Analiza pesmi Zeppelinov: The rain song
Danes na ta temačen deževen dan pa razsvetlimo našo ljubezen s prelepo božajočo muzo The rain song, Pesmijo dežja! Genialna skladba, povsem primerljiva z vrhunsko klasično glasbo najboljše sorte!
Skladba se začne s čudovitimi akordi Jimmy-a Page-a, akordi ki zvenijo tako božansko, da se zdi da bi lahko navdihnili človeštvo v neslutene višave harmonije in intuitivnega razumevanja! Akordi nastali v posebni uglasitvi (D-G-C-G-C-D) ki jo je ustvaril kar Page sam, so tako lepi, da kar ne moremo verjeti da lahko sledi karkoli, karkoli lepšega, razen ponovitev prelepih akordov, ki se začnejo z istima notama kot skladba George-a Harrison-a Something, saj je Harrison nekoč Zeppelinom dejal, da nimajo dovolj balad, zato je Page tako začel to skladbo.
Začetne akorde dopolni toplo in polno zveneča električna kitara, kmalu pa z globoko resonirajočo liriko vstopi Robert, ki je začutil ljubezen pesmi in jo zmogel napolniti z jezerom svojih najlepših verzov, ki govorijo o lepoti ljubezni, dežja, ki pogosto pada v Angliji in ga je prav zato treba včasih doživeti skozi takšno lepoto, čudovit klasični aranžma pa ga je najbrž navdihnil, da je verze posvetil tudi letnim časom in v prvi kitici nam strastno a hkrati še v nekoliko melanholični, precej žalostni, temačni atmosferi ki pa že postaja svetlejša izpove, da je prišla pomlad njegove ljubezni, šele drug letni čas ki ga je spoznal po koncu dolge, dolge zime in da je ona Sonce v njegovem žarenju, ko opazuje ogenj ki sveti tako nizko in drobno greje, a ona je tam s vso svojo toplino!
Sledijo prečudovite melodične linije preko akordov, ki prekrasno in z globoko emociji komplementirajo akorde, ki se kmalu vrnejo nazaj na začetek, tukaj pa vstopi John Paul Jones s prekrasnimi violinsko zvenečimi melodičnimi linijami, zaigranimi na Melotronu, inštrumentu ki je imel za vsak ton kaseto s posnetim zvokom violine in glasbenik je lahko štiri sekunde igral ton, nato pa se je kaseta previjala nazaj, saj ni bila narejena tako da bi se vrtela v krogu, kajti violina da na samem začetku ko povlečemo lok drugačen ton, kot potem ko ga že nekaj časa igramo in tudi to so skušali reproducirati izdelovalci Melotrona! A takšne tehnične (ne)omejitve nimajo tukaj nobenega pomena in so zgolj nepomembne tehnikalije, ki niti najmanj ne zmotijo John Paul Jones-a ki ustvarja več melodičnih linij hkrati, ki včasih dopolnijo Page-vo vrhunsko kompozicijo, ki jo v tej sekciji v živo dopolni še z dodatnimi melodičnimi linijami, kjer se potemtakem izogne akordom,
Jonesove linije, ki so dopolnjene še z melodično in ritmično zanimivimi frazami na električnem klavirju, pa ves čas izkazujejo Jones-ovo izjemno melodično domišljijo, vrhunske harmonične ideje, kadar se prepleta več fraz in ga izpostavi pod žaromete kot vrhunskega klasičnega skladatelja in aranžerja, katerega lirične ideje ponesejo skladbo v zasanjanost angleških gozdov po katerih mistične vile in srednjeveški bojevniki nosijo sporočilo ljubezni vse do Stonehenge-a in staro poganskih običajev ki vsebujejo tudi obrede povezane z dežjem!
Še posebej fascinanten pa je part ki se pojavi le v live verzijah, še posebej v najbolj znani izvedbi iz New York-a 1973, ki je spodaj , kjer bom še posebej označil ta del, ter del kjer je še posebej izjemno Bonham-ovo bobnanje, ki je v živo mnogo bolj prisoten kot v studijski verziji, kjer pretežno na pavkah kvalitetno dopolni skladbo, a v živo dodaja res izjemne ritmične ideje v najbolj intenzivnem delu,
ki pa sledi šele potem, ko nam Plant izpove, da je zdaj poletje njegovega nasmeha, da naj zbežijo od njega častilci teme, dekle pa naj govori z njim le z očmi in v svoji skromnosti ji reče da ji podarja ta song, pa čeprav bi moral reči nekaj kar bi opisovalo vrhunsko kompozicijo!
