18.09.2013

Analiza skladbe Gala Gjurina: Duša

Objavljeno v Gal Gjurin, Glasba avtor samokodela

Prva skladba s prvega od obeh CD-jev albuma Duša in telo, po imenu Duša, doživeto izpoje vse nianse duše, duše ki ima zmeraj ime duša, ne glede na ima človeka, pa čeprav je prav zato lahko včasih z malo, včasih z veliko začetnico!

Gau se je odločil najprej predstaviti bolj temačne odtenke duše in to preko zgolj klavirske spremljave, tudi izvrstno dosegel! Temačen uvod je iz melodije, ki nato nosi vokal in spremljave z drugo roko, ki je dovolj podobna da poudari osnovno melodijo, a ji hkrati daje dovolj močne temelje z raznoliko strukturo.

Kar vidimo lahko besedilo, temačno pokopališče večera, pokopališče življenja, duše, ki odleti naprej v sončni žarek ali na srečo morda le pokopališče dneva, ko ima človek pred seboj še mnogo dni, tako da duša s telesom prepleza z bršljanom prekriti opečnat zid in se skupaj z nočjo prelije čez gozdove in polja in prav v trenutku ko izgine za obzorjem še zadnji žarek, zagledamo pred seboj na polju vrana, ki kljuje našo dušo in tukaj se nam zdi, da še imamo izbiro! Vran nam kljuje dušo, svet okrog nas je krut, temačen, a lahko odleti, lahko ga spodimo vstran, a ko ostanemo le še sami sebi, vemo da nas kljuje kaj v duši in da je notranji svet povezan z zunanjim! Gau stopa po svetu skozi besede, vsaka nova beseda je izgovorjena po zlogih, po počasnem stopanju naprej! In ko se sprašuje, povzdigne glas višje in v bolj dramatičnem tonu preudarja svet!

Klavir odleti više, nekam nad svet, z melodijo ki variira vstran od osnovnega motiva in tudi k višjim tonom in križem svet gredo stopinje, kdo ve kam, kdo ve kako, a v upanju na cilj, da skozi borovce in skoz brinje pokopališča, morja ali življenja, vedno znova pridemo skozi trnje do zrnja in zlata, pa naj gre za največjega zlikovca, ki mu je pravo zlato šele najdena dobrota ali plemenitega kralja! Gau spet povzdigne glas in ko se spet vpraša o vranu in o sebi, ugotovi da je oko motno, a da je nebo bistro in čeprav oči ne morejo videti tako dobro kot večnost, lahko iščejo na nebu nekaj popolnosti!

In ko se v to v že instrumentalnem smislu čudovito skladbo vrnejo besede, ki so za razliko od popolnosti tišine ali dobre glasbe, zmeraj iz blišča in tudi iz bede, pa tudi če so izvrstna poezija, ali pa prav takrat, saj povzamejo tudi bedo, takrat pesnik sam postane vran! Preide v tišino večnosti ali v mir življenja, ko se notranje pomiri z okoljem in s samim sabo. Spremljava postane v tem delu intenzivnejša, sestavljena bolj iz akordov, ko pa zaslišimo da je pesnik postal vran, pa postane spremljava tišja in subtilnejša, iz drobnih, nežno ubranih notic, ko pa Gau zapoje, da tudi sam postane vran, pa klavir oziroma roke naredijo frazico, kot da so postale peruti in potem še ‘iztek’ klavirja.

Čudovita skladba, ki leti skozi vse odtenke duše vsakega človeka, a je vendarle v bolj temačnih vodah, zato pa je še ni konec!!

Kakor svetel, borben odgovor skoraj pretirano temačni in pesimistični(kako logično za te čase) skladbi v prvem delu, sledi svetel, celo plesni in zabaven del, ki celo malo spominja na skladbo skupine Vaya Con Dios po imenu ‘Nah neh nah’ in je tako nekakšen ‘nenene’ Gala Gjurina vsemu žalostnemu, morečemu in ne smrti, ki se ji reče ne prav z dušo, energijo ki odleti med oblake ali recimo do Stonehenge-a!

Gau ki je do tega momenta igral le klavir, tukaj igra vse polno instrumentov, izvrsten Matija Krečič na violini, ki je na tej plošči odkril izvrsten dar tudi za country, ne le za klasično violino, pa je tukaj edini glasbenik, ki poleg Gala igra v tej skladbi!

