29.05.2013

Analiza pesmi Zeppelinov: Since I’ve been loving you

Objavljeno v Glasba, Led Zeppelin avtor samokodela

Skladba Since I’ve been loving you je meni osebno, najboljša instrumentalno vokalna skladba na svetu(najboljši instrumental mi je Mozart’v Rondo alla Turca)! Gre za res izjemno blues skladbo, ki postreže z dobršno mero rock and roll-a in je konec koncev izven žanrska, kot se za izjemno skladbo spodobi! Skladba izkaže virtuozne sposobnosti vseh članov skupine, ki so skozi skladbo prignane do skrajnosti!

Ta izjemna kompozicija se začne s prelepo in domiselno frazo Jimmy-ea Page-a, takoj zatem pa se pridružita Bonham in Jones, Jones na bas pedalih, Bonham pa igra svoj specifičen blues vzorec! Poleg hi-hat-a igra udarce v stilu dva krat bas boben, pa bas in snare in spet dva krat bas in bas in snare! Vsake toliko že na začetku doda kakšno drobno variacijo, Jones pa z zelo globokimi linijami svojih bas pedalov doda skladbi temelje! Linija je res zelo dobro posneta in zaigrana in zaradi nje stebri skladbe niso votli in krhki! So pa bas linije seveda precej počasne, saj te pedale Jones igra z nogami, razlog za to pa je bil, da so skladbo razen osrednje solaže posneli v živo! To je bila edina skladba, ki so jo igrali na koncertih pred izidom albuma Led Zeppelin III, a jo je bilo najtežje posneti! Nekako kar niso in niso našli načina, da bi ujeli njeno esenco! Jones pa seveda igra še Hammond orgle, sicer bi lahko seveda igral navaden bas!

V uvodu Page igra navidez improvizirane, a v resnici melodično zelo premišljene linije in v vsaki novi frazi Page-va kitara poje in joče izpod njegovih prstov, Jones pa tu in tam doda kakšno kratko in zelo lepo frazico! Tik preden pa skladba prvič poleti v nebo, pa Bonham naredi kratek prehod, Jones zaigra malo daljšo frazo in jo tik preden Page zaigra glavno linijo umakne, da prostor Page-vi izvrstni melodični frazi, s katero res postavi melodične temelje tej emocionalno izjemno globoki pesmi, ki je prepredena s pristno emocijo in bolečino!
Fraza je hkrati melodična in napeta, žalostna in do neke mere tudi svetla, ko se vzpenja v nebo! Kmalu Jones spet doda klaviature, nato pa Page zaključi z rifom, ki se skozi skladbo še več krat ponovi! Gre za frazo, ki jo Page še dodatno začini z zategovanjem strun in je prav poseben emocionalni zaključek uvoda in vsakega refrena, ter prohodne sekcije po osrednji solaži. Pred to zelo domiselno frazo, oziroma morda celo osrednjem rifu, ki pa tokrat ni posebej težek, kot Page ponavadi obteži svoje rife, ampak je zaigran na posameznih strunah in je precej ‘tanek’, pa Jones prvič zaigra hitro, padajočo frazo, ki jo potem zaigra na koncu vsakega refrena in je vedno bolj zapletena !

Emocije ki jih dosežejo v tem uvodu, so tako mogočne in globoke, da jih Plant-ov krik, ki odjekne v nekem momentu, le še dodatno ponese v višave, kakor da bi tisoče črnih labodov poletelo v nebo proti Soncu, v upanju da postanejo srečni in beli!

Bonham, ki je na samem začetku še zelo umirjen in zadržan, pa kmalu ponese skladbo iz uvoda v prvo kitico! Jones in Boham odlično držita globoko donečo podlago, med tem ko Page in občasno Jones z Hammond orglami, dodajata drobne idejice, frazice, ki na različne načine komplementirajo Plant-ovo tukaj še večinoma tiho in nizko petje, kjer nam s preprostim besedilom izpove svoje srčne bolečine! Page-ve fraze, večinoma sploh ne dopolnijo vsega skupaj z melodičnim oponašanjem Plant-ovih fraz, kot je navada blues-u in ko je morda nekdo leta 1970 prvič poslušal ploščo, se sploh ni zavedal, kako genialno je Page izbral vsako tiho frazico in gotovo se tudi on sam ni! Kdo bi takrat polagal pozornost takšnim drobnim idejam, ko pa je skladba imela še toliko ponuditi! A Page je že tukaj igral s tako emocijo in v svoje improvizacije dal toliko srca in premišljenosti, da jim težko rečemo improvizacije.

