Arhiv za mesec Februar, 2012

18.02.2012

Poni express

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Baba čula baba rekla! Pošta ki potuje hitreje kot z reaktivcem! In vsi ti poniji znajo dandanes voziti celo skozi internetne kable! Incredible! Nekredibilno!

  • Share/Bookmark
18.02.2012

(Skoraj) vedno nasmejan človek

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Ko hodim po cesti se kar pogosto domislim kakšnih hecnih misli in mi gre na smeh! Večkrat me je že skrbelo da bodo ljudje mislili da se jim posmehujem ali da se mi je strgalo!

Danes pa sem se potolažil da najbrž marsikdo misli da sem pač (skoraj) vedno nasmejan človek! Pa čeprav to sploh ni res!

  • Share/Bookmark
16.02.2012

Moja skladba Mornar

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Moja skladba Mornar! Dodajam tudi besedilo! Skladba je nekakašen antipod skladbi Dala si mi svojo dlan(najdete na blogu in na Youtube), ki je lahkotna pesem o fantu in punci ki se brez težav zaljubita v parku in skupaj odjadrata skozi dan in življenje!

Skladba Mornar pove da sem dobil od staršev res vse kar sem potreboval, a kljub temu nisem zmogel stati sam(v smislu da sem pač močno potreboval zvezo), zato sem se oklenil roke napačne ženske, nato zblodil, padel v dobre roke staršev, ki so pomagali dokler se nisem rešil in zaživel zares!

Da bi bil neustrašen mornar,
Mi je oče dal kompas napotkov,
In natančno izrisane življenske karte!
Mati mi je vdihnila v dušo,
Ljubezen do ljubezni in dobrote,
Naučila me je videti v galebih,
Svobodno Sonce in svarilo pred nevihto!

V rani mladosti sem se zaljubil premočno
in ker nisem zmogel stati sam,
zapluti v začetek svojega življenja,
sem se oklenil roke ženske,
ki moje ljubezni ni hotela,
in njena roka sluzava kot kača,
me je pičila v srce,
in ves zblojen in bolan,
sem padel staršem v naročje!

V vsem srcem so mi pomagali,
Skrbeli zame, z mano se trudili,
Bil sem na varnem, v varnem zalivčku,
Vračal sem se v sončno ležeren pristan,
V mislih pa sem jadral po daljnih divjih morjih,
V sebi strastno zblojen in bolan,
A mnogo bolj kot to sem bil zgubljen,
Iskra resničnega življenja pa je tlela v meni,
Jaz sem temno visoko vzalovano morje,
Ne maram ležernosti pristanov,
Rešil sem se blodenj jemajočih življenje,
Našel sem očetov kompas in materino Sonce!

Mornarju naustrašnemu mi zdaj,
Je slana voda izprala rane,
Celijo se a tako zelo boli,
A še čakam dan
ko bo tebi izprala dušo,
tebe sploh kdaj kaj boli!?

V vsem srcem so mi pomagali,
Skrbeli zame, z mano se trudili,
Bil sem na varnem, v varnem zalivčku,
Vračal sem se v sončno ležeren pristan,
V mislih pa sem jadral po daljnih divjih morjih,
v sebi strastno zblojen in bolan,
A mnogo bolj kot to sem bil zgubljen,
Iskra resničnega življenja pa je tlela v meni,
Jaz sem temno visoko vzalovano morje,
Ne maram ležernosti pristanov,
Rešil sem se blodenj jemajočih življenje,
Našel sem očetov kompas in materino Sonce!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
16.02.2012

Priredba pesmi Vlada Kreslina Letos bo huda jesen

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Vlado Kreslin avtor: samokodela

Moja priredba pesmi Vlada Kreslina Letos bo huda jesen! Vsebuje tudi uvod in zaključek zaigrana nekoliko po moje! Petje je na trenutke namerno v odšteku zelo hude jeseni!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
15.02.2012

Analiza pesmi Zeppelinov: The song remains the same

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

Danes bomo obravnavali neverjetno kompleksno skladbo imenovano The song remains the same iz albuma Houses of the holy! Houses of the holy, svete hiše torej, so bile za Zeppeline koncertna prizorišča kjer so igrali!

Preden začnemo z instrumentalnim delom, naj opišem vokalno melodijo kot precej nespevno melodijo progresivnega rocka, v studijski verziji pa so se (EDINOKRAT, kar se vokala tiče) poslužili tudi upočasnjevanja traku in nato snemanja vokala v nižji legi in ko so trak pospešili na normalno hitrost je Plantov glas zvenel, kot bi vdihnil helij!Zato je šele v verzijah v živo Plantov glas zvenel naravno, vsaj kar se zgodnjih verzij tiče, pa je v njih tudi zapel visoki C! Melodija v čisto prvem delu se tudi zgleduje po skladbi The red telephone iz albuma Forever changes skupine Love, ki jo Plant obožuje!

