Avtorska skladba: Kaj bi blo
Nova skladba Kaj bi blo! Skladba je v celoti v celoti v 4/4 taktu in aranžmajsko še posebej dodelana(z uvodom, solom in zaključnimi motivi), vendar zelo poredko kakšen akord vendarle malo zabrni, moji nežni prsti pač!! Besedila je veliko, tako v Dylan-ovkem stilu je v tem smislu! Verze sem seveda skušal napisati čim bolj svojstveno, originalno, reflektirano, a ponekod le pripovedujejo, v vsakdanji govorici! Govori pa o tem, kako sem imel v sebi zmeraj talente in sposobnosti in kako so bili ti talenti od okolja(ne od družine) zmeraj bolj zatrti, ker sem občutljiv, ranljiv, in vsaj v otroštvu in rani mladosti, tudi introvertiran! Skratka čeprav je družba naravnana k temu, da duši kreativnost, pa tudi iskanje manj kreativnih poklicev, pa tudi iskanje notranje sreče duši, uspe vendarle veliko ljudi vsak svoj trenutek pokazati svoj maksimum, vse kar znajo! Jaz tega nisem zmogel že v vrtcu in vse več trpljenja se je nabiralo v meni! Punca ki je omenjena v tretji kitici in v katero sem bil zaljubljen, je bila moja sošolka v gimnaziji! Pesem govori tudi o želji, da bi v določenih še posebej zapletenih življenjskih situacijah, ljudje poznali vse moje sposobnosti! Zdaj sem vedno bolj uspešen in je to ena taka lepa razrešitev, pa čeprav se zavedam, da še nisem posebej uspešen, niti niso moji talenti posebej priznani, a to je iz besedila razvidno!
Pesem je precej dolga in precej nenavadna, ni ravno za na oder ali radio, morda jo bodo vrteli čez 200 let v oddaji Čudne biografije dokaj normalnih skladateljev zgodnjega 21. stoletja! Vsebuje pa ta skladba moj najboljši solo sploh, ki sem ga posebej objavil v sredo, tukaj ga prav tako spet objavljam tudi posebej, v skladbi pa je po momentu 6:30!
Besedilo:
Prva kitica:
Prvi dan vrtca duša boli,
kakor bi me z radiatorjem za rešetkami,
skuhali v solze izločenosti,
prvič v življenju nisem zbral moči,
pokazati vse svoje nadarjenosti,
stoično sem sam stal na robu peskovnika,
med mnogimi vrstniki lahkotne nevednosti
in tovarišicami ki jih moje zapletene besede,
niso gnale k idejam, da skupaj najdemo
mojega uspeha pot, a kaj jim naj zamerim, komu sploh!?
Žal mi je le ker vem, da sem imel v sebi silo,
da bi jih vse postavil v zbor,
jim iz smreke daljnega vršaca,
zapel visoko pesem
in jim dal čutiti srce,
da bi zapelo njihovo še,
namesto da sem v tišini skrival se!
Druga kitica:
Osamljen, čudaški, sem bil
v velikih hodnikih šole,
kjer sem našel svoj mir,
med tem ko je v razredih rasla napetost
razlike potencialov,
med tem kar sem in kar bi naj bil!
Vse dalje kot je bilo od takrat,
ko sem v prvem razredu po želji učiteljice,
pisal na tablo svoje razmišljanje
zgodbe o modrem starcu,
bolj je rasla v meni uporniškost(ki išče svoj smisel), zmedenost,
kakor da mi sistem krade iz duše tisto najbolj moje,
tisto kar je zagorelo vsaj skozi eseje
in kdaj na kitaro v parka nočeh!
Tudi humor ni nikoli presahnil,
ta vragec, ki si je več kot očitno,
dal v očeh razreda lucidno oceno!
Valovi glasbe so me vsak dan rodili!
Šola kitare in zbori in kar je še tega,
čemur so se mnogi umetniki izognili,
kajti strah pred poustvarjanjem je močan kot dolgčas,
vse to je tudi mene izvrglo,
so že vedeli zakaj jim ne grem v repertoar!
Kot odsoten profesor
sem sedel v nekem svojstvenem razredu,
tuj mi je bil takrat celo koncept uspeha,
a ko se spomnim kako sem pred tablo v gimnaziji
ves živčen vse zapletel,
si enke rdel v lica,
si le želim, da bi vedeli, da bom nekoč nastopal, skladal, pel
in da bi takrat poznali vsaj moje eseje,
ki jih nisem dovolil prebrati,
pa čeprav se je baje globok razum dalo v njih prepoznati!
Refren:
Želim da bi vedeli,
že ko sem prvič stopil v svet
sam na plan, kaj vse v duši imam,
zdaj prispel sem nekam daleč
in kot vsak nikamor
in vsak do neskončnosti gre!
