19.09.2011

Dežuje

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

Dežuje, dežuje,
ljudje pod premočenimi dežniki
se zaprejo vase,
skrijejo svojo srečo,
sončne nasmehe
in nikomur ne izpovejo
svoje žalosti,
zgrbljene v sivih pelerinah,
jih dežna zavesa zakrije
in še preden se ozrejo po mimoidočih,
kakor po tujcih,
katerih zabrisani obrazi
ne vzbujajo prav nobenega zaupanja,
jim prikaplja voda v oči
in Ti-na mojem srcu,
ti si ta kaplja,
in le ti odločaš,
če boš nesrečna ali srečna kaplja!
Boš sama ali z drugim srečna !?
Bom osrečila mene!?
Priteči premočena do kože
skozi ta dež,
da se bova ljubila pod bliskajočim nebom,
ujemi ta trenutek v svojo dlan,
in čim prej prepleti prste z mano,
kajti že moram naprej,
predolgo že dežuje
in če ne bom začel plavati proti toku,
k drugi punci,
me bo voda spet odnesla v neznosno dušenje,
a to se ne bo več dogodilo,
moram naprej, moram proti toku čustev,
a še prej zavpijem v dež
da priteči vsa premočena,
premočena do prsi in ustnic,
če si me želiš!

Po ljubljenju bova sedela sama
pod toplim večernim Soncem,
na terasi ljubezni
in nihče naju ne bo motil,
nihče ne bo prisedel,
ta večer bo le najin,
vsi ki bi ga želeli pokvariti
pa naj nesejo svoja zlobna srca
v deželo večnega, ledenega dežja!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.