Besedilo govori o sanjah v katerih je obiskal vse kraje tega sveta in izvedel vse kar se da izvedeti! Plant govori o glasbenih izkušnjah po vsem svetu in besedilo je poklon svetovni glasbi, ki je za Plant-a univerzalni jezik, ki povezuje ves svet od Californie, Honolula, do Kalkute- pesem ostaja ista, nekoč pa je Plant tudi dejal, da pesem pripoveduje da če ljudem daš svoje srce, to tudi dobiš povrnjeno, v osnovi pa gre torej za odo svetovni folk glasbi ali glasbi ‘world music’ kot bi morda temu dandanes rekli!

V zadnji kitici pa Plant zapoje še kako ga vsa ta glasba in potovanja zapeljejo v neko sanjsko deželo tako zelo svetlih mestnih luči, med tem ko oni hitijo skozi vso to noro dogajanje in tukaj seveda govori o turnejah ki so se večinoma dogajale v velemestih skozi katera so brzeli Zeppelini. In čeprav je Plant povedal da se na primer ameriške turneje 1973 spominja kot skladbe Battle of evermore( ki govori o vojni z govorico knjige Lord of the rings, ki jo je Plant takrat bral, hotel pa je povedati da so na turneji na hitro brzeli skozi veliko mest, z veliko hitrostjo, skozi veliko luči, veliko triumfalnih zmag) in čeprav se jim je mnogo krat zgodilo, da v kakšnem mestu niso spoznali nič drugega kot kakšen luksuzen hotel, so bile seveda te turneje izjemno duhovno doživetje tako za poslušalce kot tudi za Zeppeline seveda!

Zdaj pa k instrumentalnemu delu skladbe! Skladba je bila najprej mišljena kot čisti inštrumental, kot inštrumentalni uvod v skladbo The rain song in je imela delovni naslov The overture(overtura oziroma uvod), a je bil Plant nad skladbo tako navdušen, da je na vsak način hotel dodati besedilo in iz neznanih razlogov se je nato skladba imenovala še The campaign, na japonski turneji leta 1972, kjer so skladbo začeli igrati, pa jo je Plant poimenoval celo kar z ‘Zep’, potem pa je le dobila končni naslov The song remains the same!

Jones drži nori, tesen groove in potem tudi zelo lepo melodično sledi Pagevim kitaram(najlepša linija je že kar v uvodu), z Bonhamom pa sta spet odlično usklajena, Bonzo pa naredi nekaj norih prehodov in tudi svingov v ritmu, skratka tudi tukaj se odlično prilagodi Page-vim mojstrovinam, še posebej pa se razživi v verzijah v živo, sploh pa prisluhnite verziji 21.6.1977, tukaj Bonham v uvodu zveni kot najmanj dva neverjetno talentirana bobnarja!

Pa gremo najprej k verzijam v živo! Namreč skladbe ki so imele veliko nasnetih kitar so bile večinoma vedno narejene v enem kosu z eno kitaro in nato odigrane z bendom, nato pa se je Page lotil studijske verzije, kjer je posnel ostali band tako da je igral neko osnovno verzijo, potem pa je vse kitare posnel na novo in seveda nasnemaval in razmišljal kako se studijsko lotiti posameznih linij.Za koncerte pa so potem šli nazaj k live verziji.

Live verzije konec leta 1972 so bile precej podobne studijski verziji, le da so bile seveda odigrane z eno kitaro in sicer z Page-vo dvo vratno kitaro Gibson EDS-1275, cel komad pa je odigral na 12 strunskem vratu, leta 73 in 75 pa je prešel na 6 strunski vrat v nekaj sekundah in začel igrati The rain song!

Leta 73 in od tukaj naprej je v verziji v živo dodal tudi dodatne sekcije, ki jih bom posebej označil spodaj v verziji iz Madison square gardna 28.7. 1973. Sekcije so izjemno intenzivne in na trenutke zvenijo nadčloveško, saj je v njih toliko izjemnih not, konec sekcije ki je še posebej intenzivna pa zveni celo kot taping, pa čeprav definitivno ne gre za to! Je pa na manj melodičen način odigral nekatere zelo melodične linije iz studijske verzije, kar je morda škoda, a je to kompenziral prav z nekaj dodatnimi sekcijami. To je najbrž storil, ker je te melodične linije težje zaigral na 12 strunko ali zato, ker je bil komad v osnovi tako zamišljen, preden ga je spremenil v studijsko verzijo. Live verzije so imele tudi veliko težji kitarski zvok kot studijska verzija, saj je šlo za album Houses of the holy, kjer so vse skladbe sproducirane v nekoliko lahkotnejši, skoraj pop varianti in vse skladbe iz tega albuma zvenijo v živo veliko težje!