Gau v tem delu igra klavir, trobento, pikolo pozavno, bobne, akustične kitare in kontrabas! Sekcija se vse bolj stopnjuje, bas postaja vse bolj groovy, violina je vse bolj country, klavir igra igrive frazice, kitara je v flamenku stilu in v momentu 2:45 naredi tudi frazo v stilu Jimmy Page-a in tukaj Gau naredi dolgo frazo, ki jo zelo hitro in natančno zaigra preko večih strun padajoče in pokaže tudi kitarsko virtuoznost! Violina poplesuje med variacijo vokalne melodije, novih poskočnih, včasih hitrih melodij in fraz iz skladbe Nah Neh Nah ! Trobenta in pikolo pozavna dodata iskrive in domiselne fraze, ki dodajo k poskočnosti in norčavosti zadnjega dela! Skladba se tudi konča s poskočnim in udarnim tonom in torej kljub koncu, življenje gre naprej!

Jah kar malo preveč sem analiziral to nepopisno dobro skladbo, ampak še toliko je ostalo za vas! Vsak lahko najde kaj svojega v tako genialni skladbi!

Besedilo:

Brez besed je moja duša,
tiho jo bo skrila ruša.
Noč se skriva med zidove,
gozd in polja in bregove.

Naj jo kljuje vran?
Naj jo kljujem sam?

Križem svet gredo stopinje
med borovce in skoz brinje,
skozi trnje in skoz zrnje
meljejo zlato.

Naj jo kljuje vran.
Naj jo kljujem sam.
Motno je oko
in bistro je nebo.

Ko se vrnejo besede,
pol iz blišča, pol iz bede,
tudi sam postanem vran.

Studijska verzija, posneto 2008-2012 , izdano december 2012, album Duša in telo:

YouTube slika preogleda

V živo, s simfoničnim orkestrom Cantabile, 15. April 2013, Cankarjev dom, Ljubljana!

YouTube slika preogleda

Na simfonične aranžmaje se ne spoznam preveč, zato se res ne bi rad delal pametnega, ampak Gau ki ima seveda totalen filing že za skladbo v osnovi, ker jo je on ustvaril, res ve kako preplesti elemente, ki so tukaj že iz albuma in jih vpeti v simfonični aranžma in torej poleg osnove narediti zraven še simfonični biser, ki je melodičen, če je treba dramatičen in izvrstno poudari besede, nesimfonične instrumente, glas sam po sebi ali pa gre za parte, ki stojijo sami po sebi kot uvod, vmesni del ali zaključek! Pokaže se res izjemen smisel za melodijo, ki preveva te aranžmaje in tudi naraven talent za prepletanje mnogih instrumentov, kar zmorejo res redki!

Pokaže se tudi moj dar za ritolizništvo! ;) Neeee!! Galova glasba me res izjemno navdušuje, na simfonije pa se niti toliko ne spoznam, da bi lahko rekel kaj kritičnega, zato bom recimo rekel, da mi je drugi CD novega albuma precej bolj všeč kot prvi! Boljše pesmi v osnovi, boljši, meni bolj ljubi aranžmaji, kaj bolj rockerskega…

A še nihče od kantavtorjev v Sloveniji ni sam za svoje skladbe pisal simfoničnih aranžmajev! In tudi nasploh so takšni avtorji zelo redki! Bravo Gau!!!!!!

Duša je bila prva skladba na vseh koncertih z orkestrom in uvod je res čudovit, melodičen in dramatičen, s frazami ki so pretežno temačne in žalostne, a gredo tudi v rahlo svetlejše tone, saksofon je fantastično melodičen in melanholičen, daleč vstran od kakšnih kar pogosto nemuzikaličnih jazzerjev, takoj zatem se začne dramatičen in tudi subtilen razvoj melodij in prepletanj inštrumentov, ki jih ne znam opisati, potem sledi tema, ki je tukaj že iz osnovne verzije, nato se še kot pevec vključi ves čas prisotni Gau, ki poje nad dokaj zadržano spremljavo, vprašanja pa zapoje še posebej glasno in slavnostno , sledi nekaj tišjih taktov s pihali, potem druga kitica s spet tišjim orkestrom, kako Gau zapoje ‘zlato’, je še posebej subtilno, orkester spet podivja pod morečimi vprašanji! Spet tišji orkester, ko Gau v temi postane vran!

In potem končna, vesela, plesna sekcija, ki je z orkestrom sicer morda malenkost bolj temačna, a vendarle še bolj polna življenja, plesa, inštrumentov in slavljenja lepega, dobrega, optimističnega! Bravo Gau!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Še isti posnetek, vendar video! Video Gau montira sam in bo izdal DVD!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.