Sledijo Page-ve melodične linije, nato pa eksplozija ki pa presenetljivo ne izpove najbolj vročih, strastnih čustev poletja ali harmonične lepote medosebnih odnosov, ampak nas Zeppelini kot zmeraj presenetijo ko Plant z izjemno močjo in integriteto izpoje , da je čutil hladnost svoje zime in da si ni nikoli misli da bo kdaj odšla, tako hudo je bilo ko je bil sam(zdaj ko to tipkam ima solzne oči), da je preklel temo ki je bila poslana nadenj, a zdaj ve da svoje dekle tako zelo ljubi in še enkrat ponovi in izpove to odrešujočo čustveno harmonijo!
V živo je ta del zaradi izjemnih bobnarskih partov in težje zveneče kitare še bolj izjemen, skladba pa je tudi za ton višja kot v studiu( E-A-D-A-D-E), saj je bilo tako lažje uglasiti kitaro v zaodrju(le dva tona drugačna kot v običajni uglasitvi), šlo pa je za kitaro z dvema vratoma(s katero je potem zaigral še Stairway z obema vratoma v običajni uglasitvi) da je Page lahko šel direktno iz The song remains the same v klasični uglasitvi ki jo je igral na 12 strunki, na šest strunko v The rain song, ki je sledila kot druga pesem tudi na albumu Houses of the holy!
Po eksplozivnem delu nam Plant zapoje še inspirativne verze za vso človeštvo, o letnih časih čustev, ki prihajajo in odhajajo kot veter, ter o čudežu prisotnem v ljubezni! Plant pred seboj tudi vidi baklo ljubezni ki jo moramo držati vsi, v vsej tej v neskončnost potencirani misterioznosti, ko čakamo le še na to, da na nas pade malo dežja, da začutimo naravo in vse kar je lepega dobrega in harmoničnega in že v drugi kitici nam razkrije, da je dobrota nekaj, kar včasih razumejo prav vsi in prav tukaj je potencial za lepše čase!
V živo je tukaj zanimiva ritmična interakcija Page-a in Plant-a, nato pa po nekaj melodičnih linijah sledi še zadnji del, kjer Page v studiju nasname dodatno kitaro in ustvari prečudovit zaključek, ki še enkrat poudari in združi vso lepoto skladbe, ko se pred nami izoblikuje zima izginotja in umirjanja ljubezni, lepota cvetoče narave in poletja polnega nasmehov, upanja in vseh tistih drobnih trenutkov ki se jih ne da opisati in jih le včasih začutimo ko petje slavca med vrtnicami, gorsko rožo ki cveti izpod snega ali gozdno jezero ki ga ljubezen napolni z neizrekljivimi besedami ljubezni, ki je ne vidimo kot odsev lastnih, ampak kot odsev drugih oči, ki jim moramo čim več dati in potem pričakujemo povrnitev!
Prečudovita skladba se konča z lepim akordom in izveni v večnost, saj bo ostala za vedno v svoji perfektnosti, v živo pa se konča bolj dramatično in sicer z visokim A-je Robert-a Plant-a in ostalo skupino ki strastno sodeluje, na koncu pa je vedno sledil zelo bučen aplavz!
Zeppelin-i so skladbo v živo igrali od leta 1972 do 1975 in zopet leta 1979 in 80 in nekaj teh verzij je spodaj, v tisti iz leta 1973, ki jo imajo mnogi za najboljšo, pa je tudi Plant-ova ljubezenska fantazijska sekvenca, saj gre za izvedbo iz filma The song remains the same, kjer se Plant pojavi kot vitez in iz gradu reši princeso!
Skušal sem se potruditi, a vse moje besede so zaman, dokler ne slišite te izjemne skladbe in šele takrat boste zares spoznali da so vse besede res skoraj zaman, kajti ni jih besed ki bi lahko adekvatno opisale lepoto te skladbe, ki bi jo vsak fant moral posvetiti svoji punci, preden j ji pogleda globoko v oči, jo strastno poljubi in se ljubi z njo vso dolgo, lepo, strastno noč!