Zdaj pa k kitaram studijske verzije! Page je vse skupaj posnel s Fender Telecaster-om ter z Rickenbacker 12 strunsko kitaro! Vse skupaj so posnete tri sledi z dvanajst strunko in dve z šest strunsko! Pesem traja 5:30 sekund, od tega je kar precej vokala, zato jo dajmo res čim bolj na hitro predelat!

V uvodu ena 12 strunka udarja po odprti D struni! Druga 12 strunka pa igra preko nje akorde, tretja 12 strunka pa spet druge harmonične akorde. Nato ena od 12 strunk neha igrati, druga začne igrati nove akorde bazirane na osnovnem D akordu, druga pa igra iste akorde ampak z odprto četrto D struno, namesto z D-jem na drugem polju druge strune. Nato sledi zelo podobna kombinacija akordov dveh 12 strunk, kjer druga spet igra drobno variacijo z odprto D struno.To traja od 0.00 do 0.36.

Nato sledi sekcija kjer dve dvanajst strunki odigrata zelo melodični liniji, ki jo podkrepi Jones s prav tako zelo melodično in zelo lepo bas linijo! To traja od 0.36 do 042.

Bonham naredi glasen in hiter prehod, nato od 0.42 do 0.48 dve 12 strunki in ena 6 strunka igrata distorzirane akorde, potem pa sledi od 0.48 do 0.55 zelo distorziran uvod v solo ki ga igrata ena 6 in ena 12 strunka,

nato pa od 0.55 do 1.25 prvi solo, pod katerim sta dve 12 strunki! Sledi prvi vokalni del ki ga podpirajo kompleksni 6 in 12 strunski aranžmaji in že smo v trenutku 2.20, kjer do trenutka 3:05 sledi drugi solo, ki se začne s težkim, distorziranim D akordom, sledi pa mnogo čudovitih melodičnih linij in hitrih stakato delov, izvrstna vrhunsko skladana in aranžirana sekcija, pod katero groovata Jones in Bonham!

Nato od 3:05 do 3: 22 osrednji vokalni del, potem pa od 3:22 do 3:37 dve 12 strunki igrata svojo sekvenco, potem pa do 3:37 do 4:02 igrata nov part, preko katerega solira 6 strunka!

Nato sledi nekaj težkih in melodičnih akordov z vsemi 12 strunkami in šest strunko od 4:02 do 4:07!

Nato sledi še en izvrsten solo na 6 strunki, pod katerim sta 2 12 strunki in ena 6 strunka od 4:08 do 4:55, še posebej pa velja opozoriti na del od 4:30 do 4:35 in na vse počasnejše melodične linije!

Nato od 4:55 do samega konca zadnja kitica, ki ima na koncu zaključni rif ki ga zaigra 6 strunka!

To je to! Fantastična kompozicija, ki ponese Page-a med vrhunske skladatelje!

In po tolikih letih to še vedno in vse bolj drži! The song remains the same! Pesem ostaja ista!

Besedilo:

I had a dream, oh, now, crazy dream,
Anything I wanted to know, anyplace I needed to go
Hear my song, now, people, don’t ya listen, now
Sing along, oh, you don’t know what you’re missin’, now
Any little song that you know
Everything that’s small has to grow
and it’s full-grown, yeah,

Na-na-na-na-na-ah-ah, California sunlight
Sweet Calcutta rain
Honolulu star-bright
The song remains the sa-ee-a-ee-a-ee-ee-eh-ah-a-a-ame

Sing out hare, hare
Ooh, a-dance the Hoochie-Koo
City lights are oh, so bright as we go slidin’, slidin’
Slidin’, slidin’, slidin’ slidin’ slidin’ slidin’
Slidin-ah-ah-ah-ah-ah-ah-ah-ah-ah-ah-ah through, ahh

Studijska verzija, album Houses of the holy, 28. marca 1973,:

YouTube slika preogleda

V živo, Tokyo , Japonska , 2.10 1972, Plantov glas se žal včasih malo zlomi, verzija je precej podobna studijski verziji le da z eno kitaro seveda, v tem času je Keith Richards Page-u rekel da postaja najbolj preobremenjen kitarist v popularni glasbi, ker so njegove pesmi tako zapletene in da si naj poišče še enega kitarista za v živo, a Page je rekel da to za publiko ne bi izgledalo dobro: ,

YouTube slika preogleda

Verzija v živo(video) iz filma The song remains the same, posneto 28.7. 1973, Madison square garden, New York, prvič izdano 20.10.1976,

verzija je izjemno intenzivna po igranju in po zvoku, Plantov glas je super, posebej pa gre opozoriti na dodatno sekcijo ki je v studijski verziji ni od 3.01 do 3.15 kjer od 3.10 do 3.12 vse skupaj zveni skoraj kot taping! Zanimiva je tudi dodatna sekcija akordov od 4:41 do 4:45, ki jih odlično spremlja Jones z basom( v komadu je Plant-ova fantazijska sekvenca, kjer je vitez in v naslednji skladbi The rain song reši princeso!)

