24.12.2012

Mojster In Margareta-Esej-4.del

Objavljeno v Družbena kritika, Poezija in proza avtor samokodela

Mojster in ostali se pogovarjajo o njegovem rokopisu, pove da ga je sežgal, Woland pričara rokopis nazaj, pove da rokopisi ne gorijo in res mnogo dobrih rokopisov je zapisanih v večnosti, sporočila so večna, zapisana pa so tudi v avtorju, zato dobri rokopisi vedno ostanejo!

V stanovanju Mojstra je zdaj živel nek Mogarič ki je tudi napisal ovadbo proti Mojstru in Woland ga z magijo prikliče pred svoje obličje, ga izpraša o teh dogodkih in se ga znebi, tako da je stanovanje spet na voljo Mojstru in Margareti.

Potem z magijo uniči papirje v bolnici o Mojstrovi bolezni, s tem ga uradno reši problemov, zaprt je bil politično in je bilo toliko bolj pomembno da papirji izginejo! Tudi jaz razmišljam da bi bilo dobro če bi vsa tovrstna preteklost za mano izginila, ker bi hitreje zaživel!

Potem Woland uredi Mojstru papirje za bivanje, reši njegov roman, oziroma ga znova ustvari, Nataša pa lahko ostane čarovnica, ker se je zaljubila na plesu! Mojster skoraj opusti sanje da bi končal roman, preveč so ga zdelali, a potem se zbere, z Margareto se nameravata vrniti v stanovanje, a si vendarle želi le ljubiti Margareto, ona ki ga tako zelo ljubi pa je kljub temu prav užaljena in prizadeta da ne želi tudi dokončati knjige, ker se želi posvetiti le njej, kajti ona si zares bolj želi da konča roman, čeprav ima Mojstra zelo rada!

Margareti da Woland za spomin podkev, nato zapustijo stanovanje, Anuška ki je že na začetku romana poskrbela za razlitje olja na katerem je spodrsnilo Berliozu pod tramvaj in povsod povzroča prepir, ter prisluškuje kdo gre iz stanovanja, potem pobere podkev ki jo izgubi Margareta, a jo dobijo nazaj.

Dogajanje se še zadnjič preseli v Judejo! Tam divja nevihta kakor jeza božja, prokurator pa se pogovarja sam s sabo, kakor z duhovnim svetom, vse je lepo opisano kot velikokrat v knjigi, ko pa se pogovarja z rabljem dobimo natančen opis sogovornika, z njim govori da zdaj ni več nevarnosti in da lahko del vojske odide iz Judeje!

Izvemo tudi da prokurator ne mara svojega mesta, kar bi moral, motijo ga tudi druge vere, v bistvu je nestrpen, saj bi lahko to kdo mislil tudi za njegovo vero, v Jeruzalemu se takrat pričakuje mesija, kot ga nekateri pričakujejo vedno v človeški zgodovini, ni še bilo obdobja ko ne bi kdo tega pričakoval, zaradi tega in vere nasploh so bila vedno tudi prelivanja krvi, kar se zaradi nekih takšnih v osnovi pozitivnih pričakovanj ne bi smelo dogajati!

Prokurator s sogovornikom ki je bil pri križanju pove, da Jeshua ni hotel spiti napitka, raje je trpel na križu, s tem pokaže svoj pogum, raje trpi kot pa da mu napoj lajša bolečino, v tem napoju čuti laž, bolje je da umre pristno, kot da se omami z lažnim ugodjem!

Pilat in gost ki je križal verjameta da ne bo nemirov, izdajalca Juda hočeta zaščititi, da ne bi njegov umor ki bi ga izvedli Jeshuovi privrženci sprožil novih nemirov. Juda je prikazan kot prodana duša, obseden z denarjem, tukaj se morda čuti rahel antisemitizem Bulgakova, a je vse skupaj preblago, da bi lahko karkoli očitali romanu.

Pilat je vendarle nemiren ker je bil Jeshua usmrčen, potolaži ga njegov pes, zvesti spremljevalec, pomirjujoč ne glede na okoliščine, prokurator se lahko res vedno zanese na njegovo klečeplaznost.

Dogajanje se preusmeri k Judi in ženski po imenu Niza, ki ima ljubimce, tudi Juda je eden takšnih, oba ne vesta kaj je ljubezen, Juda kmalu zapičijo v srce, v srce človeka ki ni vedel kaj je ljubezen!

