Arhiv za mesec Maj, 2013

31.05.2013

Whisky a go go

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Foter se je vrnil iz že šestega službenega obiska ZDA in spodaj je še ena fotka kluba Whisky a go go in ta ima zgodovinsko vrednost, kajti na stavbi je posvetilo klaviaturistu legendarne skupine The Doors, ki je umrl 20. maja letos, saj je bila ta skupina med znanimi lokalci ki so začenjali tukaj, tukaj pa so začenjale tudi kasnejše zvezde iz celega sveta! The Doors pa so bili nekaj časa celo hišni band!

  • Share/Bookmark
29.05.2013

Analiza pesmi Zeppelinov: Since I’ve been loving you

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

Skladba Since I’ve been loving you je meni osebno, najboljša instrumentalno vokalna skladba na svetu(najboljši instrumental mi je Mozart’v Rondo alla Turca)! Gre za res izjemno blues skladbo, ki postreže z dobršno mero rock and roll-a in je konec koncev izven žanrska, kot se za izjemno skladbo spodobi! Skladba izkaže virtuozne sposobnosti vseh članov skupine, ki so skozi skladbo prignane do skrajnosti!

Ta izjemna kompozicija se začne s prelepo in domiselno frazo Jimmy-ea Page-a, takoj zatem pa se pridružita Bonham in Jones, Jones na bas pedalih, Bonham pa igra svoj specifičen blues vzorec! Poleg hi-hat-a igra udarce v stilu dva krat bas boben, pa bas in snare in spet dva krat bas in bas in snare! Vsake toliko že na začetku doda kakšno drobno variacijo, Jones pa z zelo globokimi linijami svojih bas pedalov doda skladbi temelje! Linija je res zelo dobro posneta in zaigrana in zaradi nje stebri skladbe niso votli in krhki! So pa bas linije seveda precej počasne, saj te pedale Jones igra z nogami, razlog za to pa je bil, da so skladbo razen osrednje solaže posneli v živo! To je bila edina skladba, ki so jo igrali na koncertih pred izidom albuma Led Zeppelin III, a jo je bilo najtežje posneti! Nekako kar niso in niso našli načina, da bi ujeli njeno esenco! Jones pa seveda igra še Hammond orgle, sicer bi lahko seveda igral navaden bas!

V uvodu Page igra navidez improvizirane, a v resnici melodično zelo premišljene linije in v vsaki novi frazi Page-va kitara poje in joče izpod njegovih prstov, Jones pa tu in tam doda kakšno kratko in zelo lepo frazico! Tik preden pa skladba prvič poleti v nebo, pa Bonham naredi kratek prehod, Jones zaigra malo daljšo frazo in jo tik preden Page zaigra glavno linijo umakne, da prostor Page-vi izvrstni melodični frazi, s katero res postavi melodične temelje tej emocionalno izjemno globoki pesmi, ki je prepredena s pristno emocijo in bolečino!
Fraza je hkrati melodična in napeta, žalostna in do neke mere tudi svetla, ko se vzpenja v nebo! Kmalu Jones spet doda klaviature, nato pa Page zaključi z rifom, ki se skozi skladbo še več krat ponovi! Gre za frazo, ki jo Page še dodatno začini z zategovanjem strun in je prav poseben emocionalni zaključek uvoda in vsakega refrena, ter prohodne sekcije po osrednji solaži. Pred to zelo domiselno frazo, oziroma morda celo osrednjem rifu, ki pa tokrat ni posebej težek, kot Page ponavadi obteži svoje rife, ampak je zaigran na posameznih strunah in je precej ‘tanek’, pa Jones prvič zaigra hitro, padajočo frazo, ki jo potem zaigra na koncu vsakega refrena in je vedno bolj zapletena !

Emocije ki jih dosežejo v tem uvodu, so tako mogočne in globoke, da jih Plant-ov krik, ki odjekne v nekem momentu, le še dodatno ponese v višave, kakor da bi tisoče črnih labodov poletelo v nebo proti Soncu, v upanju da postanejo srečni in beli!

Bonham, ki je na samem začetku še zelo umirjen in zadržan, pa kmalu ponese skladbo iz uvoda v prvo kitico! Jones in Boham odlično držita globoko donečo podlago, med tem ko Page in občasno Jones z Hammond orglami, dodajata drobne idejice, frazice, ki na različne načine komplementirajo Plant-ovo tukaj še večinoma tiho in nizko petje, kjer nam s preprostim besedilom izpove svoje srčne bolečine! Page-ve fraze, večinoma sploh ne dopolnijo vsega skupaj z melodičnim oponašanjem Plant-ovih fraz, kot je navada blues-u in ko je morda nekdo leta 1970 prvič poslušal ploščo, se sploh ni zavedal, kako genialno je Page izbral vsako tiho frazico in gotovo se tudi on sam ni! Kdo bi takrat polagal pozornost takšnim drobnim idejam, ko pa je skladba imela še toliko ponuditi! A Page je že tukaj igral s tako emocijo in v svoje improvizacije dal toliko srca in premišljenosti, da jim težko rečemo improvizacije.