Plant pa nam zapoje besedilo, ki bi se morda marsikomu zdelo patetično, ampak kot da nam ni vsem jasno, da obstajajo ljudje ki zelo ljubijo in ki so pripravljeni do neke mere trpeti in skušati še precej časa reševati situacijo, ko se vse skupaj začne podirati! Plant poje, da cele noči dela in da to dela njegovo življenje precej mukotrpno! Plant je preden je uspel s Zeppelini, res težko delal in sicer v podjetju Wimpey, kjer so polagali asfalt in če upoštevamo še to, da je bil zelo občutljiv in izjemno nadarjen umetnik, potem to ni bilo ravno delo zanj. Toliko o iskrenosti in ne-patetičnosti.

Potem zapoje kako je bil najboljši, najboljši izmed naivcev in v tem verzu prvič povzpne svoj glas v višino in izjemno prodornost, ki je bila v času tretjega albuma prav na vrhuncu, potem pa spet nekoliko nižje zapoje, da jo ljubi in da še kar čuti tako in nič drugače!

Bližamo se prvemu refrenu in za prvič Bonham naredi preprost prehod in če bi ga nekdo poslušal do te točke in ne bi slišal nobene druge skladbe od Zeppelin-ov, bi morda rekel, da ima sicer težko nogo in roke in da zna v svoje bobne ujeti emocijo skladbe, kaj več pa najbrž ne. A Bonham-ovo bobnanje se bo razvilo v neverjetno predstavo emocij, prehodov, poudarkov in drobnih idej, ki naredijo njegovo bobnanje kot zmeraj neverjetno in povsem unikatno! Zanimivo bi bilo dati komad ‘v roke’ povprečnemu bobnarju, kajti šele takrat bi videli, koliko bi komad izgubil!

Prvi refren nam postreže s kratko, a melodično linijo, kjer Plant zapoje ‘Punca odkar te ljubim, se mi bo počasi zmešalo’, Page in Jones pa naredita gosto podlago, kajti Page zelo premišljeno podkrepi Plant-ovo petje z mnogimi akordi, s katerimi stke podlago, ki sledi Plant-vo melodijo, hkrati pa ima svojo pot in učinek, ki pride toliko bolj do izraza, ker se deloma prekriva s petjem , deloma pa ima svojo pot in spet gre za rif, a spet v za Page-a še posebej netipičnem smislu, saj je rif, kot kasneje šele na albumu Physical graffiti, iz akordov in ima celo za Page-a, ki je pogosto spreminjal stil, zelo netipično strukturo! Nekaj akordov pa se zgodi tudi še po tem, ko Plant odpoje svoj del refrena!

Gre skratka za zelo melodično skladbo, kjer se je Page lotil igranja v stilu kasneje nastalih Parni Valjak, pa čeprav jih v osrednji solaži daleč preseže, kot tudi ostali člani benda, a pesem je torej še posebej melodična in gre za žalostno ljubezensko pesem, refren pa s svojimi akordi tudi spominja na kakšno ‘Dođi’ ali ‘Jesen u meni’, pa čeprav je Page bolj domiseln in res vrhunsko skonstruira akorde v refrenu!

Jones pa v drugi polovic refrena doda močne, več sekund trajajoče linije, na koncu Page zaigra še končni zbendan rif, pred tem pa zaigra Jones še ob koncu uvoda omenjeno linijo, ki pa je tukaj že precej bolj zapletena in hitreje padajoča kot ob koncu uvoda!

