25.05.2013

Oče

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Ni te doma,
a danes sem te videl v duši oče,
in ko so pohlepni, dvolični svetohlinci
videli poslovneža,
s kovčkom ki nosi denar,
ne znanje in modrost,
kamor si odlagal tudi nervozo
in utrujenost, da si nas ljubil
in vzgojil,
sem te jaz videl kot
gorskega dušnega pastirja,
ki je poln zdravja, moči vstopil v dom za ostarele,
da bi bil bližje svojemu očetu
in mu izboril lepše mesto na Zemlji,
v časih ko na vsakega ki se tako bori za božjo pravico,
pretkani norci vsakdana kažejo s prstom,
kot na bedaka,
ker povsod vidijo sebe neumnost,
a glej zdaj jim kaževa resnico
in vem da sem nor, vem,
a vzgojil si da pazim,
da me nikoli spet ne odnese,
v delirij kjer bo duša verjela,
da lahko reši svet s čudežem,
in da me zlobneži, ne povlečejo spet
vstran od tvojega srca,
v podzemlja temnico,
kjer bom v sebi še zmeraj nosil svetlobo,
a morda se ne bom več mogel vrniti!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

2 komentarjev

  1. Nevenka pravi:

    Pridem vsake toliko, Samo.
    Naivnost je človekova zadnja vera v dobro.
    Vzgajajo nas v manj naivne, a kot praviš, svetlobo nosimo seboj, včasih je samo brlivka, drugič velik plamen…po katerikoli poti greš v življenju, se je težko vrniti, a izbereš si jo sam.

    25.05.2013 ob 17:41

  2. samokodela samokodela pravi:

    Hvala za lepe besede Nevenka! Sem vesel da še obiščeš moj blog!

    25.05.2013 ob 17:48

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.