Plant pa nam zapoje besedilo, ki bi se morda marsikomu zdelo patetično, ampak kot da nam ni vsem jasno, da obstajajo ljudje ki zelo ljubijo in ki so pripravljeni do neke mere trpeti in skušati še precej časa reševati situacijo, ko se vse skupaj začne podirati! Plant poje, da cele noči dela in da to dela njegovo življenje precej mukotrpno! Plant je preden je uspel s Zeppelini, res težko delal in sicer v podjetju Wimpey, kjer so polagali asfalt in če upoštevamo še to, da je bil zelo občutljiv in izjemno nadarjen umetnik, potem to ni bilo ravno delo zanj. Toliko o iskrenosti in ne-patetičnosti.

Potem zapoje kako je bil najboljši, najboljši izmed naivcev in v tem verzu prvič povzpne svoj glas v višino in izjemno prodornost, ki je bila v času tretjega albuma prav na vrhuncu, potem pa spet nekoliko nižje zapoje, da jo ljubi in da še kar čuti tako in nič drugače!

Bližamo se prvemu refrenu in za prvič Bonham naredi preprost prehod in če bi ga nekdo poslušal do te točke in ne bi slišal nobene druge skladbe od Zeppelin-ov, bi morda rekel, da ima sicer težko nogo in roke in da zna v svoje bobne ujeti emocijo skladbe, kaj več pa najbrž ne. A Bonham-ovo bobnanje se bo razvilo v neverjetno predstavo emocij, prehodov, poudarkov in drobnih idej, ki naredijo njegovo bobnanje kot zmeraj neverjetno in povsem unikatno! Zanimivo bi bilo dati komad ‘v roke’ povprečnemu bobnarju, kajti šele takrat bi videli, koliko bi komad izgubil!

Prvi refren nam postreže s kratko, a melodično linijo, kjer Plant zapoje ‘Punca odkar te ljubim, se mi bo počasi zmešalo’, Page in Jones pa naredita gosto podlago, kajti Page zelo premišljeno podkrepi Plant-ovo petje z mnogimi akordi, s katerimi stke podlago, ki sledi Plant-vo melodijo, hkrati pa ima svojo pot in učinek, ki pride toliko bolj do izraza, ker se deloma prekriva s petjem , deloma pa ima svojo pot in spet gre za rif, a spet v za Page-a še posebej netipičnem smislu, saj je rif, kot kasneje šele na albumu Physical graffiti, iz akordov in ima celo za Page-a, ki je pogosto spreminjal stil, zelo netipično strukturo! Nekaj akordov pa se zgodi tudi še po tem, ko Plant odpoje svoj del refrena!

Gre skratka za zelo melodično skladbo, kjer se je Page lotil igranja v stilu kasneje nastalih Parni Valjak, pa čeprav jih v osrednji solaži daleč preseže, kot tudi ostali člani benda, a pesem je torej še posebej melodična in gre za žalostno ljubezensko pesem, refren pa s svojimi akordi tudi spominja na kakšno ‘Dođi’ ali ‘Jesen u meni’, pa čeprav je Page bolj domiseln in res vrhunsko skonstruira akorde v refrenu!

Jones pa v drugi polovic refrena doda močne, več sekund trajajoče linije, na koncu Page zaigra še končni zbendan rif, pred tem pa zaigra Jones še ob koncu uvoda omenjeno linijo, ki pa je tukaj že precej bolj zapletena in hitreje padajoča kot ob koncu uvoda!

Bonham naredi še zmeraj kratek in preprost prehod in že smo v drugim kitici! Plant-ov glas postane nadrealistično vrhunski in se z izjemno močjo in integriteto vzpenja okrog visokega C-ja! Plant joče in zavija kakor krdelo volkov v granitni pokrajini, z odprtimi gobci obrnjenimi proti burji in polni Luni, ‘da so mu vsi razlagali, da mu ona noče ni dobrega, on pa se je trudil in res skušal narediti vse najbolje. kot je znal’ in potem spet z nižjim glasom ‘da je delal cele noči in da misli da to ni prav’! Ves ta čas Jones in Page že ustvarjata zapletenejše vzorce, Page večinoma ne več v obliki bolj visokih, jokajočih fraz, ampak malo nižjih vzorce, ki že malo spominjajo na vzorce iz zadnje kitice, ki pride po osrednji solaži in prehodu!

Nato pa Plant z izjemno polnim, glasnim visokim G-jem nad tenorskim visokim C-jem, zapoje kako to ni prav in njegov glas je tako močan in poln preponskega, tenorskega petja, da na svetu vsaj v času obstoja snemalnih naprav ali morda bolje rečeno v času obstoja zapisane besede, gotovo ni še nihče s tako močjo zapel tako visoke note!

Potem pa Bonham naredi prvi nor prehod, ki je izjemno hiter, hkrati pa tudi različno poudarjen, kar je bila Bonham-ova specialiteta, tako da celoten bend dobesedno zažge komad v drugi refren, kjer se Plant spet posluži visokega G-ja in ponovno zapoje ‘odkar ljubim tebe, draga, se mi bo počasi zmešalo’! Večina si lahko le predstavlja tako čudno počutje sicer stabilnega moškega, ki ve da ga v življenju čakajo še mnoge bitke in ki ve da mora bit močan in borben in da ne sme pasti v norost! A vendarle čuti, da so to reči onstran njegove moči in da ne more niti vstran od nje, niti ne more več dolgo vzdržati in enostavno čuti, da je ljubezen močnejša od razuma in da bi rad rešil kar se rešiti da, a da mu to vse bolj jemlje kontrolo in pamet!