YouTube slika preogleda

V živo 21.6.1977 v Los Angelesu v L.A. forumu, kjer so bili vedno vsi koncerti vrhunski, v Los Angelesu in New Yorku Zeppelini niso odigrali slabega koncerta(sicer tudi nasploh res ni bilo veliko slabih koncertov v njihovi karieri), energija pa je tukaj bila vedno na vrhuncu, a tukaj je predvsem v uvodu komada ki je začel koncert res neverjetna in nepopisna! Predvsem BOBNI! Pa tudi kitara je neverjetna, pa čeprav manj natančna kot v zgodnejših verzijah!

YouTube slika preogleda

Page in Plant, Phoenix, Arizona, 10.5. 1995, na solo kitari Porl Thompson iz skupine The Cure, vokal vrhunski:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
14.02.2012

Milo za drago

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

  • Share/Bookmark
13.02.2012

Vladov koncert je bil super

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Vlado Kreslin avtor: samokodela

Vladov sobotni koncert v ptujskem pustnem šotoru je bil super! Odšpilali so odlično in lepo se je bilo družiti z Vladom, Galom in ostalimi v zaodrju in tudi v dvorano smo šli malo pogledat! Res smo se prijetno razgovorili in zabavali!

Odličen koncert!

  • Share/Bookmark
13.02.2012

Muzikal Korantova svatba

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba avtor: samokodela

Včeraj sem na Ptuju gledal predstavo oziroma art muzikal Korantova svatba, pisatelja Zdenka Kodriča, ki je bila izvedena kot otvoritvena prireditev ptujskega EPK-ja! Predstava je bila odlična in o njej bi le težko rekel karkoli negativnega!

Kvalitetna scenografija(Dušan Fišer in Jernej Forbici) je bila precej preprosta, a je z raznimi projekcijami in tudi določeni izstopajočimi elementi, na primer dolgo lestvijo na kateri glavni igralec pripoveduje monolog, delovala dovolj dramatično in polno, kljub skromnosti!

Vrhunski in zelo domiselni kostumi, so bili večinoma nasprotje skromnosti in so reflektirali razkošje in glamur v skoraj brazilskem karnevalskem stilu, hkrati pa jim s temi besedami naredimo krivico, saj so vsebovali toliko umetniške subtilnosti in kvalitete, kot jo poleg kostumografinje Stanke Vauda Benčevič premore redko kdo!

Glasbeni ansambel je bil sestavljen iz glasbenikov ki definitivno apriori zagotavljajo kvaliteto, vrhunsko kreativnost in šaljivo igrivost! Boštjan Gombač, Vasko Atanasovski in drugi, so na Ptuju kot seveda drugod že velikokrat dokazali svoje izjemne kompozicijske, improvizacijske in raznorodno stilistične sposobnosti in so znali zelo prepričljivo, ob pomoči skladatelja Gregorja Stremeckega ustvariti tako dramatično rokerske, kot tudi šaljivo, igrivo jazzovske skladbe, (kar z zabavno igrivostjo dokazuje da bi lahko v ptujskem šotoru kdaj poslušali tudi jazz na primer), pa tudi v etno vode so se podali seveda!

Vokalna ekipa je bila izjemna, čeprav bi vsaj kar se tiče pevcev veljalo morda povabiti kakšnega bolj znanega pevca na nacionalni ravni, morda Kreslina ali celo Janeza Lotriča, a lepo je bilo slišati manj znane pevce, ki so odlično opravili svoje delo, večja dramatičnost vokalnih vragolij pa je bila prepuščena pevkam(še posebej vrhunski Tinkari Kovač seveda, katere kostum je še posebej izstopal po epskosti in se je lepo podal k njeni lepoti), s čimer ni prav nič narobe, saj petje ne pomeni nujno ekstremnih vokalnih akrobacij, kot imam sam najraje v glasbi ki jo poslušam, ampak pomeni tudi subtilnost, doživetost in izvrstno čustveno interpretacijo!

Skladbe ki so jih izvajali vokalisti so zahtevale vse to, melodije pa so bile ponekod precej zapletene in vsekakor ne na prvo žogo, v smislu nekih pop štanc! Takšne melodije so bile združene s ponekod sicer precej preprostimi besedili, ki pa so večkrat prešla v večjo kompleksnost in so v obeh primerih odražala poetičnost, a hkrati pustno in do neke mere tudi kmečko preprostost pustnih običajev! Vsekakor odlična besedila, ki so se odlično zlila s plesnimi točkami raznih pustnih likov, od korantov seveda, pa do vil, pokačev, pa tudi rusa, trmasta krava iz karnevala je bila tam in super se mi je zdelo, da so se v pesmi spomnili prav njene trme! Za ta izvrstna besedila, ki so imela ponekod tudi družbeno kritično noto, je poskrbel pesnik in pisatelj Borut Gombač, ki se je v zadnjem času še posebej odlikoval s sodelovanjem s skupino Kvinton, za katero je napisal izvrstna besedila o posebnih, za mnoge čudnih ljudeh z velikim srcem!