Dogajanje se vrne k prokuratorju, ki končno zaspi in sanja da gre proti Luni z Jeshuo, torej Jeshua živi, njegove ideje, v sanjah Pilat verjame da bi celo izdal cesarja da bi rešil Jeshuo in govori Jeshui da bosta oba v zgodovini omenjena skupaj in da bo v tem omenjanju Jeshua povzdignil njega, ne on Jeshuo!

Potem Afranij laže Pilatu o Judovi smrti, kako ga ni mogel rešiti, v resnici ga je ubil prav on in nato se Pilat še sreča z Matejem in mu laže, da je on, torej Pilat ubil Judo, to reče da bi se prikupil Mateju.

Roman začne teči proti koncu in ko se zadnjič poslovimo od Judeje, se morajo zaključit le še dogodki v Moskvi!

Margareta je zdaj povsem mirna, zmedeni in nemirni so tisti na dnu, ki si jih je privoščil Woland, preiskava vseh dogodkov pa prinese še večjo zmedo! Prispe pa policija da bi aretirala čarodeja in vse ostale, a zaradi magije je vse neuspešno seveda in čarodej naredi požar, nato pa z ostalimi odleti skozi okno!

Korovjev in Behemot gresta v trgovino za tujce, tam je veliko stvari ki jih Sovjeti ne morejo dobiti, kar je utemeljena želja s tem da si to pač želijo, zdaj, iz današnje zgodovinske perspektive in trenutne situacije pa je jasno da lahko iz tega nastane divji kapitalizem! Čarodeja uničita trgovino ker dejansko vendarle ni pravično da Moskovčani ne dobijo kar dobijo tujci.

Potem gresta še v vilo pisateljev, ki je gnila, to so kot že rečeno režimski pisatelji, ki imajo vse kar je v trgovini za tujce, pišejo slabe knjige, za vstop pa potrebuješ izkaznico, a Korovjev reče da je Dostojevski in da zato ne rabi izkaznice, važno je kaj ima v glavi in res je tista notranja izjemnost tisto kar ljudem odpira vrata ali pa bi vsaj moralo! Behemot in Korovjev potem jesta, kmalu pride policija, onadva izgineta, s plameni uničita še rezidenco, v Moskvi je torej vse večji kaos!

Nato učenec Matej pride k Wolandu, želi da Woland poskrbi za Margareto in Mojstra, ju reši v mir, nastane tudi razprava z Wolandom peklenščkom o dobrem in zlu, Woland mu pove da bi bil svet nesmiseln brez zla, Matej pravi da ni nujno, Woland pravi da bi bil svet brez senc tudi brez dreves, a Matej je sofist, stremi k dobremu, združitvi z dobrim, Jeshua pa je prebral Mojstrovo delo in želi da Woland reši Mojstra in Margareto kar sporoči preko Mateja, Azazello gre to naredit, maček Behemot in Korovjev pa govorita kako sta zažgala vilo pisateljev, Woland pa ustvari nevihto!

Mojster in Margareta sta zdaj spet v kletnem stanovanju kot nekoč pred težavami, bliža se nevihta, malo sta zmedena in preplašena, pa vesela, pa spet zajokana, Mojster sprašuje Margareto če sta res bila včeraj pri satanu, ona reče da ja in on pravi da sta zdaj oba zmešana, nato Mojster reče ’sam vrag ve kaj je to’, Margareta pa reče da je povedal čisto resnico, ‘res bo vrag vse uredil!’ vzklikne in da je zelo vesela da je postala čarovnica, bila pa je dobra čarovnica in čeprav je satan simbol zla, je naredil veliko dobrega in prinesel ognja luč Margareti in Mojstru in prikazal gnili Moskvi zobe! Gre skratka deloma tudi za Luciferja, prinašalca luči!

Skrbi ju da ne vesta kako bosta živela, od česa, ne vesta še da ju bo Woland rešil, med tem nekdo išče prejšnjega stanovalca, kar je zelo nepomembno, trivialno, kontrast izjemnemu dogajanju, potem Margareta miri in ljubkuje Mojstra, mu pove da bo vse dobro, naj se ničesar ne boji, on pa pove da se ne in da je ustvaril delo o zgodbi ki je nikoli ni videl, a ve da se je zgodila točno tako, kajti takšne globoke stvari o katerih je pisal Mojster se namreč ves čas dogajajo če imaš oči za njih, a vendarle Mojster govori Margareti naj se spametuje, naj ne živi z bolnikom in beračem, ona pa je žalostna, reče da je maloveren človek, kajti kaj vse je naredila da ga je rešila, zdaj pa to! Žalostna želi že oditi od njega, a v Mojstru se zdrami bridka nežnost, zajoče, skrije obraz v Margaretinih laseh, tukaj beremo poglobljen opis Mojstrovega trpljenja, ki ima puščavo v očeh, nenadoma pa se Mojster odločno spremeni, sram ga je pred njo, nikoli več se ne bo prepuščal malodušju reče in pravi da bosta vse premagovala skupaj, ona pa prisega da bo vse dobro!

Kmalu se pojavi Azazello in tragično zastrupi Mojstra in Margareto in ju žal tako reši, potlej odletita v večnost, njuna podoba se še polepša, po smrti oprostita Pilata, kajti po smrti je vsakemu oproščeno, tam v večnosti oblakov, morda pa je vse skupaj tudi prispodoba za to da sta se sama zastrupila, kakor da bi onadva sama naredila upor v zlobni Moskvi in jima zdaj drugega na koncu ne preostane.

Mojster in Margareta tako končata tragično, kot mnogokrat končajo tragično izjemni, ljubezni polni in občutljivi, toda borba takšnih ljudi gre naprej in je večna in o tem je v teh časih treba globoko razmišljati in ukrepati za boljšo družbo!

Po vsem tem kaosu in vrtincih turbolentnih dogodkov, v Moskvi marsikdo trpi posledice Wolandovega razgrajanja, v Varieteju je mnogo sprememb na delovnih mestih, ljudje imajo psihične posledice, oblasti pa skušajo vse razložiti s hipnozo, resnica pa je da je šlo za prispodobo zla ki je v ljudeh, pa četudi je to zlo nastopilo proti zlu totalitarnega sistema. Woland se potem več nikoli ne pojavi, ljudje pa se še dolgo z zlobo znašajo nad mačkami in ljudmi s podobnimi priimki kot so jih imeli magični obiskovalci!

Magično pa se vsako leto znova zgodi trpljenje Ivana Nikolajeviča, ki je ležal v bolnišnici poleg Mojstra! Ivan sicer verjame da so ga hipnotizirali in da je zdaj ozdravel, ni pa nečemu kos, namreč ko pride pomladna polna luna, gre k ribnikom, potem k vili z ograjo kjer je živela Margareta, Nikanor Ivanovič gleda k oknu, žal mu je da ni takrat odletel z Natašo,

Ivan Nikolajevič počaka da Nikanor odide v hišo in ve da je ta mož pred tem nekaj videl na nebu, želel bi poznati njegovo skrivnost, kakšno Venero(Natašo) je izgubil, Ivanova žena pa ve da se bo ob zori zbudil s krikom in se metal sem in tja, zato ima pripravljeno injekcijo in mu jo da,

Ivan sanja in vidi rablja kako obsojencu na križu zasadi sulico v srce, nenaravno svetlobo iz oblaka ki kipi in se vali kot ob svetovni katastrofi, ko dobi injekcijo pa se vse spremeni, ob oknu vidi mesečevo cesto na njej je mož z belo togo s krvavo podlogo in gre proti mesecu, vštric njega Jeshua, Pilat je zelo žalosten, roti Jeshuo naj mu reče da usmrtitve ni bilo, Jeshua reče da je seveda ni bilo, harmonija vesolja, dobrota duhovnosti živi večno, Jeshua priseže da je tako, iz Lune privre lunina reka, Luna pleše ter uganja norčije, potem nepopisno lepa ženska pripelje pred Ivana Mojstra ki ga pozna iz bolnišnice, Mojstra odrešeniške besede, Ivan sprašuje če se je vse končalo, Mojster reče ‘da moj učenec’, ženska ga poljubi na čelo, mu reče vse bo kot je treba po tem poljubu in potem odideta Mojster in Margareta proti Mesecu, tedaj Mesec podivja, zliva svojo svetlobo v Ivana, jo škropi na vse strani, nastane povodenj mesečine, Ivan pa spi s srečnim obrazom, zjutraj je popolnoma miren in zdrav, nihče več ga ne bo vznemiril, noben zlobnež, ne rabelj, ne Pilat, vse je kot sanje, a vendarle duhovna dobrota živi naprej v globljem bistvu!

In prav to nam sporoča roman, pomembnost ljubezni in dobrote, v svetu ki je lahko bolj ali manj dober, bolj ali manj svoboden! Vedno namreč obstaja človekova odgovornost in dober odnos do soljudi in za to se moramo boriti!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.