Kdorkoli bi rad tukaj gobcal o patetiki, naj se spomni kako je bil kdaj kot vsak, zaljubljen in potem poskuša to pomnožiti vsaj z tisoč, da bo razumel takšne ljudi! Emocije so lahko včasih zelo močne in lahko iz vredu človeka naredijo bedaka ali ga celo pripeljejo do čudnih, bolj ali manj sprejemljivih dejanj, ki sploh ne rabijo biti moralno sporna, lahko pa so čudna in moteča! In to so ti strahovi! Ljubezen ki kar ne preneha in ki ima upanje na izboljšanje ali v nekaterih primerih na uresničitev, ker do ljubezni še sploh ni prišlo, ker je človek še pre naiven, hkrati zelo zaljubljen in hkrati še preveč upa na spremembo, pri osebi na drugi strani!

Ko Page in Jones izgradita z debelim zvokom napolnjen refren do konca in ko Jones še zapusti refren s padajočo in vse bolj kompleksno linijo, pa pride (zame in za mnoge, mnoge) najboljši solo v zgodovini rock muzike! Page je solo več mesecev ’skiciral’ na svoj prenosni diktafon, saj so se prav takrat pojavile prve radijske kasete, ki so zdaj skoraj povsem izginile iz uporabe, takrat pa so bile zelo uporabno prenosno sredstvo, za shranjevanje sprotnih idej glasbenikov.

Solo je tako sestavljen iz noro hitrih predelov, ki so kombinirani s počasnimi melodičnimi frazami, a tudi hitre fraze z veliko množico not, so premišljene do zadnje potankosti in melodične! Page je posnel več verzij in kar ni bil zadovoljen in je bil nasploh nesiguren glede svojih solaž in ko je snemal, je bil tam lahko le snemalni tehnik in Page je bil pogosto tudi paranoičen in kar ni bil prepričan če je odigral ok! V primeru te solaže, pa je bil že prav frustriran in ko se je med pavzo sprehodil okoli studija, je našel nek star ojačevalec in v enem poskusu posnel solo s katerim je bil končno zadovoljen, pa čeprav je še v intervjuju po izdaji albuma zatrjeval, da bi lahko bilo še boljše, pa čeprav zdaj vemo da je res posnel vrhunski solo! Ja, tako kritičen in občutljiv je bil!

Page začne solo s pravim orkanom not, ki vse te napete in frustrirajoče emocije zvija sem in tja in prav neverjetno je, kakšne melodije uspe s temi bravurami ustvariti! Namreč zaigrati takšne količine not in z njimi ustvariti zvočni val, ki pa zazveni kot ena sama linija, ki ima močno melodičnost je res nekaj izjemnega! Po teh začetnih zvočnih valovih, se Page za trenutek ustavi, potem pa že nova bravura in potlej nekaj počasnejših melodičnih linij, ki povsem na koncu te pasaže postanejo zašiljeni in ponavljajoči, potem pa sledi še en prav neverjeten tornado not, ki izjemno hitro padajo in se nato vzpenjajo in ponesejo skladbo v magično čudežno deželo, sledijo pa še napete fraze, ki solo zavrtijo v glavno uvodno melodijo, ki je tako tukaj kot tam zaigrana čez podlago refrena, Page pa seveda v svoji tipični maniri frazo nekoliko spremeni in ji doda dodatno napetost, ter jo seveda s tem diferencira od fraze v uvodu!

Res izjemen solo, tako v tehničnem, kot v frazno-melodičnem smislu in najbolj izjemno je, kako uspe Page tudi v vse te izjemno hitre valove not, vnesti toliko melodije, kompozicije in originalnosti! Potem pa še vsi počasnejši deli, ki so zelo melodični in dobimo res izjemen solo, ki postreže z veliko napetosti in dovolj rahlo bolj sproščenih sekcij in potem vse skupaj pade v tišino,

kjer Plant v ta temačen blues komad kar mora dodati besedo ’solze’ za katere pravi ‘da so padale kot dež’ med temi njegovimi frazami, pa Page in Jones zaigrata vsak svoj hitro in domiselno padajočo frazo!

Potem pa Bonham z mogočnimi udarci vrne cel band, ki bo skupaj zaključil ta neverjeten blues komad!
Band najprej zaigra del refrena in potem akorde iz zaključka refrena, Jones zaigra nekaj zelo dramatičnih visokih linij na orglah, Plant pa kriči v bolečini ‘ali res ne slišiš mojih solz?’! Bonham pa naredi tri nore prehode, najprej enega vzpenjajočega in potem dva zelo hitra, kjer pride zelo do izraza tudi njegovo različno poudarjanje znotraj fraze!

V zadnjem delu pa Jones in Page tketa gosto tkanino iz orgel in kitare, kakor da bi se žalostne modre rože, prepletle v preprogo, s katero lahko morda poletimo v svetlobo, vstran od nesrečne ljubezni!

