje in se počutil premočen in prezebel, pa čeprav po streho, a nikoli zgrajeno, le razpotegnjeno in pripeto, saj klovnom za kaj trdnejšega pač ni mar! A vendar se v svojih popotovanjih trudijo tudi iskreno razveseliti ljudi in v tem trudu teh preprostih izgubljenih duš je nekaj, kar je vendarle vredno cenjenja in olajša vsakodnevne življenjske vojne in tudi življenje družini v filmu, a pronicljiv opazovalec, vidi pod klovnovsko masko žalost!! In kaj je lahko bolj tragičnega kot prizor, kjer mlada zaljubljenca iz sproščene vožnje s kolesi ob morju, nenadoma stopita med razpadajoča trupla vojakov! V teh časih ko ni dela za premnogo mladih, se morda včasih razveselimo tega kar imamo, ljubezni in življenja in ne dovolimo si da bi težave razreševali z nasiljem!

Vrhunski film Janeza Burgerja scenarista in režiserja filma, naj povem da so mi bili v režiserskem smislu še posebej všeč kadri pokrajin in prepričljivo, ter presunljivo postavljene situacije!!! Igralci pa so prav tako izjemni in znajo povedati vse kar film zahteva brez besed in vse ženske ki igrajo v filmu, so mi bile zares izjemno lepe!

  • Share/Bookmark
5.08.2011

Not padu-Brata Različnik

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

Glasbeni skeč ‘Slovenije ne dam nikoli’ iz oddaje As ti tud’ not padu, kjer je na glasbeno podlago komada Đurđevdan, predstavljen tipičen slovenski folk, kjer vladajo malomeščanstvo, skupaj z obsedenim katolicizmom, versko zblojenostjo skratka, ki onemogoča pravo svobodo, kvalitetne odnose in razmišljanje z lastno glavo, preokupacija s petjem v zborih(zato so mnogi nekvalitetni), hoja v planine(prav lep hobi, a eni to spremenijo v obsesijo, ki na vsak način mora biti, če ne nisi kleni Slovenec), mega nacionalizem, pretirano zalivanje z žlahtno kapljico, obsedenost z marljivostjo in ponos izvirajoč iz tega, namreč glavno da se dela, če pa se uporablja pamet in če ljudje delajo res kaj koristnega in to kar jih zanima, pa ni več važno, stalno se seveda tudi varčuje, tudi ko je denarja dovolj, prikažejo tudi slovenski rasizem, pa seveda to, da jim lahko Slovenija vzame karkoli, še otroke in ženo, oni pa Slovenije ne dajo nikoli, ker naj bo še tako bedna, še vedno je naša! Pa tudi brez harmonike ne moremo in to zgolj na narodno zabavni način, pa čeprav se da z njo igrati karkoli. Pa golaži, juhce, jota in razno podobno sranje ne sme manjkati, pa privoščljivost in zavist seveda tudi ne!

Slovenije ne damo skratka, pa četudi zaradi Butalcev ni več kaj dosti ostalo od nje!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
4.08.2011

Knebworth, Led Zeppelin, 32. obletnica

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

4. in 11. avgusta 1979, so Led Zeppelini nastopili v Knebworthu v Angliji, vsakemu od dveh koncertov pa je prisostvovalo 200.000 ljudi! Šlo je za izjemen dogodek, ne pa toliko za izjemen nastop, saj je kitarist Page igral precej ‘zarjavelo’, Plant je bil nekoliko hripav in tudi nevajen petja po dve letni prekinitvi, zaradi smrti njegovega sina, Bonham in Jones pa sta bila ves čas vrhunska!

Koncerta sta bila kljub temu izjemna, zrušila sta tudi organizacijske rekorde, v smislu količin hrane, velikosti odra, ozvočenja in ostale opreme, ki je nujna za takšne koncerte. Ljudje so se pritoževali zaradi ‘hrupa’ v razdalji 7 milj, organizator Freddy Bannister pa je bankrotiral in se je prenehal ukvarjati s koncerti. Ker je Bannister poskušal ogoljufati Zeppeline, da je bilo na koncertih pol manj ljudi, je manager skupine Peter Grant, dal analizirati zračne fotografije množice in ugotovili so, da je bilo vsakič okrog 200.000 ljudi. Bannister je moral plačati polno ceno in je finančno propadel. Lord Cobold, baron Knebwortha je zaradi mnogih komplikacij končal na sodišcu.