Posebej zabavna je bila glasbena točka Boštjana Gombača, saj je bil na odru v svoji znani maniri spet zelo zabaven in duhovit, otroci piščančki okrog njega pa so delovali res prisrčno!

In če sem že omenil kmečko preprostost v pred prejšnjem odstavku, naj tukaj dodam res edino negativno pripombo, pa še ta ni posebej negativna! Gre namreč za dialoge med glavnima likoma v igri, ki se pripravljata na poroko, pri čemer je glavni moški lik občasno tudi našemljen v koranta! Glede na ekipo sem pričakoval vsesplošno vrhunskost in sem jo v precejšnji meri tudi dobil!

A na začetku dialogov med glavnima likoma, se mi je vse skupaj morda vendarle zdelo malo preveč kmečko v negativnem smislu, pa čeprav je korant tudi ali celo predvsem pustni lik vasi okrog Ptuja. A tudi ti dialogi so se mi zdeli posrečeni in precej zabavni, lahko pa bi rekli da so imeli tudi parodično in družbeno kritično noto!

Vendar pa je nujno treba poudariti, da so s potekom predstave dialogi začeli pridobivati na sofisticiranosti, tudi govorica zaljubljencev se je začela spreminjati in občasno še prešla v zabavno narečje, dialogi pa so bili več kot dovolj duhoviti, posrečeni, iskreni in domiselni!

Zelo lepa glavna igralka Nina Ivanišin je igrala prepričljivo, sproščeno in naravno, njen soigralec Vojko Belšak pa je znal dovolj dobro uprizoriti ptujskega dečka ki svojo žensko razume in jo ima zelo rad, a včasih vendarle težko prenese rahle zaplete, kot jih seveda tudi ona, a njun odnos je bil prikazan dovolj sproščeno in pristno, tako da tudi romantika in nagajivost med njima ni izpadla prisiljeno ali kičasto.

Izvrstna predstava skratka! Res sem užival in se ob duhovitostih tudi večkrat nasmejal ali vsaj namuznil! Le tako naprej!

Tukaj gre vsekakor za skupino ustvarjalcev ki ustvarjajo EPK v najboljšem možnem smislu! Želim si da bi EPK prinesel čim več tovrstnih dogodkov in čeprav sem EPK v enem svojih starih člankov precej kritiziral, sem mislim da dovolj poudaril pozitivne plati in ta predstava je zelo svetla luč EPK-ja! Bravo!

  • Share/Bookmark
12.02.2012

Kratka zgodba: Vasica večne glasbe

Zapisano pod Glasba, Poezija in proza avtor: samokodela

Sova je ostro zasvetila skozi poletno mesečino, obrnila glavo vstran od ognja vegaste vasice in odletela skozi meglice, ki so se počasi vile skozi kotanje slikovitih potokov, ki so le še počasi tekli, tega zgodnjega avgusta, ko so si židani prebivalci magične hoste že vse bolj želeli dežja, ki bi napolnil listnate globeli s svežo vodo, da bi se lahko napojili in spregovorili z majhnimi ribniki v vsakodnevno novem jeziku, ki ga je mati narava nalila z besedami mehkega mahu ki usmerja gozdno pot pred izgubljenostjo!

Ogenj je plapolal divje ter visoko in bližnja drevesa so se s temno zelenimi listi na vso moč upirala da ne bi zagorela, a na jasi živeči vaščani so vedeli da je strah dreves odveč. Ogenj so postavili varno in okrog njega je bilo na jasi še dovolj prostora za kakšnih ducat hišic, ki so se v mnogih stoletjih že dodobra sesedle vase, da je bilo marsikatera vrata in okna prepletena z lesenimi deščicami težko odpreti, strehe pa so bile ponekod prekrite z debelo plastjo vej, izza bele površine razmajanih zidov, stoječih že precej postrani, pa je marsikje zevala ilovica.

Znotraj tega kroga hišic pa je strastno plesala majhna rodbinica morda petindvajsetih vaščanov, ki so vse svoje žive dni, dni res prepolne življenja, preživeli ob kot telesi med vrhuncem goreči glasbi, glasbi kot so jo znali ustvarjati davni, mistični umetniki, kakršne lahko najdeš enega na tisoč orkestrov in takrat bi človek to izpovedal tako da bi rekel: ‘Slišal sem najboljši, res najboljši orkester na svetu, kako so muzicirali iz svojih notnih zvezkov, a tisti eden, tisti ki je bil brez not, tisti pa je špilal, res špilal nepopisno!

In v tem gozdnem orkestru muzikantov, teh godcev na kitarah, basu, bobnih, mandolinah ter na nočnem nebu, je bil magični goslač, ki je na svojo belo violino, ki je vpila prosojno lepoto najnežnejše muzike, ki leti čez nedolžno mehka zimska polja, ustvarjal glasbene čudeže!.

