26.12.2011

Analiza pesmi Zeppelinov: The lemon song

Objavljeno v Glasba, Led Zeppelin avtor samokodela

Danes obravnavam skladbo The lemon song iz zelo znanega albuma Led Zeppelin II! Od kod skladbi ime kasneje, za začetek pa da gre za zelo energično skladbo in tudi skladbo, kjer si John Paul Jones v njeni sredini privošči fantastičen počasnejši solo na basu, ko pa solira Page, pa podkrepi njegovo fraziranje z izjemno hitrim in prav tako zelo zapletenim igranjem, Plant pa poje razne prej obstoječe blues fraze, predvsem iz komada Killing floor(ki ga je med drugim priredil tudi Hendrix), instrumentalno pa je skladba kljub očitkom v veliki meri originalna, kajti razen rifa ki začne obe solaži, dela vokalne melodije in besedila, je vse delo Zeppelinov!

Originalni Killing floor Howling Wolf-a, kitarski rif ki se tukaj nenehno ponavlja začne obe Page-vi solaži :

YouTube slika preogleda

Killing floor Jimmi-a Hendrix-a; Stockholm Švedska, datum neznan; tudi ta skladba kot vse Hednrix-ove po mojem mnenju dokazuje, da je Hendrix odkril neslutene možnosti električne kitare in da je bil odličen pisec pesmi in odličen frazer, a Page je bil kot pisec pesmi še boljši in predvsem še boljši frazer, ki je fraziranje z divjimi vrtinci izjemno velikega števila notnih zaporedij, popeljal v deželo brez vseh kreativnih omejitev:

YouTube slika preogleda

Pesem je bila razen nekaj nasnemavanja v prehodih posneta v živo in je amalgam blues vplivov, črnski blues avtor Howlin Wolf pa je tožil Zeppeline zaradi po njegovem prevelike podobnosti s skladbo Killing floor in vse skupaj so uredili izven sodišča s primernim denarnim nadomestilom. Pesem so Zeppelini posneli v Mirror sound studios v Hoolywoodu, saj so bili v tem času na turnejah in so pesmi za Led Zeppelin II snemali na zelo različnih lokacijah, aranžma pa se je seveda razvijal kar med koncerti. Plantov vokalni tour de force, ki je spajal iz delte Misisipija vzeto dvopomenskost fraze ’stisni mojo limono’, (kar je Plant izvedel na šaljiv način samoparodije(no pun intended)), z pesmijo Howlin wolfa o večni temi varanja!

Močan udarec po gongu in rif ki nas zadane direktno v obraz začneta pesem, rif je originalen in ga Page igra istočasno na šesti in prvi struni, obe pa sta seveda E struni, tako da lahko na šesti igra rif, istočasno pa ubira še prazno prvo struno! Plantov močan vokal precej jezno a hkrati obupano in proseče očita ženski, da bi jo moral že davno pustiti, kasneje pa zaide še v seksualne metafore! Vokal na vsem Led Zeppelin II sploh ni posebej visok in tudi v tej skladbi je tako. Le zelo poredko gre Plant tako visoko kot na ostalih treh zgodnjih albumih! To je seveda zanimivo, ker je Plant na vsakem albumu ubral nov pristop, a je na vseh ostalih zgodnjih vendarle veliko pel zelo visoko! Zakaj se je tukaj odločil drugače je težko reči, morda zaradi precej neugodnega odziva nekaterih kritikov na njegov vokal. A Plant je na koncertih vsekakor očitno videl, da ljudje obožujejo njegove zelo visoke note, ki jih je bilo sicer nekaj tudi na II in čeprav je bil Zeppelin III zaradi materiala manj uspešen, je Plant zaznal, da je pametno uporabljati ves razpon, skupina pa je kljub manjšemu zanimanju za III imela vse večje koncerte in s četrtim albumom so postali neustavljive legende!