Bonham naredi še zmeraj kratek in preprost prehod in že smo v drugim kitici! Plant-ov glas postane nadrealistično vrhunski in se z izjemno močjo in integriteto vzpenja okrog visokega C-ja! Plant joče in zavija kakor krdelo volkov v granitni pokrajini, z odprtimi gobci obrnjenimi proti burji in polni Luni, ‘da so mu vsi razlagali, da mu ona noče ni dobrega, on pa se je trudil in res skušal narediti vse najbolje. kot je znal’ in potem spet z nižjim glasom ‘da je delal cele noči in da misli da to ni prav’! Ves ta čas Jones in Page že ustvarjata zapletenejše vzorce, Page večinoma ne več v obliki bolj visokih, jokajočih fraz, ampak malo nižjih vzorce, ki že malo spominjajo na vzorce iz zadnje kitice, ki pride po osrednji solaži in prehodu!

Nato pa Plant z izjemno polnim, glasnim visokim G-jem nad tenorskim visokim C-jem, zapoje kako to ni prav in njegov glas je tako močan in poln preponskega, tenorskega petja, da na svetu vsaj v času obstoja snemalnih naprav ali morda bolje rečeno v času obstoja zapisane besede, gotovo ni še nihče s tako močjo zapel tako visoke note!

Potem pa Bonham naredi prvi nor prehod, ki je izjemno hiter, hkrati pa tudi različno poudarjen, kar je bila Bonham-ova specialiteta, tako da celoten bend dobesedno zažge komad v drugi refren, kjer se Plant spet posluži visokega G-ja in ponovno zapoje ‘odkar ljubim tebe, draga, se mi bo počasi zmešalo’! Večina si lahko le predstavlja tako čudno počutje sicer stabilnega moškega, ki ve da ga v življenju čakajo še mnoge bitke in ki ve da mora bit močan in borben in da ne sme pasti v norost! A vendarle čuti, da so to reči onstran njegove moči in da ne more niti vstran od nje, niti ne more več dolgo vzdržati in enostavno čuti, da je ljubezen močnejša od razuma in da bi rad rešil kar se rešiti da, a da mu to vse bolj jemlje kontrolo in pamet!

Kdorkoli bi rad tukaj gobcal o patetiki, naj se spomni kako je bil kdaj kot vsak, zaljubljen in potem poskuša to pomnožiti vsaj z tisoč, da bo razumel takšne ljudi! Emocije so lahko včasih zelo močne in lahko iz vredu človeka naredijo bedaka ali ga celo pripeljejo do čudnih, bolj ali manj sprejemljivih dejanj, ki sploh ne rabijo biti moralno sporna, lahko pa so čudna in moteča! In to so ti strahovi! Ljubezen ki kar ne preneha in ki ima upanje na izboljšanje ali v nekaterih primerih na uresničitev, ker do ljubezni še sploh ni prišlo, ker je človek še pre naiven, hkrati zelo zaljubljen in hkrati še preveč upa na spremembo, pri osebi na drugi strani!

Ko Page in Jones izgradita z debelim zvokom napolnjen refren do konca in ko Jones še zapusti refren s padajočo in vse bolj kompleksno linijo, pa pride (zame in za mnoge, mnoge) najboljši solo v zgodovini rock muzike! Page je solo več mesecev ’skiciral’ na svoj prenosni diktafon, saj so se prav takrat pojavile prve radijske kasete, ki so zdaj skoraj povsem izginile iz uporabe, takrat pa so bile zelo uporabno prenosno sredstvo, za shranjevanje sprotnih idej glasbenikov.

Solo je tako sestavljen iz noro hitrih predelov, ki so kombinirani s počasnimi melodičnimi frazami, a tudi hitre fraze z veliko množico not, so premišljene do zadnje potankosti in melodične! Page je posnel več verzij in kar ni bil zadovoljen in je bil nasploh nesiguren glede svojih solaž in ko je snemal, je bil tam lahko le snemalni tehnik in Page je bil pogosto tudi paranoičen in kar ni bil prepričan če je odigral ok! V primeru te solaže, pa je bil že prav frustriran in ko se je med pavzo sprehodil okoli studija, je našel nek star ojačevalec in v enem poskusu posnel solo s katerim je bil končno zadovoljen, pa čeprav je še v intervjuju po izdaji albuma zatrjeval, da bi lahko bilo še boljše, pa čeprav zdaj vemo da je res posnel vrhunski solo! Ja, tako kritičen in občutljiv je bil!