Ta goslač je godel, godel s takšnim zanosom, vsako noč, teden za tednom, leto za letom, da so vaščani, lepe žene z bujnim oprsjem, njihove brsteče hčere, ter možje s sinovi obsedeno plesali in plesali in ta violina jim je podarila takšno moč, da jih ni prav nikoli zeblo in ni jim bilo treba jesti, bolezni niso poznali in ne smrti! Še vode niso potrebovali, a vendar so se radi napojili in potopili v tolmune, prepletene z meglicami, da so iz sebe sprali vroči pot, ki se jim je lepljiv sušil na razgreti koži, po vso nočnem plesu in z glasbo prepojenem ljubljenju, preden so onemogli zaspali!

Ti čudežni ljudje so zares živeli od glasbe, še nihče ni prej živel od zraka, od čudežnega valovanja, ko strune vznemirijo še bližnje čričke in se v jeseni kitare zavijejo v barvite durovske akorde, violina pritegne veselo, kot bo pritegnila žalostno pozimi, a vendar tako zelo ogrela vaščane, da bodo plesali kot v nasmehih poletja in v dolgih pomladnih popoldnevih, ko se jim bo vsakič znova zdelo, da prvič spoznavajo vso to prebujanje.

Mnogo hoda vstran od gozda, ki se je vlekel dolge tedne, pa je v razpadajoči kamniti graščini pod skalovjem, ob vhodu v podzemno jamo živel velikanski grbast človečnjak! Zlobno je vladal deželi onkraj gozda in bil prepričan, da je najboljši glasbenik v vsem stvarstvu! Bil je lajnar. Vse dneve in včasih tudi noči je vrtel svojo lajno in ob tem neizmerno užival, ljudje iz bližnjih in daljnih mest pa so morali nositi v graščino del svojega pridelka, darila, predvsem pa so se morali klanjati in hvaliti grofovo glasbo in jo poimenovati z najveličastnejšemi besedami, kajti vedeli so kako zelo se zna grof razbesneti in kako zelo močan je, zato so mu dali prav, pa čeprav so še kako dobro vedeli, da je njegov hudovanje še bolj nesmiselno kakor če bi kakšen jeznoriti vaški nastopač, s harmoniko v roki bentil nad komisijo zares vrhunskega glasbenega konservatorija, ker ga ni sprejela medse, potem ko se je napil in zaigral ljudsko poskočnico. In grof je bil zadovoljen nad svojimi nastopi, razen ko se je spomnil, kako je moral ustrahovati svoje ljudstvo da so ga začeli hvaliti, včasih pa je na kakšnem od svojih sprehodov naslonjena na drevo slišal kakšna violinista popotnika, kako sta se krohotala in hkrati jokala od bolečin kakor njuni violini, ko sta se pomenkovala kako slab in majhen glasbenik je velikan. Vsi ljudje so namreč že davno vedeli, da je grof poizkušal prav z vsemi instrumenti in da se prav nobenega ni naučil igrati, čeprav roko na srce, bi se lahko bistveno bolj in dalj trudil.

A kljub takšnim pripetljajem in slabim spominom, je grof dobival svojo bero občudovanja, kajti prav to si je želel, obraze občudovanja, glasbeniki od katerih se ni ničesar naučil,pa so zmeraj občudovali le glasbo, vse ostalo pa za priboljšek. Zadovoljstvo pa je vendarle začelo kopneti iz lajnarjevega obraza in vse bolj zgrbljen in nemočen je odhajal iz svoje graščine, ter se vedno kmalu vračal, njegova lajna pa se je vse manj vrtela in ker mu je zmanjkovalo moči, je bilo tudi prej prestrašenim in od nadležnih zvokov izmučenim ljudem vse manj do tega da bi obiskovali grofa, ki se mu je zdelo, da mu moči pojemajo najbolj vedno ravno takrat, ko vrti lajno in res ni razumel, zakaj bi mu tako lepa glasba jemala življenjsko energijo. V obupu pokliče k sebi najmodrejše može v deželi in jim zagrozi da jih bo vse pokončal, če mu ne povedo, kako naj se reši pred smrtjo! Modreci so tuhtali in ker so videli da velikan počasi hira in mu slej ko prej ne bo pomoči, niso nič iztuhtali.