Članica skupine Heart pa je nekoč celo rekla, da če bi ona napisala takšno skladbo, bi najbrž kar razprla krila in odletela, ker bi gotovo bila angel!
Besedilo:
t is the springtime of my loving
The second season I am to know
You are the sunlight in my growing
So little warmth I felt before
It isn’t hard to feel me glowing
I watched the fire nn-that grew so low
It is the summer of my smiles
Flee from me, keepers of the gloom
Speak to me only with your eyes
It is to you I give this tune
Ain’t so hard to recognize
These things are clear to all from time to time
Uh, talk, talk, talk, talk
Hey, I felt the coldness of my winter
I never thought it would ever go-whoa
I cursed the gloom that set upon us, ‘pon us, ‘pon us
but I know that I love you so
Oh-whoa, mm-but I know that I love you so
These are the seasons of emotion
and like the wind, a-they rise and fall
This is the wonder of devotion
I see the torch we all must hold
This is the mystery of the quotient, quotient
Uh, upon us all, upon us all a little rain must fall
Just a little rain,
Studijska verzija, album Houses of the holy, posneto januar-avgust 1972, izdano 28. Marec 1973:
V živo, album The song remains the same, posneto 28.julija 1973, Madison square garden, New York, izdano 28. september 1976:
bolj divje zmiksana verzija od tiste pod njo,
bolj divje jo je v sedemdesetih zmiksal Page,
krasne so Jones-ove linije od 2:44 do 2:57 ,
ki jih v studijski verziji ne igra,
prelepe so dodatne Page-ve linije
od 3:03 do 3:13 ki jih prav tako ni studijski verziji
in predvsem tudi Jones-ove linije
v teh istih momentih od 3:03 pa vse do 3:19 ,
predvsem bobni so bolj glasni in razločni,
kot v verziji pod to,
pozorno jih poslušajte od 5:19 naprej pa vse do 5:52,
kakšne zanimive vzorce igra Bonham
med Plant-ovim visokim in prodornim petjem!
V živo, video, DVD The song remains the same, posneto 28.julija 1973, Madison square garden, New York, izdano 20. November 2007,
boljši miks v smislu ’simfoničnega’ profi miksanja, a verzija je manj prežeta s primarno energijo nastopa, predvsem zaradi tišjih bobnov, ki so tako zmiksani prav zaradi simfoničnega miksa, ki poskuša bobne (pavke)miksati da zvenijo kot v simfoničnem orkestru! Tudi klaviature so zmiksane tišje, za koga morda boljše! Meni je vsaka od dveh verzij boljša iz drugih razlogov!Plant v fantazijski sekvenci reši prelepo princeso in premaga stražarje brez da bi jim karkoli storil, saj se kar sami uničijo! :
V živo, video, The Rain song od 5:16 naprej, alternativna fantazijska sekvenca, kjer nastopa tudi Plant-ova žena in kasneje ni bila v filmu The song remains the same, na začetku je skladba The song remains the same, kjer Plant nekaj krat zapoje push, push, kar bi lahko bilo komu komično, a šlo je za to, da so Zeppelin-i vedno iskali nove poti v glasbi in šli in pritiskali naprej in Plant je pač to želel zapeti pa čeprav bi lahko to komu zvenelo homoseksualno, kar nobeden od članov Zeppelin-ov ni, pa četudi je Plant poleg tega tudi izvajal feminilne gibe na odru, spet v stilu sedemdesetih in uporništva, kjer se niso omejevali na to, kako se nekdo lahko giba in kako ne, v zgodovinskem smislu pa je vse skupaj kul tudi zato, ker so s tem mimogrede podpirali homoseksualnost ki je zdaj postala tudi medicinsko normalna. Za kakšne cepce naj dodam da pisanje o tej temi ne pomeni homoseksualnosti avtorja:
V živo, video, Earls court, London, 24. Maj 1975 zelo intenzivna verzija s sicer nekoliko tišjimi klaviaturami in z neverjetnim aplavzom na koncu:
Page in Plant, video, London, posneto avgust 1994, izdano 8. november 1994, The rain song izdan sicer šele ob deseti obletnici, skladbo sta izvedla s simfoničnim orkestrom brez Jones-a in tukaj se lepo pokaže sposobnost Jones-a saj sta na tem nastopu imela dva orkestra, klaviaturista, basista in še druge člane ki so vsi v nekem smislu nadomeščali Jones-a::