Page začne solo s pravim orkanom not, ki vse te napete in frustrirajoče emocije zvija sem in tja in prav neverjetno je, kakšne melodije uspe s temi bravurami ustvariti! Namreč zaigrati takšne količine not in z njimi ustvariti zvočni val, ki pa zazveni kot ena sama linija, ki ima močno melodičnost je res nekaj izjemnega! Po teh začetnih zvočnih valovih, se Page za trenutek ustavi, potem pa že nova bravura in potlej nekaj počasnejših melodičnih linij, ki povsem na koncu te pasaže postanejo zašiljeni in ponavljajoči, potem pa sledi še en prav neverjeten tornado not, ki izjemno hitro padajo in se nato vzpenjajo in ponesejo skladbo v magično čudežno deželo, sledijo pa še napete fraze, ki solo zavrtijo v glavno uvodno melodijo, ki je tako tukaj kot tam zaigrana čez podlago refrena, Page pa seveda v svoji tipični maniri frazo nekoliko spremeni in ji doda dodatno napetost, ter jo seveda s tem diferencira od fraze v uvodu!

Res izjemen solo, tako v tehničnem, kot v frazno-melodičnem smislu in najbolj izjemno je, kako uspe Page tudi v vse te izjemno hitre valove not, vnesti toliko melodije, kompozicije in originalnosti! Potem pa še vsi počasnejši deli, ki so zelo melodični in dobimo res izjemen solo, ki postreže z veliko napetosti in dovolj rahlo bolj sproščenih sekcij in potem vse skupaj pade v tišino,

kjer Plant v ta temačen blues komad kar mora dodati besedo ’solze’ za katere pravi ‘da so padale kot dež’ med temi njegovimi frazami, pa Page in Jones zaigrata vsak svoj hitro in domiselno padajočo frazo!

Potem pa Bonham z mogočnimi udarci vrne cel band, ki bo skupaj zaključil ta neverjeten blues komad!
Band najprej zaigra del refrena in potem akorde iz zaključka refrena, Jones zaigra nekaj zelo dramatičnih visokih linij na orglah, Plant pa kriči v bolečini ‘ali res ne slišiš mojih solz?’! Bonham pa naredi tri nore prehode, najprej enega vzpenjajočega in potem dva zelo hitra, kjer pride zelo do izraza tudi njegovo različno poudarjanje znotraj fraze!

V zadnjem delu pa Jones in Page tketa gosto tkanino iz orgel in kitare, kakor da bi se žalostne modre rože, prepletle v preprogo, s katero lahko morda poletimo v svetlobo, vstran od nesrečne ljubezni!

Plant kot je v blues-u značilno, zamenja besedo punca z ‘mama’ in jo sprašuje ‘ali se spomni, ko je potrkal na njena vrata’ in je po vsej tej ljubezni, dejansko brez problema rekla, da ga noče več, ‘da jo je imel tako zelo rad, a ko je odprl sprednja vrata, je slišal drugega moškega, ki je odšel pri zadnjih’ in spet kako ‘je delal po cele noči!’. Bonham naredi še en neverjeten in zelo dolg prehod, kjer tudi različno poudarja, prehod pa je tako dolg in hiter, da kar ne moremo verjeti, da je to možno!

Plant še enkrat zelo glasno zakriči visoki G, potem pa komad preide v zadnji refren, sredi katerega Bonham naredi prehod, kar se zgodi prvič v tem komadu in da refrenu dodaten pospešek in neko dodatno variacijo, ki tako tokrat ni drugačen predvsem le v drugačnem pristopu k vokalni melodiji, ki jo Plant v vsakem refrenu zapoje drugače, tako da jo razteguje s svojim razponom!