Plant kot je v blues-u značilno, zamenja besedo punca z ‘mama’ in jo sprašuje ‘ali se spomni, ko je potrkal na njena vrata’ in je po vsej tej ljubezni, dejansko brez problema rekla, da ga noče več, ‘da jo je imel tako zelo rad, a ko je odprl sprednja vrata, je slišal drugega moškega, ki je odšel pri zadnjih’ in spet kako ‘je delal po cele noči!’. Bonham naredi še en neverjeten in zelo dolg prehod, kjer tudi različno poudarja, prehod pa je tako dolg in hiter, da kar ne moremo verjeti, da je to možno!

Plant še enkrat zelo glasno zakriči visoki G, potem pa komad preide v zadnji refren, sredi katerega Bonham naredi prehod, kar se zgodi prvič v tem komadu in da refrenu dodaten pospešek in neko dodatno variacijo, ki tako tokrat ni drugačen predvsem le v drugačnem pristopu k vokalni melodiji, ki jo Plant v vsakem refrenu zapoje drugače, tako da jo razteguje s svojim razponom!

Jones se proti koncu še posebej razživi na orglah, Bonham naredi še en nor prehod, Plant pa zapoje ’samo še enkrat, samo še enkrat’, kakor bi si res zelo želel še en poskus, da poskuša rešiti težave s punco in kakor da nam hoče povedati, da se je morda v tej pesmi že preveč izpel s tako izjemnim petjem, a da ima v sebi še toliko bolečine in frustracije, da želi še enkrat zakričati in zapeti ‘punca odkar tebe ljubim, se mi bo počasi vtrgalo’! Zelo sem vesel da se Plant-u ni nikoli zmešalo in da je imel tako plodno življenje!

Na koncu pa Bonham še posebej lepo demonstrira za njega tako značilno, v tem komadu nič kaj prisotno natančno usklajenost z ostalimi, v smislu oponašanja vzorce kitare in ostalega, saj je kot rečeno komad zgrajen precej netipično za Zeppelin-e in se še tam kjer se pojavi kakšen rif, ne pojavi na takšen način, da bi Bonham lahko kaj posebej sodeloval z oponašanjem le tega!

Zato igra predvsem osnovni beat in izvrstne prehode! V teh zaključnih akordih pa se vendarle lahko izkaže, saj naredi zelo hitre in natančne prehode, ki odlično zapolnijo zadnje trenutke komada, nato pa Page spet zaigra tisti tanek rif, ki se zgodi na koncu vsakega refrena!

Tokrat Page rif zaigra s še posebej močno emocijo in nekoliko počasneje, Bonham igra nekaj vmesnih počasnejših udarcev vse bolj tiho in umirjeno in med tem ko Page zaigra zadnjo noto , iz katere iztisne še zadnjo kapljico emocije, Bonham začne hitro a tiho in subtilno udarjati po činelah, Jones pa zaigra zelo domiselno in svetlo linijo na orglah in tako zadnjo sekundo ponese komad v optimizem in upanje!

Res izjemna skladba v vseh pogledih, eden največjih glasbenih dosežkov na svetu in eden največjih dosežkov te skupine, ter meni osebno najboljša skladba na svetu, na katero lahko navežem tudi svoje življenje, kot vsak, a nekatere stvari so zame tako polne bolečine in trpljenja, da jih ne želim več omenjati!

Raje poslušajte skladbo in vse vam bo jasno o tem, kar ste to gotovo že kdaj občutili!

Komad so Zeppelin-i vseskozi igrali v živo, saj so imeli tudi oni zelo radi ta komad in so ga z leti dopolnjevali in spreminjali, Page in Jones pa sta začela s časom tudi ve bolj kompenzirati za utrujen Plant-ov vokal in sta dodajala vedno več idej in s tem zapolnila določene vrzeli, ki so nastale s spremenjenim načinom petja!

Besedilo:

Working from seven to eleven every night,
It really makes life a drag, I don’t think that’s right.
I’ve really, really been the best of fools, I did what I could.
‘Cause I love you, baby, How I love you, darling, How I love you, baby,
How I love you, girl, little girl.
But baby, Since I’ve Been Loving You. I’m about to lose my worried mind, oh, yeah.

Everybody trying to tell me that you didn’t mean me no good.
I’ve been trying, Lord, let me tell you, Let me tell you I really did the best I could.
I’ve been working from seven to eleven every night, I said It kinda makes my life a drag.
Lord, that ain’t right…
Since I’ve Been Loving You, I’m about to lose my worried mind.

Said I’ve been crying, my tears they fell like rain,
Don’t you hear, Don’t you hear them falling,
Don’t you hear, Don’t you hear them falling.

Do you remember mama, when I knocked upon your door?
I said you had the nerve to tell me you didn’t want me no more, yeah
I open my front door, hear my back door slam,
You must have one of them new fangled back door man.

I’ve been working from seven, seven, seven, to eleven every night, It kinda makes my life a drag…
Baby, Since I’ve Been Loving You, I’m about to lose, I’m about lose to my worried mind.