Bonham igra močan in precej preprost beat, ki pa vendarle spet fantastično sledi tako Jonesu kot Page-u, Jones pa je totalno funky in sproti improvizira vrhunske fraze, njegov solo na sredi skladbe pa je res izjemen, med Pagevim soliranjem pa kot rečeno še posebej dobro demonstrira sposobnost hitrega igranja, ki je res neverjetno če upoštevamo kako hitro je moral slediti Page-u in si ob tem sproti izmišljevati ideje! Tukaj se res pokaže, da je bil tudi Jones izjemen frazer, avtor in groover, ki je dodal Zeppelinom prav posebne elemente, ki so včasih omogočali tudi to, da so lahko ljudje ob Zeppelinih plesali, kar sicer ob takratnem, že precej progresivnem rocku ni bilo tako zelo pogosto mogoče. Jonesov ton je takšen kot je bil največkrat v skladbah in tudi v živo, ‘poln in debel’!

Tudi med hitrimi solažami Bonham ne pretirava z zapletanjem, a vendarle natančno čuti Page-ve fraze, ga spremlja in naredi tu in tam kakšen prehod, ves čas pa igra malo za Page-m in Page je tukaj tako kot Jones obseden in poln primarnega, seksualnega, plemenskega, pradavnega ognja! Začetne fraze solaže so očitno vzete iz skladbe Killing floor, potem pa Page doda zelo intenzivne fraze lastne domišljije, ki jih je treba vsekakor upoštevati kot del avtorstva skladbe, kajti le pri slabih instrumentalistih lahko kakšno solažo štejemo zgolj kot aranžiranje, pri glasbenikih kot sta Page in Jones, pa je vse to čisto in izjemno skladanje!

Page spet kot na prvem albumu uporablja manjši ojačevalec in to takšnega z elektronkami(ne z tranzistorji) ki da toplejši, polnejši zvok, precejšnja verjetnost pa je tudi, da je spet uporabil kitaro Telecaster, razen kar se solaž tiče.

Ko se Page po solaži umiri, pa uporablja efekt imenovan Echoplex, s katerim ustvarja odmev na svoji kitari, čeprav zmore v tem delu res zelo veliko zadržanosti in da Jonesu prostor za njegov trenutek pod žarometi!

Plant se v besedilu kot že rečeno pritožuje nad žensko, ki jo ima kljub vsemu zelo rad, pa čeprav ga vara in odnaša njegov težko pridelan denar k drugemu moškemu, ter da bi moral bolj poslušati samega sebe in jo pustiti, a mu vsakič ko skuša oditi pošlje svoj blues, na koncu pesmi pa omaga od spoznanja, da bo celo pustil svoje otroke na ubijajočih tleh, kamor jih je postavila ona, ker je ne more dati iz srca! Sredi pesmi pa se Robert preseli v delto Misisipija, v pesem svojega najljubšega blues izvajalca Robert-a Johnson-a, ki je v skladbi Travelling riverside blues prvi(čeprav je možno da si je kot je v bluesu navada, tudi on frazo od koga sposodil) uporabil stiskanje limone kot metaforo za masturbacijo!

Travelling riverside blues-Robert Johnson:

YouTube slika preogleda

Travelling riverside blues-Led Zeppelin(ZELO kul video):

YouTube slika preogleda

Plant namreč poje ’stisni mojo limono, dokler sok ne steče navzdol po moji nogi’! Čeprav so pesem nehali igrati v živo že leta 1969, pa je fraza našla pot v How many more times in Whole lotta love vse tja do leta 1973! Kot se za (Robert Johnson-ovski) blues spodobi, pa Page in Plant v tem delu komada naredita nekaj kar sta sicer veliko bolj učinkovita naredila že v You shook me in sicer ‘klic in odgovor’, ko si odgovarjata z istimi notami, Page na kitari in Plant z vokalom seveda! Planta se nekoliko prej skladbi, v momentih 1:58 in 2:04 v levem kanalu sliši peti nekaj nerazumljivega!

Še ena izjemna pesem če mene vprašate in še koga seveda he, he! Neverjetno kako močno je spet delovala telepatija Zeppelinov, saj je to ena od skladb na albumu, ki v veliko večji meri kot večina ostalih temelji na blues jamu, a Zeppelini so tako koordinirani, skomponirani in aranžirani med seboj, da vse skupaj deluje izjemno dodelano, izrazno, artikulirano in predvsem tudi kompozicijsko oblikovano v skladbo s fascinantno celostno zgradbo! In vsa ta izjemno fascinantna, več kot šest minutna glasbena epopeja(ta izraz sicer bolj pritiče npr. Kashmirju), je imela na začetku v svojem temelju le nekaj bluesovskih vrstic in kratek bluesovsko kantrijevski rif, Zeppelini pa so iz tega spet ustvarili svojo zgodbo, kjer se zelo svobodna(liberal) in včasih preveč dobesedna(literal v smislu podobnosti besedila) izposoja, (ki je kdaj pa kdaj rezultirala tudi v tožbi) vedno znova transfomira in metamorfozira v nekaj skoraj povsem originalnega, kar konec koncev tudi ko gre res za povsem njihovo, povsem originalno pesem dokazuje, da v glasbi in predvsem rock and rollu ni brezmadežnega spočetja, saj so tako Sonny Boy Williamson , mlad Elvis ki je blues obarval z swingom in jazzom, ter Page-vo delovanje v Yardbirds-ih in londonskih studijih pripeljali do stila(stilov) skupine Led Zeppelin!

The lemon song je ultimativna blues pizza, začinjena z neverjetno zgodnjo energijo Zeppelinov in seksualnostjo ki je bila takrat še posebej močno prisotna v njihovi glasbi!Kar se tiče seksizma pa lahko rečem le, da je že naslednja pesem na albumu z imenom Thank you, tako zelo pozitivno naravnana do žensk, da bi izraz seksizem pomenil nekaj bistveno preočrnjujočega, to da ženska po pizzi naredi limonado pa je itak želja vsakega moškega!!

Besedilo:

I should have quit you a long time ago
Ooh-whoa, yeah, yeah, long time ago
I wouldn’t be here, my children
down on this killin’ floor

I should have listened, baby, a-to my second mind
Oh, I should have listened, baby, to my second ma-ah-hah-ah-ind
Everytime I go away and leave ya, darlin’
a-send me the blues, rain down the line, no

Hey, yeah-yeah-yeah, keep up, yeah, oh, yeah

Babe-yeahh, yeah, treat me right, baby
Ooh-whoa, whoa-whoa, my, my, my, my-hah
Now, take it down a little bit
People tell me baby can’t be satisfied-a
Try to worry me, b-ba-baby
but I’d never end up guilt-chewin’ myself
People worry, baby, can’t keep you satisfied
Huh, let me tell ya, babe
Ah, you ain’t nothin’ but a nn-two-bit, no-good jive

I went to sleep last night, I work as hard as I can-a
I bring home my money, you take my money, give it to another man
I should have quit you, baby-a, oh, such a long time ago-ho
I wouldn’t be here with all my troubles
nn-down on this killin’ floor

Squeeze me, babe, ’till the juice runs down my leg
Do, squeeze, squeeze me, baby, until the juice runs down my leg
The way you squeeze my lemon-a
I’m gonna fall right outta bed, ‘ed, ‘ed, bed, yeah

Yeah
Hey, hey, hey, hey, hey, hey, hey, hey
Juice, baby, baby, baby, baby, baby
Baby, baby, baby, baby, baby, baby
Hey, babe, babe, babe, babe, oh, oh
No, no, now, now
I’m gonna leave my children down on this killin’ floor

Studijska verzija; Led Zeppelin II, izdano 22. oktobra 1969:

YouTube slika preogleda

Live verzija; 27. april 1969, Fillmore West, San Francisco:

YouTube slika preogleda

Squeeze my lemon znotraj komada How many more times; 9 januar 1970; Royal Albert Hall, London:

YouTube slika preogleda

Jimmy Page in Black Crowes; kitarski solo je malo poenostavljen; 10 julij, 2000
Jones Beach Amphitheater; Wantagh, NY

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.