Jones se proti koncu še posebej razživi na orglah, Bonham naredi še en nor prehod, Plant pa zapoje ’samo še enkrat, samo še enkrat’, kakor bi si res zelo želel še en poskus, da poskuša rešiti težave s punco in kakor da nam hoče povedati, da se je morda v tej pesmi že preveč izpel s tako izjemnim petjem, a da ima v sebi še toliko bolečine in frustracije, da želi še enkrat zakričati in zapeti ‘punca odkar tebe ljubim, se mi bo počasi vtrgalo’! Zelo sem vesel da se Plant-u ni nikoli zmešalo in da je imel tako plodno življenje!

Na koncu pa Bonham še posebej lepo demonstrira za njega tako značilno, v tem komadu nič kaj prisotno natančno usklajenost z ostalimi, v smislu oponašanja vzorce kitare in ostalega, saj je kot rečeno komad zgrajen precej netipično za Zeppelin-e in se še tam kjer se pojavi kakšen rif, ne pojavi na takšen način, da bi Bonham lahko kaj posebej sodeloval z oponašanjem le tega!

Zato igra predvsem osnovni beat in izvrstne prehode! V teh zaključnih akordih pa se vendarle lahko izkaže, saj naredi zelo hitre in natančne prehode, ki odlično zapolnijo zadnje trenutke komada, nato pa Page spet zaigra tisti tanek rif, ki se zgodi na koncu vsakega refrena!

Tokrat Page rif zaigra s še posebej močno emocijo in nekoliko počasneje, Bonham igra nekaj vmesnih počasnejših udarcev vse bolj tiho in umirjeno in med tem ko Page zaigra zadnjo noto , iz katere iztisne še zadnjo kapljico emocije, Bonham začne hitro a tiho in subtilno udarjati po činelah, Jones pa zaigra zelo domiselno in svetlo linijo na orglah in tako zadnjo sekundo ponese komad v optimizem in upanje!

Res izjemna skladba v vseh pogledih, eden največjih glasbenih dosežkov na svetu in eden največjih dosežkov te skupine, ter meni osebno najboljša skladba na svetu, na katero lahko navežem tudi svoje življenje, kot vsak, a nekatere stvari so zame tako polne bolečine in trpljenja, da jih ne želim več omenjati!

Raje poslušajte skladbo in vse vam bo jasno o tem, kar ste to gotovo že kdaj občutili!

Komad so Zeppelin-i vseskozi igrali v živo, saj so imeli tudi oni zelo radi ta komad in so ga z leti dopolnjevali in spreminjali, Page in Jones pa sta začela s časom tudi ve bolj kompenzirati za utrujen Plant-ov vokal in sta dodajala vedno več idej in s tem zapolnila določene vrzeli, ki so nastale s spremenjenim načinom petja!

Besedilo:

Working from seven to eleven every night,
It really makes life a drag, I don’t think that’s right.
I’ve really, really been the best of fools, I did what I could.
‘Cause I love you, baby, How I love you, darling, How I love you, baby,
How I love you, girl, little girl.
But baby, Since I’ve Been Loving You. I’m about to lose my worried mind, oh, yeah.

Everybody trying to tell me that you didn’t mean me no good.
I’ve been trying, Lord, let me tell you, Let me tell you I really did the best I could.
I’ve been working from seven to eleven every night, I said It kinda makes my life a drag.
Lord, that ain’t right…
Since I’ve Been Loving You, I’m about to lose my worried mind.

Said I’ve been crying, my tears they fell like rain,
Don’t you hear, Don’t you hear them falling,
Don’t you hear, Don’t you hear them falling.

Do you remember mama, when I knocked upon your door?
I said you had the nerve to tell me you didn’t want me no more, yeah
I open my front door, hear my back door slam,
You must have one of them new fangled back door man.

I’ve been working from seven, seven, seven, to eleven every night, It kinda makes my life a drag…
Baby, Since I’ve Been Loving You, I’m about to lose, I’m about lose to my worried mind.