Zanimivost tonske vaje je bila, da je John Bonham odšel izza bobnov preden so začeli igrati Trampled under foot in band nekaj časa ni ugotovil da bobna 13 letni Jason Bonham(bobnati ga je seveda učil oče), ki je leta 2007 nastopil z Zeppelini! John pa je stal pod odrom in izjavil, da je prvič videl Zeppeline igrati, saj je drugače vedno za bobni! Člani Zeppelinov so na prizorišče prišli s helikopterjem, tam so bili tudi člani njihovih družin, legendarni DJ, J.J. Jackson, ki je Zeppeline fanatično spremljal od samega začetka, pa je po koncu drugega koncerta naredil intervju s Plantom in Jonesom, govorila pa sta tudi o novem albumu In through the out door, kjer prevladujejo klaviature, album pa takrat zaradi komplikacij še ni izšel, čeprav bi naj bil izdan že pred velikima koncertoma! John Paul Jones je na tem albumu, kakor tudi v Knebworthu uporabljal prvi eletronski sintetizator na svetu, ki se je pojavil prav takrat, konec sedemdesetih in sicer je to bil Yamaha GX1 Synth http://www.vintagesynth.com/yamaha/gx1.php.

Zeppelini so nastop ocenili kot ne najboljši, bili so nekoliko izven forme, precej nervozni, pa tudi težki problemi so jih spremljali že nekaj let! Nekateri kritiki so nastop hvalili, spet drugi pa so opazili neuigranost in določeno izgubo tehničnih sposobnosti pri obeh frontmanih(čeprav so bili pri Zeppelinih dejansko frontmani kar vsi štirje)!

Velik dogodek skratka, ker so si ga ljudje takšnega naredili, kljub temu da bi nastop lahko bil boljši!

Danes je 32. obletnica prvega nastopa in zato si privoščimo legendarno skladbo Kashmir iz tega legedarnega koncerta, ki je kljub vsem zapletom potregel z dvema izjemnima performansoma, ki sta še vedno imela vso Zeppelinovsko energijo, saj so kot vedno dali vse od sebe in fani so odšli domov z vrhunsko izkušnjo, saj že v zgodnjih letih tehničnega viška niso od benda pričakovali ‘tehničnega perfekcionističnega purizma’! Naj le še povem, da so najboljše izvedene skladbe iz koncerta na 4. avgust zbrane na dvd-ju iz leta 2003, ki se imenuje kar Led Zeppelin DVD! V skladbi lahko vidite tudi zgoraj omenjeni Yamahin sintetizator!

http://www.youtube.com/watch?v=U_Z2o07JuWE

  • Share/Bookmark
1.08.2011

Jan Plestenjak: Latino mulček

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

Jan Plestenjak je izdal nov singel, ki je že dosegel prva mesta slovenskih lestvic! Jan je napisal skladbo za svojega sina ki ima tipično latino ime Janez, naslov komada pa je Latino mulček! Komad je nastal po vzoru pesmi Andreja Šifrerja Martinov lulček! Zaenkrat mi komada ni uspelo najti na netu, zato prilagam spodaj le besedilo! Združenja za zaščito otrokovih pravic so že vložila pritožbo pri varuhinji človekovih pravic, saj imajo občutek, da Jan namiguje, da je njegov sinek že v ranem otroštvu zelo aktiven na zanj neprimernih področjih, novo pečeni očka pa zagotavlja, da ne more nič, saj je njegov sinek pač zelo zagnan in radoveden in s silno energijo spoznava življenje! Naj dodam še to, da je sinka Janu rodila ‘nadomestna mati’, ki pa je bila zgolj kratkotrajni nadomestek Janovega samotnega življenja, tako da slovenske vaške dečve, ljubiteljice vrhuskih verzov, dveh, treh ali sto dveh, kar brez skrbi, Jan je še vedno samski, pa še ploden je, kot smo zdaj izvedeli, da boste lahko z njim izpolnile svojo od Rodeta zapovedano nalogo! Avtor tega članka pa mu seveda zelo zavida!

Majhna kaplja, ki ni iz noska,
prilezla je naš’mu Janezku iz troska,
velkega troska.
V temi vidim, dve majčkeni teleščki,
pa spoznam da sosedica daje Janezku lupčka na učki,
majčkeni lučki.

Latino mulček miga kot zajček,
miga kot zajček, sredi trav.
Ko bo zrastel, ta mali mulček,
postal bo tako divji kot bik sred krav.

Dečva se trese, naš mulc pa kriči,
ko med učeno igro se raztrgana doktorja ulovi,
srce pa gori.
Nobelovo nagrado bom dal za zaslugo
temu geniju, ki je iznašel dudo,
dudo za male.

Majhen mulček sredi trav,
velik mulček kot bik sred krav.

Blagor Latinu, saj je še mulček,
bo še kot zajček sredi trav,
a njegov oči, zvoni po toči,
njegov drkuljček zdaj živi v puščav.

  • Share/Bookmark