Studijska verzija, posneto maj-avgust 1970, izdano 5. Oktober 1970, Led Zeppelin III:

0:00- 0:48 : tihe Page-ve frazice in Jones-ovi drobni okraski, ter bas pedali in
osnovni ‘rif’ na bobnih
0:49-1:02: glasna osrednja fraza
1:02-1:14: rif iz bendanih strun in Jones-ov zaključek uvoda s padajočim rifom na
orglah
1:14- 2:02: prva kitica
1:17: nekdo v ozadju zabrunda, najbrž Bonham
2:03-2:28 prvi refren, s Plant-ovim glasnim petjem, Page-vimi akordi,
z Jones-ovimi dolgimi in na koncu še s padajočimi linijami in na koncu spet droben rif, ki je končal že uvod
2:29- 3-13: druga kitica, z vse bolj prominentnim igranjem Jones-a in Page-a in Plant-ovim vse višjim in vse bolj glasnim petjem, tik pred drugi refrenom še zelo visoko in zelo glasno petje visokega G-ja nad tenorskim visokim C-jem
3:14-3:39: drug refren s še enim visokim G-jem
3:40-4:53:neverjeten solo, še enkrat zapis od zgoraj a s sekundami:

Page začne solo s pravim orkanom not(3:39), ki vse te napete in frustrirajoče emocije zvija sem in tja in prav neverjetno je, kakšne melodije uspe s temi bravurami ustvariti! Namreč zaigrati takšne količine not in z njimi ustvariti zvočni val, ki pa zazveni kot ena sama linija, ki ima močno melodičnost je res nekaj izjemnega! Po teh začetnih zvočnih valovih, se Page za trenutek ustavi, potem pa že nova bravura(3:54) in potlej nekaj počasnejših melodičnih linij(3:57), ki povsem na koncu te pasaže postanejo zašiljeni in ponavljajoči(4:10), potem pa sledi še en prav neverjeten tornado not(4:17), ki izjemno hitro padajo in se nato vzpenjajo in ponesejo skladbo v magično čudežno deželo, sledijo pa še napete fraze(4:23), ki solo zavrtijo v glavno uvodno melodijo, ki je tako tukaj kot tam zaigrana čez podlago refrena, Page pa seveda v svoji tipični maniri frazo nekoliko spremeni in ji doda dodatno napetost, ter jo seveda s tem diferencira od fraze v uvodu!

4:53-5:09: tihi prehodni del, kjer Plant poje o solzah
5:10-5:34: prehodni, pretežno instrumentalni del, z dramatičnimi orglami in bobnarskimi prehodi
5:35- 6:22: zadnja kitica z gosto instrumentalno podlago in zelo visokim Plant-ovim petjem
6:23-6:45: zadnji refren
6:45-6:55: prehod in zadnji Plant-ov vzklik
6:55-7:02: nori Bonham-ovi prehodi
7:03-7:22: vse tišji zaključek z Jones-ovo drobno frazo na koncu, ki sveti v optimizem

YouTube slika preogleda

V živo,4. September 1970 Inglewood California, LA Forum, nor vokal:

YouTube slika preogleda

V živo, posneto 1. April 1971, BBC London, izdano 19.11. 1997, album BBC sessions:

YouTube slika preogleda

V živo, 3. may 1971, Kopenhagen, Danska, neverjeten vokal:

YouTube slika preogleda

V živo, 5. Julij 1971, Vigorelli Velodrome, Milano, Italija, FUKING NEVERJETEN VOKAL, NADREALISTIČNO:

YouTube slika preogleda

V živo, video, posneto 27., 28. in 29. 7. 1973, Madison square garden, New York, izdano 20. Oktober 1976 in 20. November 2007, DVD The song remains the same, neverjeten Page-v uvod, Plant že ni več tako dober kot v zgodnjih letih, a še vedno odličen, Page, Jones in Bonham pa dodajo mnogo novih idej in kompenzirajo vokal:

YouTube slika preogleda

V živo, video, 27., 28. in 29. 7. 1973, Madison square garden, New York, izdano 27. maj 2003, Led Zeppelin DVD, spet vrhunski (isti) Page-v uvod, osrednji solo še bolj vrhunski kot prejšnji; cele verzije ni na netu zato le omenjeni vrhunski solo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
27.05.2013

Črni poper na torto, priredba Gjurinove pesmi

Zapisano pod Glasba, Humor, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Priredba Gjurinove Črni konji čez nebo! Gau je moj dober prijatelj in gre pač za parodijo, ki je zagotovo ne bo zameril! Nekoč sem tudi že naredil parodijo na njegovo Dva ki ležita in mu je bila všeč in jo lahko najdete na blogu! Spodnja priredba tudi niti slučajno ni napisana v stilu, kakor da govori o Galu!

ČRNI POPER NA TORTO

Kje si vreča, v kateri gos vse bolj, gaga v tišino,
ko brenkam pesmi ki kapljajo s tvojih bedric,
moje so skomine
in ko da mi v abdomnu prede bas
in tihi golaž mi lega na obraz

Črni poper na torto, meso s prstjo, kot bi naše bilo,
moji zeleni prehladi so zdaj skriti v roladi,
skriti ker gre in nihče ne ve,
črni poper na torto, na torto

Včasih ko me ješ, se zavedam da sem živ
in glas imaš v kurcu,
čakam klimo da se misliva med tjulni,
ki jedo ribe kot jaz in ti,
ampak vija vaja, nina nana, ni postelje nikjer
le težek zvok kopit, mi moti poobedni mir!

