24.04.2013

Analiza pesmi Zeppelinov: Walter’s walk

Objavljeno v Glasba, Led Zeppelin avtor samokodela

Walter’s walk je skladba, ki bi po zvoku in stilu najbolje spadala na album Presence, posneta pa je bila v času snemanja albuma Houses of the holy, vokal pa je bil posnet v zgodnjih mesecih leta 1982, saj je bil kot je rekel Page ‘vodnjak suh’ in so torej imeli minimalno materiala, ki so ga lahko izdali na albumu Coda, ki je izšel leta 1982, dve leti po Bonham-ovi smrti! Album bi lahko vendarle vseboval še nekatere skladbe, ki so morda za marsikoga boljše, a je Jimmy želel prikazati izjemne sposobnosti Bonham-a in res, vse skladbe so še posebej izjemne v bobnarskem smislu!

Skladba je zelo intenzivna, nervozna in polna napetosti, sestavljena pa je le iz dveh rifov, uvodnega, zelo težkega rifa, ki se potem pojavi še na koncu, ko začne zveneti tudi še vse bolj divje in ko mu Page dodaja drobne variacije, Bonham pa vse bolj in bolj divje bobna, ves preostali vmesni del pesmi, pa Page igra rif, ki so ga napisali kar med igranjem skladbe Dazed and confused v živo leta 1972 in ena takšna verzija, je tudi na uradnem koncertnem albumu How the west was won in to verzijo dodajam spodaj! Ta prav tako težek osrednji rif ima tudi nasnete drobne variacije, tako da ostane pesem dokaj zanimiva, je pa to po moji oceni res ena slabših pesmi Led Zeppelin-ov, takšne pesmi pa so po mojem mnenju v vsem katalogu le štiri in prva se pojavi šele na petem albumu in sicer The Crunge, potem pa na albumu Presence še Royal Orleans in Candy store rock in še Walter’s walk!

Walter’s walk je tudi vokalno precej nemelodična, kar še dodatno vpliva na kvaliteto, vokal pa je bil posnet leta 1982 in vsekakor tudi zveni tako, kar pa mi veliko pomeni iz vidika, da je bil posnet v mesecih ko sem se že rodil in torej žal nisem nikoli eksistiral, ko je še živel veliki John Bonham, je pa bil torej v času ko sem že obstajal, posnet vsaj del pesmi Walter’s walk in to me navdaja z občutkom, kot da bi skoraj bil na kakšnem koncertu Zeppelin-ov, moram si to tako predstavljati, toliko mi to pomeni!

Bonham v skladbi zelo intenzivno in glasno bobna, v bistvu bolj glasno kot v ostalih skladbah na albumu Houses of the holy(za katerega je bil kot rečeno komad v osnovi posnet), pa tudi sicer ta skladba res ne bi najbolj ustrezala stilu na tistem albumu in Page-va presoja glede tega, je bila kot zmeraj odlična, kot je znal odlično oceniti še marsikaj, med drugim tudi izvrstno razporediti pesmi po vrstnem redu na vsakem albumu!

Nasploh je Bonham vrhunski, pa čeprav ne naredi veliko prehodov, ki so tako značilni zanj! Njegovo bobnanje je namreč kot rečeno še posebej težko, hkrati pa dodaja zelo, zelo veliko podrobnosti, toliko kot vendarle le redko kdaj v svojem bobnanju! Res je izvrsten!

V sredini skladbe je še Page-v solo, ki je zelo melodičen in spet eden tistih popolnih solotov, ki izvrstno sede v komad, njegova melodičnost pa je zelo pomembna, kajti pesem je kot rečeno nasploh precej nemelodična, dejstvo da je solo ves čas počasen, pa tudi nekoliko umiri in posvetli komad!

Morda glede melodičnosti delam skladbi krivico, kajti Plant je skladbo kar precej začinil z melodijo, ki je pravzaprav celo malo podobna kakšni melodiji na njegovih zgodnjih solo albumih, pa čeprav gre tukaj za težko rock pesem, solo albumi Plant-a pa so bili na začetku, v zgodnjih osemdesetih, precej pop obarvani!

Glede melodije je v skladbi tako, da so kar trije različni deli in še drobne variacije in posamezne vrstice z novimi melodijami! Prva kitica ima svojo melodijo, potem dve kratki vrstici predstavljata lahko bi rekli refren, s kratko novo melodijo, potem ima druga kitica spet nov melodijo, potem ima nov refren(ko Plant ponavlja kako težko je včasih) ali nek vmesni prehod spet svojo novo melodijo, potem pa ima tretja kitica enako melodijo kot druga, tako kot tudi četrta, potem pa je še ponovitev tretje kitice in drobne variacije in enovrstične melodije, ki se ponavljajo ! Skratka kar precej melodičnih idej, preko dokaj monotone podlage si je izmisli Plant, a melodija vendarle ni posebej močna!

Se me pa zelo dotakne besedilo, za katerega sem prepričan da govori o tragično umrlem John-u Bonham-u in ga lahko vsak, ki mu je kdaj umrla kakšna bližnja oseba, zelo globoko občuti!

