23.05.2012

Analiza pesmi Zeppelinov: What is and what should never be

Objavljeno v Glasba, Led Zeppelin avtor samokodela

Po končani noro divji Whole lotta love, prvi skladbi na albumu Led Zeppelin II, ki s svojimi eksplozivnimi ritmi, neverjetno inventivnim rock and roll rifom, zelo prodornim vokalom in zastrašujočo psihedelično sekcijo s thereminom, začne enega najbolj znanih in najboljših rock albumov na svetu, sledi skladba What is and what should never be, ki nas s pomirjujočimi tihimi akordi, Jonesovo čudovito melodično linijo na basu, Bonham-ovim rahlim tapkanjem po čineli in Plant-ovim tihim, nežnim vokalom, zapetim z veliko občutka, popelje v pravljični svet ljubezni, gradov, konjev in zasanjanosti.

Redko se zgodi, da Jimmy Page preprosto pobrenkava akorde, sploh pa na električni kitari, pa čeprav je to za toliko bendov zelo pogost in mnogokrat edini pristop k igranju kitare, Page pa je tako zelo versatilen, da pozna skoraj nešteto pristopov k igranju tega inštrumenta, ki ga je poleg drugih pionirjev povsem na novo definiral s svojimi neverjetnim idejami in raznimi efekti ter studijskimi tehnikami.

Plant zapoje prelepe verze s katerimi dekletu pove, da naj ga prime za roko, da jo odpelje na grad in tam se bo zgodilo to, o čemer je slišala govoriti ljudi, ko so pripovedovali o romantični ljubezni! Jones ustvari res prelepo in zelo melodično bas linijo, ki še dodatno poudari lepoto, umirjenost, zasanjanost in pomirjujoč občutek začetka pesmi.

A ker gre seveda za Zeppeline, pri katerih pa me povsem iskreno tudi divje sekcije komadov pomirjajo(res!!), se skladba seveda kmalu razživi! Zelo kmalu namreč eksplodira v prvi refren, kjer si Jimmy izmisli zanimive rife, ki niso toliko izraziti po sami obliki oziroma definiranosti in si jih vsekakor ne zapomnimo kot recimo Whole lotta love, Heartbreaker ali Kashmir, ampak vendarle ustvarijo odlično in zanimivo podlago Plant-ovim verzom, Jones seveda spet groova kot nor, Bonham pa naredi uvodni prehod, ki je pred vsakim refrenom drugačen, nato pa odlično podkrepi vse ostale in igra razne drobne podrobnosti, prehode in hkrati ostaja v stiku z Jones-om!

Refren pa z besedilom že nakaže, to kar se je žal zgodilo že vsakemu! Nekaj ali nekdo prepreči da bi prišlo do ljubezni! In naj si še tako želimo da bi se zgodila, da bi ujeli veter, zajadrali s svojo ljubeznijo, odpotovali, veter ne bo zapihal, a vendarle zadnji verz pove, da Plant verjame, da se bo vse skupaj zgodilo, le čas mora miniti.

Band se na koncu refrena umiri in naredi prehod nazaj v kitico, v verzijah v živo pa je Page ta prehod sčasoma zelo dopolnil, kot boste lahko slišali spodaj, dopolnil pa je tudi sam zaključek pesmi, zadnjih nekaj sekund. Res zelo zanimivo melodično konstrukcijo je dodal!

Druga kitica pa govori o želji dekleta da končata skupaj, torej obrnjena situacija, a spet je vmes nekaj kar to preprečuje.

V tretji kitici pa Plant pove dekletu da ko se zbudi in so spomini na njene sanje še sveži in si tako želi sreče iz sanj, mora vedeti, da sreča leži v njej in da mora sama najti odgovor, mir in srečo v sebi, da bo potem lahko iskala naprej!

Že po drugem refrenu sledi vrhunski solo, zaigran preko akordov kitice in sicer gre za čudovit legato slide solo. Legato pomeni da gre za vezano melodijo ne pa za hitro ‘flamenko’ zaporedje mnogih not in to je še en dokaz, da je znal Page napisati tudi zelo melodične solaže, z res močno melodijo in ni soliral zgolj z hitrimi vrtinci stakato fraz.