Črni poper na torto,

  • Share/Bookmark
27.05.2013

Gospa Bovary

Zapisano pod Družbena kritika, Poezija in proza avtor: samokodela

Malo razmišljam o knjigi Gospa Bovary, ki smo jo brali v Gimnaziji! Ema Bovary bere pocukrane romantične romane in ni zadovoljna s svojim možen in življenjem in ima več ljubezenskih ‘afer’!

Ključna vprašanja ki so se mi tu vedno porajala so, da je sicer v vsakem obdobju zgodovine, vsekakor tudi dandanes, lahko več kot dovolj razlogov, da nekdo ni zadovoljen s svojo okolico, zvezo ali sam s sabo! Ampak pri Emi Bovary je šlo med drugim za problem, da še zdaleč ni razumela sveta in sama sebe in so bile njene težave v precejšnji meri posledica tega, da si sploh ni bila sposobna urediti življenja tako, da bi presegalo povprečje takratne družbe! Gospa Bovary se je skratka upirala na nekvaliteten način in njene težave so bile najbrž v večji meri posledica njene lastne intelektualno karakterne nerazvitosti, kot pa zaostalega okolja! Njena drugačnost je bila predvsem njena zmedenost, zaradi katere je včasih izpadla bolj neumna od tistih ki živijo tipično, tisti ki pa res živijo drugače tako da živijo bolje, pa so mnogo bolj pametni kot Ema Bovary!

Za to je bilo namreč treba tako takrat kot danes, družbo torej razumeti veliko bolje kot večina in se potem biti sposoben precej ograditi od večine in znati zaživeti res čim bolj kvalitetno! Ema Bovary bi si lahko, zgolj če bi res odstopala v nadpovprečno smer, res uredila življenje, ki bi bilo boljše od večinskega. Tako pa je bila vse skupaj le kombinacija tega, da je zaradi nerazvitega karakterja, kot še marsikdo, motila samo sebe! Okolje ki jo je motilo, pa jo je prav tako motilo ker sploh ni znala ločiti, kaj jo moti upravičeno in kaj ne, kaj je torej v okolju res narobe, kaj pa je narobe v njej in kot rečeno se ji še sanjalo ni, kako vse skupaj preseči. Ljudje ki so tako zmedeni kot je Ema Bovary, namreč moti marsikaj, med tem ko imajo pametni ljudje v sebi veliko miru in duhovne stabilnosti. Njo pa je včasih motilo kaj kar je bilo čisto vredu, včasih pa se ji je zdelo prav kaj kar je bilo čisto narobe! Namreč ženske in ljudje nasploh, se lahko upirajo in spreminjajo stvari pametno ali neumno in tako da nič ne spremenijo in le tavajo, ker je njihova drugačnost le zmedenost! Ema Bovary je sicer torej res odstopala od velike večine, a če pogledamo bolje, so bili to večinoma le ekscesi, kjer si je veliko upala, a mnogo krat izpadla bolj neumna kot tisti, ki so zgolj bolj zadržani in nič drugega!

Kar se tiče njenih ‘afer’ pa se je tudi jasno videlo, da nima realnega pogleda na ljubezen, seks in romantiko in ni imela sposobnosti in ‘znanja’, da bi poskušala znotraj zakona doseči večjo kvaliteto odnosov, njen namen pa je očitno po lastni odločitvi vendarle bila romantična ljubezenska zveza. A očitno sploh ni vedela, kaj je romantika v realnem smislu, doživljala jo je namreč pretirano in karikirano, kot v cenenih romanih ali telenovelah, njeni ljubimci pa niso bili skrbno izbrani moški, ki bi pomenili neko novo partnersko kvaliteto njenega življenja, kajti če se je resno odločila za zvezo in če bi vse skupaj razumela, bi pustila moža in si poiskala moškega, s katerim bi res kvalitetno zaživela! Tako pa so bile vse skupaj le zmedene, tavajoče, nepremišljene odločitve, zgolj kratkotrajni pobegi v nekaj, kar ne prinese končnega odgovora, ki je kvalitetna zveza! Lahko pa tudi povsem avanturistično življenje ali nekaj vmes, oziroma mešanica vsega, kot to še vedno živijo mnogi in kot je živela Ema Bovary! Vendarle pa je njeno tavanje predvsem pogum, da si je upala nekaj, kar si marsikdo ki je nesrečno poročen ne upa in zato ne vara ali se ne loči zgolj ker si skratka ne upa! Ema si je upala, a brez modrosti ki bi prinesla kaj boljšega! Samomor ki ga stori na koncu, pa je za take ženske prav tako nekaj romantičnega, kar je skrajno neumno!

O kvalitetni zvezi in njenem smislu sem že več krat pisal, kot sem tudi pisal, da se nima nihče pravice vmešavati v življenja tistih ki živijo avanturistično, nimam pa rad dvoličnosti, svetohlinstva, neumnosti in vseh stvari, ki se dogajajo na tem področju, tudi takšnih kot v romanu Gospa Bovary in povzročajo trpljenje in ne kvalitetnost! Spodaj je link glede tega, blog kot celota pa je lahko referenca o mojih mnenjih glede kvalitetnega življenja nasploh, ki ga je iskala Ema Bovary:

Link:

http://samokodela.blog.siol.net/2010/11/29/monogamna-ljubezenska-zveza-in-z-njo-povezane-tezave/

  • Share/Bookmark
26.05.2013

Nižja matematika

Zapisano pod Moje življenje avtor: samokodela

Pri matematiki se mi res pogosto dogajajo napake pri najbolj osnovnih stvareh! Če bom moral kaj več delat z dnarjem bom že nekak, ampak pravkar se mi je zgodil lep primer, pa da ga res na hitro opišem!

