23.09.2013

Letiva skupaj

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Pesem stari teti:

Bil sem pri tebi spet,
ob tvoji postelji
in v tvojih motnih, utrujenih očeh
je žarela ljubezen,
ki je zmogla ljubiti vsakega,
ki te je ljubiti znal,
znal dati v kratki noči vse,
kar se dati da
in včasih ostati, dni, leta
in kako si znala ljubiti mene, otroka,
koliko svetlih dni, truda, ljubezni,
kako si bila pristno, globoko prevzeta,
ko sem na morju reševal bore pred bršljanom
in kako si se me dotaknila ko si govorila,
da je treba solidarno deliti vsem
in kako sem že zdavnaj razčiščeno odmislil,
kar nisi razumela o svetu,
kako ti ne bi, sam marsikaj ne razumem še zdaj,
ne vem od kod režim zla,
v katerem smo zmeraj žal vsi!

In ko sem te pustil v izčrpavajočem počitku,
sem hodil po najinem parku
s spomini na otroštvo
in v paviljonu je igral orkester najlepše simfonije,
v gozdu sem preplezal strmine korenin dreves,
v triumf življenju,
pod drevesi je žarelo cvetje
in ribnik me je odnesel
s teboj na morje,
kjer so nama pele Filipinke
in vse je bilo tako zelo lepo,
a kjerkoli sem letel,
karkoli sem čutil,
povsod, v hosti, parku, ob ribniku
in morju, je bil vonj po tvoji sobi,
kakor da tvojo dehtečo ljubezen kot vsem,
že od nekdaj odnaša v vročične noči
prehitre izgube nekoga, ljubezni, življenja,
v razpad, duh po koncu!

In v tem gozdnem večeru,
je Sonce tako čudno žarelo skozi drevesa,
kot še nikoli
in če bi tukaj kot majhen deček hodil s tabo,
bi bilo vse vredu, barve mirne, varne, večne,
oh, naj še enkrat hodim s tabo!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.