31.10.2011

Analiza pesmi Zeppelinov: Black mountain side

Objavljeno v Glasba, Led Zeppelin avtor samokodela

Zaradi velikega pomanjkanja časa, se bom danes spet lotil krajšega instrumentala Zeppelinov in sicer okrog dve minuti trajajoče skladbe Black Mountain side iz prvega albuma!

Page pri tej skladbi ni bil čisto originalen, skladbo ki jo je seveda nekoliko priredil po svoje, ga je med nekim snemanjem Yardbirdsov naučil Al Stewart, Page pa je skladbo prvič slišal na albumu Annie Briggs, najbolj pa si je zapomnil verzijo Berta Janscha, ki je nastala po izzidu Annie-enine verzije, za njegov album Jack Orion iz leta 1966! Vendar pa Annie navaja več virov izvora pesmi. Povedala je, da je Bert Lloyd zbiralec folk pesmi sestavil skladbo iz večih koščkov, osnovnih rif pa je prišel od Stan-a Ellison-a, ki je Annie spremljal na njeni verziji. Obe omenjeni verziji vsebujeta vokal in ju objavljam spodaj.

Annie Briggs, Blackwaterside:

YouTube slika preogleda

Bert Jansch, Black Waterside:

YouTube slika preogleda

Page je pesem priredil po svoje, dodal je Viram-a Jasani-ja na tabla bobnih in to se je izjemno redko zgodilo, da je kakšen gost igral na albumu Zeppelinov!

Gre za indijsko zvenečo skladbo, v posebni sitar DADGAD(te črke so note posameznih praznih strun in sicer peta, četrta in tretja ostanejo nespremenjene) uglasitvi, Page pa je v živo raztegnil pesem na kakšnih 12 minut in dodal svojo kompozicijo White Summer, v katere sredino je dodal Black mountain side!

Gre res za izjemno kreacijo, ki pokaže kakšen neverjeten skladatelj je Jimmy Page, verzijo v živo pa je igral na poceni kitari Danelectro, ki jo je uporabljal tudi za Kashmir, skupaj s slidom pa za In my time of dying (Miro Tomassini igra 12 strunsko Danelectro v skladbi Ena pesem),

Vlado Kreslin, Ena pesem:

YouTube slika preogleda

v televizijskem nastopu v Julie Felix show-u pa je kot v studijski verziji uporabil akustično kitaro in pesem precej skrajšal za ta nastop.

Spodaj je najprej studijska verzija, nato televizijski nastop in potem še nastop iz Royal albert hall-a, kjer Page ob občasni spremljavi Bonham-a igra neverjetne ideje!

Skladba je res zasanjana, lirična, a hkrati napeta in polna preobratov, intenzivnosti, upočasnitev, hitrih pasaž, zelo eksotičnih pasaž, sestavljenih iz drobnih sitar, indijskih fraz, pa do zelo hitrih in frenetičnih poplesavanj Page-a po kitari, kar pride še posebej do izraza v live verziji na električni kitari, na live akustični verziji pa se včasih zdi, da ga spremlja kar cel orkester godal, enako neverjetno a na drug način, z drugim zvokom, pa vse skupaj zveni tudi na električni verziji!

K temu dodatno pripomore še posebna uglasitev, ki pa Page-u redko olajša delo, saj je skladba zelo zahtevna in druga uglasitev predvsem odpira nove kreativne opcije, ne pa tehnične poenostavitve.

Krasna skladba in čeprav ni ravno povsem Page-va je v njo dodal zelo veliko svojega!

Skladbo so igrali v letih 69, 70, 77, 79 in 80, v kasnejših letih se je Page-u poznala zasvojenost, saj je skladba zelo zahtevna in jo je težko igrati če nisi popolnoma koncentriran, v tem obdobju pa je skladba na koncu tudi prešla v Kashmir, kjer Page uporablja isto eksotično uglasitev!

Spodaj so studijska verzija, akustična verzija z delčki White summer in verzija iz Royal albert hall-a s celotno White summer:

Studijska verzija; v to pesem preide prejšnja pesem Your time is gonna come, ki smo jo nedavno že obravnavali:

YouTube slika preogleda

Akustična verzija v živo, Julie Felix show 26.4.1970:

YouTube slika preogleda

Royal Albert hall 9.1. 1970(na Page-v rojstni dan), ta verzija je pa res onkraj besed, too good:

YouTube slika preogleda

Na samem začetku drugega dela videa je Black mountain side, ki potem spet preide v White summer, ki je prisotna že prve tri minute in pol:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.