Računal sem kateri dan pride foter iz ZDA in pol je šel prejšnji petek in tam bo 12 dni! In sem kar vzel da je od petka do petka 10 dni in pol še 2 dni in je 12 in pol gruntam, da bi moral bit že danes doma!

In pol ugotovim, da sem vzel od petka do petka 10, ker je en teden na nek način neka okrogla številka! Tokrat sem skratka celo našel razlago, kot se to včasih zgodi, večinoma pa enostavno zgolj delam napake pri res elementarnih stvareh, ne da bi znal sploh razložit kako!

Če k temu prištejemo še to, da se matematike nisem skoraj nič učil v gimnaziji, da še inštruktorja nisem prav poslušal in da nisem pisal in delal nalog in bil seveda poleg vsega pri testih totalno živčen, je popolnoma logično, zakaj sem teste tako slabo pisal, pa tudi ko sem bil vprašan mi seveda ni šlo, sploh ker takrat še sploh nisem rad nastopal in je bilo tudi pojavljanje pred razredom problem!

Zgoraj opisane napake se mi res dogajajo pogosto, kar res ni preveč fajn, ampak važno je da se pazim kakšnih goljufov pa je vse ok, ker tam vglavnem ni treba znat računat, ampak pazit na druge stvari!

  • Share/Bookmark
26.05.2013

Whisky a go go

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin, Moje življenje avtor: samokodela

Whisky a go go je zelo znan klub v Los Angelesu, kjer so začeli mnogi zelo znani rock bandi in mnogi bandi iz tistih krajev! Moj oče je trenutno v ZDA in je naredil precej fotk raznih klubov, kjer so nastopali Led Zeppelin v najzgodnejšem obdobju! Kmalu, že leta 1970 so v teh krajih nastopali na velikih stadionih, na začetku leta 1969, pa tudi v klubu Whisky a go go in tukaj je ena od fotk za pokušino! Ostale dobim ko se foter vrne!

Naj še dodam, da so bile že leta 1969 vrste tri krat okoli takih klubov, ko so nastopali Zeppelin-i!

http://shrani.si/f/2L/9s/4nJf69uc/imag0171.jpg

  • Share/Bookmark
25.05.2013

Oče

Zapisano pod Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Ni te doma,
a danes sem te videl v duši oče,
in ko so pohlepni, dvolični svetohlinci
videli poslovneža,
s kovčkom ki nosi denar,
ne znanje in modrost,
kamor si odlagal tudi nervozo
in utrujenost, da si nas ljubil
in vzgojil,
sem te jaz videl kot
gorskega dušnega pastirja,
ki je poln zdravja, moči vstopil v dom za ostarele,
da bi bil bližje svojemu očetu
in mu izboril lepše mesto na Zemlji,
v časih ko na vsakega ki se tako bori za božjo pravico,
pretkani norci vsakdana kažejo s prstom,
kot na bedaka,
ker povsod vidijo sebe neumnost,
a glej zdaj jim kaževa resnico
in vem da sem nor, vem,
a vzgojil si da pazim,
da me nikoli spet ne odnese,
v delirij kjer bo duša verjela,
da lahko reši svet s čudežem,
in da me zlobneži, ne povlečejo spet
vstran od tvojega srca,
v podzemlja temnico,
kjer bom v sebi še zmeraj nosil svetlobo,
a morda se ne bom več mogel vrniti!

  • Share/Bookmark
24.05.2013

Guns n’ roses: Since I don’t have you

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Moja izvedba skladbe Guns n’ roses Since I don’t have you! Besedilo je malo spremenjeno, vendar ne zato da bi hecal KPŠ-jevce, ni v takem stilu, le na pamet nisem znal, pa sem si po svoje zmislil! Pa če bi delal parodijo, bi itak moral nardit komad Patience, ker Dan mladosti z Guns tribute bandom odpade!

Komad pa v osnovi itak ni od Guns-ov ampak od skupine Skyliners in je res krasen komad!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
22.05.2013

Analiza pesmi Zeppelinov: Sick again

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

Sick again je skladba, ki tako kot marsikatera na albumu Physical Grafitti, temelji na rifih iz akordov! Začne se z rifom, ki ga je Page posnel naknadno, saj najprej ni vedel, kako naj začne komad! Potem pa že vstopita Bonham in Jones, Bonham z zelo glasnim zvokom bobnov, Jones pa kot vedno noro groove-a! Plant poje prvo kitico nad rifom iz akordov, ki imajo zaključke iz vzpenjajočih fraz, ki se širijo v višino med Plant-ovimi vrsticami, potem pa sledi refren, kjer je podlaga nov groovy zibajoč rif, ki ima nasnete dodatne fraze, ki zvenijo precej smešno, parodično!