Studijska verzija, posneto maj-avgust 1970, izdano 5. Oktober 1970, Led Zeppelin III:

0:00- 0:48 : tihe Page-ve frazice in Jones-ovi drobni okraski, ter bas pedali in
osnovni ‘rif’ na bobnih
0:49-1:02: glasna osrednja fraza
1:02-1:14: rif iz bendanih strun in Jones-ov zaključek uvoda s padajočim rifom na
orglah
1:14- 2:02: prva kitica
1:17: nekdo v ozadju zabrunda, najbrž Bonham
2:03-2:28 prvi refren, s Plant-ovim glasnim petjem, Page-vimi akordi,
z Jones-ovimi dolgimi in na koncu še s padajočimi linijami in na koncu spet droben rif, ki je končal že uvod
2:29- 3-13: druga kitica, z vse bolj prominentnim igranjem Jones-a in Page-a in Plant-ovim vse višjim in vse bolj glasnim petjem, tik pred drugi refrenom še zelo visoko in zelo glasno petje visokega G-ja nad tenorskim visokim C-jem
3:14-3:39: drug refren s še enim visokim G-jem
3:40-4:53:neverjeten solo, še enkrat zapis od zgoraj a s sekundami:

Page začne solo s pravim orkanom not(3:39), ki vse te napete in frustrirajoče emocije zvija sem in tja in prav neverjetno je, kakšne melodije uspe s temi bravurami ustvariti! Namreč zaigrati takšne količine not in z njimi ustvariti zvočni val, ki pa zazveni kot ena sama linija, ki ima močno melodičnost je res nekaj izjemnega! Po teh začetnih zvočnih valovih, se Page za trenutek ustavi, potem pa že nova bravura(3:54) in potlej nekaj počasnejših melodičnih linij(3:57), ki povsem na koncu te pasaže postanejo zašiljeni in ponavljajoči(4:10), potem pa sledi še en prav neverjeten tornado not(4:17), ki izjemno hitro padajo in se nato vzpenjajo in ponesejo skladbo v magično čudežno deželo, sledijo pa še napete fraze(4:23), ki solo zavrtijo v glavno uvodno melodijo, ki je tako tukaj kot tam zaigrana čez podlago refrena, Page pa seveda v svoji tipični maniri frazo nekoliko spremeni in ji doda dodatno napetost, ter jo seveda s tem diferencira od fraze v uvodu!

4:53-5:09: tihi prehodni del, kjer Plant poje o solzah
5:10-5:34: prehodni, pretežno instrumentalni del, z dramatičnimi orglami in bobnarskimi prehodi
5:35- 6:22: zadnja kitica z gosto instrumentalno podlago in zelo visokim Plant-ovim petjem
6:23-6:45: zadnji refren
6:45-6:55: prehod in zadnji Plant-ov vzklik
6:55-7:02: nori Bonham-ovi prehodi
7:03-7:22: vse tišji zaključek z Jones-ovo drobno frazo na koncu, ki sveti v optimizem

YouTube slika preogleda

V živo,4. September 1970 Inglewood California, LA Forum, nor vokal:

YouTube slika preogleda

V živo, posneto 1. April 1971, BBC London, izdano 19.11. 1997, album BBC sessions:

YouTube slika preogleda

V živo, 3. may 1971, Kopenhagen, Danska, neverjeten vokal:

YouTube slika preogleda

V živo, 5. Julij 1971, Vigorelli Velodrome, Milano, Italija, FUKING NEVERJETEN VOKAL, NADREALISTIČNO:

YouTube slika preogleda

V živo, video, posneto 27., 28. in 29. 7. 1973, Madison square garden, New York, izdano 20. Oktober 1976 in 20. November 2007, DVD The song remains the same, neverjeten Page-v uvod, Plant že ni več tako dober kot v zgodnjih letih, a še vedno odličen, Page, Jones in Bonham pa dodajo mnogo novih idej in kompenzirajo vokal:

YouTube slika preogleda

V živo, video, 27., 28. in 29. 7. 1973, Madison square garden, New York, izdano 27. maj 2003, Led Zeppelin DVD, spet vrhunski (isti) Page-v uvod, osrednji solo še bolj vrhunski kot prejšnji; cele verzije ni na netu zato le omenjeni vrhunski solo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.