Vsak išče rimo in razum v svetu tem,
ter zadoščenje,
a v tej zmedi se mnogim vendarle zgodi,
da že od zgodnjih dni,
izkažejo talente in moči na plan
in vstopijo v življenje v harmoniji
s svetom kakršen jih prevzame!
Če pa eksplozivno darilo talenta,
v tebi nesproženo po sprejetju hrepeni,
te notranji nemir znori
in te pred družbo, ki bi jo rad
le božal z grafiti umetniške strasti,
s prazno belo steno ogradi!
Tretja kitica:
Kako sem si punco želel,
a bolj kot je telesno srčna strast
v meni gorela,
bolj sem se bal, da jaz tega ne znam,
pa čeprav sem imel v sebi
vse kar potrebuješ za zvezo
in ni bilo to, da bi iz egoizma bežal!
Moje oko je glasbi prepustilo vse čute,
sploh ni opazilo, kako lepe punce
si me želijo in srcu ni bilo dano spoznati,
kar je čutilo, da so dobre po duši
in modre v mislih!
A kljub vsem strahovom osamljenosti,
si je srce nekega dekleta tako zelo želelo,
oh kako si želim, da bi ji takrat
zmogel zapeti,
srce kot dokaz dobrote
na dlan položiti,
globoko modrost z njo deliti
in vse to še pred ljudmi potrditi!
A ko bi vse to iz mene gorelo,
ko ona vse to bi doživela,
bi skoraj gotovo spoznal,
kar zdaj vem,
da nikoli ni zares vedela,
kaj je dobro, modro, nadarjeno
in v vrtincu brezbrižne zavrnitve,
me je vrglo v norost,
ultimativno blokado, razcefranost duše,
ki je vse moje talente,
leta dolgo zakopala v prsih!
Četrta kitica:
Družina dobra, ljubeča,
vso otroštvo in mladost!
Preobčutljiv, zahteven,
a odrasel norec sem bil v njej,
ki ga motijo malenkosti,
moti s preveč domislicami!
In ko me je divja ljubezen
vrgla v blodnjav prepad,
oh kaj bi dal za to,
da bi potlej moji močneje vedeli,
da je bila v moji norosti,
pogosto tudi modra metoda,
da mi norost ni vzela vsega razuma
in da sem nadarjen!
Ko bi oni in predvsem vsi ostali
vedeli kdo sem,
ko bi vedeli, kako se je življenje
z mano poigravalo,
kako premnogi dobri ljudje niso vedeli,
da so bile moje blodnje brez zla,
le želja po spreminjanju sveta!
In kako so zelo pokvarjeni zrcalili sebe,
mi nagajali!
In ko med njimi sem zmogel
spet življenje zagnati,
svoje sposobnosti končno raziskati,
ko bi takrat pred leti,
vsaj že zmeraj znal dobro zapeti,
in takrat ko je misel bila le pametna,
da bi bila takšna, da bi ji še kdo pripel,
in kdo bi sploh verjel, da je v tej norosti
ki je minila,
bil le dober namen,
in le kako nisem razumel,
kako se moram paziti mrhovinarjev
in da je družina med tistimi redkimi,
ki imajo čisto zmeraj dober namen!
Minila so leta in zdaj sem tukaj,
sprejet, spoštovan, ljubljen,
ljudje poznajo moje delo in uspehe,
a hudo je to, ko vse okrog te stiska,
da razum nori!
In vsakomur se to kdaj zgodi,
zato si naj vsak svoj prostor pod soncem izbori,
kjer bo lahko izpovedal, izpel sebe,
in vse kar mu lepega se iz srca v delo spremeni,
da lahko potlej prijateljem, ljubezni, bolečine potoži!
Toda oh kako je meni bilo hudo,
kajti meni so eksplozijo zvezde,
zaprli v srčno kamrico
in me poslali daleč,
kjer doživel sem erupcijo,
se vrnil s sonca pesmijo!
Refren:
Želim da bi vedeli,
že ko sem prvič stopil v svet
sam na plan, kaj vse v duši imam,
zdaj prispel sem nekam daleč
in kot vsak nikamor
in vsak do neskončnosti gre!
Vsak išče rimo in razum v svetu tem,
ter zadoščenje,
a v tej zmedi se mnogim vendarle zgodi,
da že od zgodnjih dni,
izkažejo talente in moči na plan
in vstopijo v življenje v harmoniji
s svetom kakršen jih prevzame!
Če pa eksplozivno darilo talenta,
v tebi nesproženo po sprejetju hrepeni,
te notranji nemir znori
in te pred družbo, ki bi jo rad
le božal z grafiti umetniške strasti,
s prazno belo steno ogradi!
Le solo, moj najboljši doslej:
