27.01.2012
Drevored
Sprehod po parku,
v daljavi podoba ženske,
spominjajoča na predobro, preminulo mati,
srce mi od bolečine zakrkne v ledeni kristal,
taleč se od pričakovanja!
A ko pride bližje,
se zgodi trpko razočaranje-pred menoj le
ceneno namalana cipa
in prav tedaj me prešine!
Ob tem drevoredu sem prvi ljubezni,
zlobnici vseh zlobnic izpovedal srce,
a moral bi slediti toplini matere,
si najti dekle z njeno dušo.
In prav tam kjer sem se izgubil,
danes manjka kostanj,
kakor da bi drevo življenja
padlo pod sekiro dekličine zlobe,
a vendarle me drevored nese naprej,
v srečne dni
in le širok okroglast štor,
še spominja na nerodnosti mladosti!
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