Potem naredi Bonham prehod v novo kitico, s skoraj enako podlago kot jo ima prva, nato pa drug refren in na koncu Bonham-ov zahteven prehod, sestavljen iz nabijanja po činelah in bas bobnu, a hkrati tudi pa snare-u!

Sledi Page-v solo, ki ni posebej hiter kot je to v navadi na tem albumu, a je dobro melodično skonstruiran in ga odlično podkrepita Jones in Bonham!

Sledi tretja kitica z že znano podlago, potem pa spet refren, na koncu katerega Bonham spet noro tolče, le da tokrat na koncu tega tolčenja doda še zelo hiter prehod, potem pa nas nov vzpenjajoč rif ponese v četrto kitico, sledi pa spet refren in na koncu še zaključek, kjer vzpenjajoč rif iz kitic vse skupaj ponese proti vrhuncu, v ozadju pa lahko slišimo Page-vo soliranje, na koncu pa vse skupaj zaključi s svojo, z backwards echom(na v obratno smer obrnjen trak nanešen echo, tako da je potem v pravi smeri echo pred signalom) obdelano, kitaro in povsem na koncu še potegne po strunah z drsalico! Na koncu pa lahko slišimo še Bonham-ovo kašljanje!

V besedilu pa Plant, ki je precej hripav, govori o mladih dekletih iz Los Angelesa, o katerih je nekoč rekel, da mu je hudo za njih, kajti en dan so stare dvanajst in so še čisti otroci, že drug dan pa so šele pri trinajstih povsem preko mere in postanejo totalne kurbice!

Govori kako iz njihove najete limuzine vidi njihove modre oči in da bodo te nališpane mlade dame nekoč zares spoznale, kakšno je to mesto laži, v refrenu pa v bistvu ta dekleta pojejo Plant-u, če jih še pozna in da če še izgledajo isto in da si jih gotovo želi!

On pa jim že razlaga, kako bodo kmalu trgale umazane strani iz svojih najstniških sanj, zgodb, v raju ki pa je zgolj ime hotela in kako bodo v Queensu, ki je najbolj nizkoten del Los Angelesa, spoznale slabo plat njihovega obnašanja!

Pa spet refren, pa nekaj Plant-ovih flirtajočih opazk, pa še želja, naj se tem dekletom posušijo njihova srebrno pobarvana očesa in naj se najdejo!

Kul komad z zelo težkim Physical Grafitti zvokom, ki so jo Zeppelini v še težji verziji igrali v živo leta 1975, 77 in 1979! Igral jo je tudi Page z Black Crowes leta 1999!

V naslednjih 14 dneh pa sledita še zadnji dve skladbi in sicer Since I’ve been loving you in Stairway to heaven, v kateri se bom še posebej poglobil!

Besedilo:

From the window of your rented limousine, I saw your pretty blue eyes
One day soon you’re gonna reach sixteen, Painted lady in the city of lies.

Oh, do you know my name? Do I look the same
You know I’m the one you want. I must be the one you need, yeah

Clutching pages from your teenage dream In the lobby of the Hotel Paradise
Through the circus of the L.A. queens. How fast your learn the downhill side

Oh, do you know my name? Do I look the same
You know I’m the one you want. I must be the one you need,.

Lips like cherries and the brow of a queen, Come on, flash it in my eyes
Said you dug me since you were thirteen,Then you giggle as you heave and sigh.

Oh, do you know my name? Do I look the same
You know I’m the one you want. I must be the one you need.

Hours, hours, and the moments in between, Oh, baby, I couldn’t count the times
the fun of comin’, oh the pain in leavin’, Baby, dry those silver eyes

Oh, do you know my name? Do I look the same
You know I’m the one you want. I must be the one you need,

Ooh, that’s right.

Studijska verzija, posneto januar-februar 1974, izdano 24. Februar 1975:

YouTube slika preogleda

V živo, posneto 23.6. 1977, Los Angeles forum, na začetku uvod iz komada The Rover, zelo težka verzija, bobni so nori:

YouTube slika preogleda

V živo, video, posneto 4.8. 1979, Knebworth festival, Anglija, izdano 26. Maj 2003, Led Zeppelin DVD, po 2:38 je Bonham še posebej neverjeten, sploh v momentu 2:44, ful dober Page-v solo po 3:45:

YouTube slika preogleda

V živo, video, 18. in 19. 10. 1999 Greek Theatre, Los Angeles, izdano 29.2 2000, Jimmy Page and Black Crowes:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
21.05.2013

Skeč: Svinjereja Ptuj sponzorira glasbeni festival

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Humor avtor: samokodela

Avtorski skeč prikazuje sestanek na domu direktorja Svinjereje Ptuj, kjer se z umetniškim vodjem velikega glasbenega festivala dogovarjata za sponzorstvo! Ne glede na vse kar boste videli in slišali, pa sta oba naknadno že kategorično zanikala, da sta ali postajata plešasta!

YouTube slika preogleda

Pomemben link, ki pojasnjuje, da skeč ne govori o meni in mojem očetu!:

http://samokodela.blog.siol.net/2013/06/03/skec-svinjereja-ptuj-sponzorira-glasbeni-festival/

  • Share/Bookmark