29.11.2013

Srce

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

Moje srce se ni postaralo
brez grenkobe osamljenosti,
ni se prečrpalo v umirjene, elegantne gibe,
aritmično pulzirajoče ljubezni!
Čudni preskoki so ga trgali,
ko ni našlo nje
in med tem ko se je ves čas
strumno branilo te patetike,
se sploh ni postaralo,
takrat se v brazde zariše srce
in se z drevesi vzpenja proti nebu!

Je res mogoče, povej, zmuzljiv, preteč eliksir mladosti,
vso življenje hrepeneti kot sedemnajstletnik,
se da to vzdržati ali le zakopati,
čakati, čim prej nekoga poiskati,
si močno priznati, da še bolj brez nje,
stara se srce!?

Srce je v svoji rosni mladosti,
bilo brez tebe draga,
težje je bilo, ko je bilo
kakor srce leva,
ki je ranjen od časa,
skoraj ne da bi vedel,
kakor srce v omaki,
potolčeno in zmrcvarjeno
z zlobno intenco,
ki zastrupi tako zelo,
da ve da ne bo za nikogaršnje kosilo!

Staralo se je moje srce in med tem,
ko je ljubezen od vsepovsod,
strastno vstopala vanj
in iz njega vrelo izstopala,
ter v agoniji pulza tesnila rane,
da ne vstopi nemoč ali celo zlo,
ter se trudila,
da se zlo v ljudeh okrog njega
čim manj vname,
si ti zmeraj le prehajala skozi njega,
skozi domišljijske spomine ljubezni,
ustavi se, poglej, začuti, spregovori z menoj,
morda zagledaš v očeh,
kar te pripelje, da se ustaviš v mojem srcu!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.