Velikan je bil zelo besen in ko ga je že imelo da bi jih vse pobil, je eden od modrih mož dobil idejo. Spomnil se je vasice v gozdu in kako zelo si je nekoč želel njihove violine, a mu je ni uspelo ukrasti, da bi lahko živel večno, vaščani pa so ga preganjali več dni in noči in komaj je preživel. Upal je da bo ukana delovala in da se na koncu on sam posluži violine, zato je rekel svojemu grofu: ‘V daljnem gozdu več dni hoda, je majhna vasica, kjer imajo čudežno violino! Ta violina vam s svojimi strunami priveže dušo’ mu je rekel, ob tem pa se tiho smejal sam sebi, saj je vedel da poleg starosti in bolezni tudi lajna s svojimi neznosnimi zvoki jemlje velikanu moči in bo tako violina pomagala tudi brez svoje magije, le vedel še ni kdo jo bo igral. V načrtu pa je imel, da če ne najde nikogar ki bo nanjo muziciral, saj je ta violina ubogala le malokoga, potlej grofu poreče, da si lahko z strunami tudi prav zares priveže dušo in da ga mora omamiti z opijem in operirati, a ko ga omami bo urno pobegnil z violino!

Grofu je pokazal smer hoda na starem zemljevidu, razpokanem in zlizanem, kajti naslikan je bil že nekoč davno, tako davno kot majhna vasica, ki je kot glasba nekje v pradavnini imela začetek, le konca ne!

Grof se je urno odpravil, tako strastno je hodil skozi gozd, da so drevesa kar ječala pod njegovimi koraki in se zvijala k tlom, ob vsem tem lomastenju pa je svirala še njegova lajna, pa četudi se je staremu tečnežu vedno znova čudno zdelo, da ga prav zanj prelep zvok lajne spravlja ob moči!

V vasici je tistega jutra še vse spalo. Pod pepelom je še tlel ogenj in prvi prebujeni bi ga prav kmalu s suhimi poleni razgorel v plamen novega dne, a še preden so se jutranje meglice, ki so se vlekle skoz kotanje povsem razplesale proti nebu, je na žerjavico stopil velikanski stvor in na ves glas zavreščal od bolečine!!! Ljudje so se prebudili, v paničnem sunku skočili pokonci in še preden so se zavedli kaj se dogaja ter zbežali iz svojih kočic, je nekaj streh in zidov že frfotalo po zraku in kakor hitro je divjak odkril streho najbolj umetelno in očarljivo lepe hišice, je zagledal v kotu sobe belo violino, ki se je svetlikala v jutranji svetlobi in neroden lajnar brez posluha jo je pogledal s takim navdušenjem, da se mu je zdelo da gosli kar gorijo od silne magije, pa čeprav on sam nikoli ni premogel magije nadarjenega glasbenika.

Pograbil je instrument ter z njim odšel, ter sploh ni razmišljal da bi na violino igral, saj je bila mnogo premajhna, a samemu sebi se je hvalisal da bi bil sam Paganini, če bi le ti neumneži pritlikavi ne imeli tako majhnih instrumentov!

Grof je dal poslati razglas, naj se k njemu javijo najboljši goslači v državi in ko je našel takšnega ki je znal zares lepo gosti, je dejansko začutil v sebi globok mir, spokojnost in dobro počutje prepleteno z mladostnim žarom! A kmalu se je njegovo počutje spet spremenilo na slabše, vse bolj je oboleval in ni si znal razložiti kaj se dogaja.

A še preden je prišel do odgovora, že po nekaj tednih, so prišli iz gozda v njegovo graščino trpeči prebivalci gozdne vasice, katerih glasba je brez prve violine izgubila mnogo svoje magije, zato so lačni in prezebli z veliko težavo premagali dračje, gosto šavje, šaš mlak ki so jim stale na poti in praproti ki so jih rezale v noge.

In čeprav so bili borbeni in pogumni, so pred graščakom popadali na krvava razbolela kolena in ga milo prosili naj jim vrne violino!

Grof tega nikakor ni hotel storiti, vse vaščane pa je dal zapreti, od nadarjenega goslača iz vasice pa je zahteval, da ga z zvoki violine pozdravi. Goslač je godel in godel, a vse bolj namrščen graščak se ni počutil prav nič bolje. Goslač se je že bal, da jim vsem bije zadnja ura, zato je njihovemu rablju predlagal, naj morda vendarle sam poskusi muzicirati, saj je videl da ima graščak v sobi velik klavir, zato mu je predlagal naj kljub velikemu manjku talenta ne obupa in naj vadi, vadi in vadi, počasi ter vztrajno!

A hudobnež se je razbesnel, zarjovel in se našopiril da on pa že ne bo vadil, saj zna zaigrati vse in njegova lajna je vrhunska ekspresija njegovih izostrenih in nežnih čutov, je laskal sam sebi z navidez globokimi besedami.

Graščak je vse bolj slabel in vendarle jel razmišljati da bi muziciranje pomagalo, saj se operirati iz strahu ni pustil, da bi mu omamljenemu pod opijem privezali dušo. Modrec ki se je bal zase in vse ostale, ni več vedel kaj naj stori, zato je velikanu napletel svojo zamisel in upal je da bodo vaščani med tem izpolnjevanjem nalog lahko zbežali, pa morda tudi on!