Gre za res lepo melodijo zaigrano z slajdom, nato pa sledi zaključek solaže, kjer Page igra akorde preko dela ki predstavlja refren in ta del je mnogo bolj glasen in manj melodičen kot začetni del, tudi preostali bend se razživi in ta del doda k solaži intenziteto, saj je začetni melodični del precej tih in umirjen, a kot rečeno vrhunski, tišina in umirjenost pa seveda itak sodita v to pesem, zaradi zasanjanih kitic!

V zadnjem delu pa sledi čista eksplozija benda, Page se do maksimuma posluži stereo efekta, saj kitara skače z leve na desno, z vsakim novim delom novega rifa ki se pojavi na koncu!

Jones in Bonham ga žurata, še bolj pa ga seveda trgata v live verzijah, kjer je ta sekcija še posebej divja!

Plant pa zapoje vse kar mu pade na pamet in je dovolj vehementno da lahko s tem pove da se ljubezen definitivno BO zgodila! Pravi ji: ‘punca zgrabi veter, dajva se zavrtet, odjadrajva še danes!’

Za konec pa seveda zapoje še o tem kar se vedno zgodi v ljubezni, namreč da bo noro divje migal in da ga morda res vsi poznajo, a še sanja se jim ne da bo na koncu dobil to punco, on pa je v to prepričan!

Zelo kul komad! Melodičen, umirjen, pravljičen, divji in predvsem kot vedno pri Zeppelinih, najboljšem bandu na svetu, zelo domiseln, kreativen komad, odlična kompozicija ki povsem preseže mediokriteto, kar Zeppelinom vedno uspe!

Besedilo:

And if I say to you tomorrow
“Take my hand, child, come with me”
It’s to a castle I will take you
Where what’s to be, they say will be

A-catch the wind, see us spin
Sail away, leave today
Way up high in the sky
It won’t, but the wind won’t blow, we really shouldn’t go
It only goes to show that you will be mine by takin’ our time
Oooh, ho-whoa

And if you say to me tomorrow
“Oh, what fun it all would be”
then what’s to stop us, pretty baby-ay
but what is and what should never be

A-catch the wind, see us spin
Sail away, leave today
Way up high in the sky
It won’t, but the wind won’t blow, we really shouldn’t go
It only goes to show that you will be mine a-by takin’ our time
Oooh, ohh, oh-ho

So if you wake up with the sunrise
and all your dreams are still as new
and happiness is what you need so bad
Well, girl, the answer lies with you, yeah

A-catch the wind, see us spin
Sail away, leave today
Way up high in the sky
It won’t, but the wind won’t blow, we really shouldn’t go
It only goes to show-ow that you will be mine by takin’ our time
Oooh, ho-whoa

Hey, ho, ma
A-well, the wind won’t blow, and we really shouldn’t go
and it only goes to show-whoa-whoa-whoa
Grab the wind, we’re gonna see us spin
We’re gonna sail, leave today-a
A-do-do-do, ba-ba-n-do, oh
Ma, ma, ma, ma, ma, ma, yeah

Everybody I know seems to know me well
but does anybody know I’m gonna move like hell
A-baby, baby, baby, baby, baby, baby, ho, I love ya
Baby, baby, babe, huh, oh, I love ya
Do, no, no, no, no, no, no, come on, now
I want you to

Studijska verzija, posneto januar-avgust 1969 na različnih lokacijah, izdano 22. oktober 1969:

YouTube slika preogleda

BBC sessions , posneto 24.6. 1969, izdano 11.11. 1997, kul odmev je na vokalu, zadnji del je še posebej divji, sploh Bonham:

YouTube slika preogleda

Royal Albert hall, London, video, posneto 9.1. 1970, izdano 26.5. 2003, zelo divja verzija, NORO močan vokal:

YouTube slika preogleda

Toronto 4.9. 1971, bootleg posnetek(piratski posnetek):

YouTube slika preogleda

How the west was won, posneto 27.6. 1972, Long Beach Kalifornija,, izdano 27.5. 2003 poslušajte kako Page dopolni prehod iz refrena nazaj v kitico v primerjavi s studijsko verzijo, pa tudi zadnjih nekaj sekund komada je super, zelo divja verzija:

YouTube slika preogleda

Page in Plant, projekt Unledded, video, posneto v Londonu, avgust 1994, izdano 8.11. 1994:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.