Robert opisuje, kako čuden občutek je gledati skozi vrata in se truditi iti naprej, pa ne gre, njegove solze pa ga vse boj bolijo in je tako zelo na tleh! In potem se zave, da so to tla, pod katerimi je njegov najboljši prijatelj in kako zelo hudo je to! Poje o srcu, ki se povsem zlomi šele ko umre in tako zdaj Bonham-ova duša plava brez sanj v svojem izginotju, a vendar je še vedno z Robert-om in prav zato mu je včasih težko preživeti dan. To je res tako zelo hudo, sploh če se zavemo še, da je vsaka solza izgubljen nasmeh! Verzi ki govorijo o škodi ki je nastala, pa so morda namenjeni Bonham-u in njegovemu pretiranemu popivanju, ker je bil pod pritiski, ko je moral nastopati pred tako veliko publiko( dandanes imajo takšni ljudje gotovo kakšne psihologe, ki jim pomagajo da lažje prenesejo te pritiske), John Bonham pa je bil tudi zelo navezan na družino in je imel velikokrat domotožje! Govori pa lahko tudi o Page-u, ki se je žal drogiral proti koncu kariere z Zeppelin-i, prav tako zaradi pritiskov in občutljivosti in temu se je vsekakor treba na vsak način izogniti in bolje, trezno in mirno odreagirati, ko človek vse več nastopa!

Skratka vse skupaj je postajalo preveliko, da bi band vse skupaj lahko sproščeno prenesel in odvrgel to breme, očitno tega niso najbolje zbali, a trije od njih še živijo in so mnogokrat po letu 1980 nastopali pred ogromnimi množicami, njihova glasba pa je prestala preizkus časa in postala čista klasika, primerljiva z velikim skladatelji!
Plant pa še govori, torej najbrž Page-u , ali se sprašuje kako ‘prešteti’ vso to škodo in zdaj ko stoji vstran od vsega tega, ali je vse to kar se je dogajalo še sploh pomembno!

V četrti kitici pa Plant pove, kako je treba ljubezen ali prijateljstvo ki se je spremenilo, izživeti do konca, v očeh svetlo in norega srca, pa čeprav te tvoja ljubezen prizadene in najdeš besede v Walter-jevi hoji in tukaj gre za poklon Little Walter-ju, blues kitaristu, pevcu in predvsem revolucionarnemu muzičarju na orglicah, ki je dobil ime Jimi Hendrix in Charlie Parker na orglicah in bil sprejet v Rock and roll dvorano slavnih skoraj izključno na osnovi vrhunskega igranj orglic!

V zadnji kitici pa Plant na v pred prejšnjem odstavku zgoraj omenjena vprašanje, o pomembnosti vseh teh problemov odgovarja, ‘ o jaaa, o jaaaaaaaa’ in to več krat zelo energično, odločno in afektirano ponovi, da to poudari, kajti še kako pomembno je to, kar se je tragično zgodilo, ker so izgubili prijatelja in to je zelo huda izkušnja, saj so morali na novo izgraditi svoja življenja in na novo začeti tudi svojo glasbeno pot in čeprav so bili karakterno v veliki meri zelo vredu ljudje, je njihov veliki uspeh, ki so ga dosegli z izjemno glasbo, kljub vsemu povzročil precej težav in prav v času ko je Bonham umrl, je prišel tudi dejansko v stik s psihologi in že bil na poti da mu pomagajo, da bo lažje prenesel ves ta pritisk, Page pa je v zgodnjih osemdesetih tudi na srečo opustil drogiranje, pomagala pa sta mu tudi Eric Clapton in Jeff Beck, ki sta ga povabila na dobrodelno turnejo!

Zelo posebna pesem skratka, o zelo posebnih, težkih občutkih in metafizični, sivi pokrajini, ki jo pripravi monoton isntrumental kot belo platno, na katero Plant naslika svoja žalostna občutja!

Je pa to le moja razlaga, ki pa ima nekaj podpore v raznih zapisih drugih fanov, lahko pa tudi, da je pesem, kot pravi en fan, namenjena ženski, zaradi katere protagonist besedila živčno hodi gor in dol in tuhta!

Besedilo:

Ooh, know I feel’s so strange lookin’ at the door
Ah-oh, tryin’ hard to change and can’t let go
Oh, cryin’ tears of pain hurtin’ more an’ more
Oh, every day’s the same as you walk the floor.

I’m walkin’ the floor over you
I’m walkin’ the floor.

Every heart that breaks is a heart that’s cold
Oh, to the hand that takes your dreamless soul
Ah, is it long to wait, is there much to pay?
Oh-ah, sometimes it’s hard waitin’ the day.

You know, it’s hard, I said it’s hard, you know, it’s true
I said it’s hard, you know, it’s hard, still know it’s true.

Every tear that falls is a smile that’s lost.
When you hear the call, can you count the cost?
And you stand alone, do you wonder how?
Can you step aside; does it matter now?

Every love that’s changed (every love that’s changed) spend it fully
In the eye of the light (in the eye of the light) (something underneath…) from the heart insane
Every day every way day every endless spite
So you find the tears in Walter’s Walk

Know it’s true now
You know, it’s true now, woo, yeah.

I’m walkin’ the floor over you
I’m walking the floor.

Every tear that falls is a smile that’s lost.
When ya hear the call, can you count the cost?
As you stand alone, do you wonder how?
Can you step aside? Does it matter now?

Does it matter now?
Does it?
Now does it matter?
Now does it matter?

Ooh, yeah!
Ooh, yeah!

Every tear that falls, does it matter now?
Does it matter now? Oh, yeah!
Oh, yeah! Oh, yes! Oh, yes!

Walter’s walk, instrumental posnet 15. maja 1972, vokal posnet v začetku leta 1982, izdano 19. novembra 1982:

YouTube slika preogleda

Dazed and confused posnet 25. junija 1972, Los Angeles forum, izdano 27. maja 2003 album How the west was won, Walter’s walk rif se začne v momentu 13:50 :

YouTube slika preogleda

Little Walter v živo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.