Velikan je poslušal modreca, nato pa je rekel gozdnemu plemenu: ‘Vrnem vam violino če mi iz daljnih gora glasbenih odmevov prinesete tri stvari! Vodo ki ti da posluh, rožo ki ti da ideje in ogenj ki ti da ustvarjalnost!’ Modrec je upal da bo morda vse troje morda sugestivno vplivalo na graščaka in bo začel muzicirati, ter morda od dobre volje tudi našel boljše počutje ali pa povsem zbolel in umrl, a v vsakem slučaju je vedel, da bo s tem pridobil čas.

Šli so do daljnih gora kot jim je po svojem spominu opisal modrec in upal je da bodo morda zbežali, le da jim tega ni upal predlagati, saj ni vedel kaj bi se potem zgodilo z njim, a upal je, da bo lahko pobegnil ali da bo velikan slej ko prej preminil, pa še na nekaj je upal!

Vaščani pa so šli po neprehojenih cestah, potkah, goratih meliščih in našli bistro svetlo jezerce z drobnimi barvitimi ribicami kakor ga je opisal modrec, pa tudi gorsko planiko, takšno ki je rasla le v teh gorah, so našli pod košato temno zeleno smreko ob pohodniški poti, ogenj pa so morali prinesti iz daljnega vulkana v gorah glasbenih odmevov, a vulkan je bil zaprt gorski vrh, brez ognja.

Zato so poslali sla do graščine in modrec mu je namignil da vulkan zabrbota in izbruhne, če zaigraš prečudovito melodijo, ki mora biti ravno takšna, da se vulkan prebudi, a ne izbruhne v vsej svoji jezi in besu! Vedel je da bo to nemogoče storiti in da bodo najbrž skušali zbežati brez violine. Pri vulkanu pa ni nihče imel nobenega instrumenta in velenadarjeni goslač je strmel v zaprti krater na vrhu vulkana, se koncentriral, razmišljal, globoko čutil, kakor da bi igral violino in nenadoma se je vulkan zganil, se odprl in iz njega je pritekel droben potoček lave, da so vaščani hitro prižgali baklo in zbežali pred vročo magmo ne da bi vedeli, da je goslač s svojim glasbe polnim sinjim pogledom odprl vulkan!

Graščak se je oblekel v najbolj pražnja oblačila, ter hlastno spil čaj iz rože, ki ga je skuhal iz čudežne vode, ter pogoltnil kar celo baklo z žarečim ognjem! Na koncu je glasno rignil in čakal, čakal! Vsedel se je za klavir in nič! Kakor da bi izpod strun prihitelo tisoče razdraženih sršenov! Vsi razen modreca so se stresli od strahu, on pa je računal na še eno ukano in upal da se morda vse dobro konča! Kajti vedel je, da je gorska planika iz katere je bil čaj zelo strupena, le tega ni vedel, če dovolj da pokonča zlobnega brezdušneža!

In res kmalu mu je postalo zelo slabo, a še je imel dovolj moči, da je raztreščil belo violino, glasno hreščal ‘prevarali ste me’, nato pa le trenutek zatem ko so se vsi razbežali, mrtev padel na tla svoje graščine, da so se razrahljani kamniti zidovi in naluknjana streha podrli na njegovo izmučeno in zastrupljeno telo!

Užaloščeno ljudstvo se je vrnilo v gozd in sredi dehteče, žive, poletne narave trpelo, stradalo in zbolelo in ko so že razmišljali da bodo morali vstran od svojega raja, med ljudi, kakor sirote poiskati nov dom in delo, ki ga sicer sploh niso imeli namen zavračati, so začutili, da morajo v tem svojem trpljenju zapeti!

Tako so zapeli! Žalostno in trpeče kot nikoli poprej, ko so bile njihove pesmi polne življenjske radosti, pa četudi včasih molovske! In glej! Takrat so zganili v sebi neskončno energijo! Nenadoma so vstali iz smrti ter iz bolečine, ozdraveli in spoznali da je glasba in ta večna bela violina v njih samih in plesali, peli in godli so v neskončnost svojih dni in njihova zgodba bi bila kakor pravljica, le da se ta nikoli ne konča, med meglicami ki se vlečejo skozi jutranje sapice, odložijo roso na še spečih ciklamah in z zvončki zazvonijo muziki brez konca v pozdrav!

  • Share/Bookmark
11.02.2012

Danes na Ptuju Vlado Kreslin

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Danes zvečer na Ptuju v karnevalskem šotoru nastopa Vlado Kreslin z Malimi Bogovi!

Jaz sem imel kar en kup koncertov na Ptuju v zadnjih mesecih, katerih veliki vzornik je prav Vlado, tako da skrajni čas da pride na Ptuj taprava legenda in se zadere zares! Zobarja pa imam komaj konec meseca, ampak se bova že danes drla skupaj kar oba!

Vladovega koncerta se že zelo veselim!

  • Share/Bookmark