31.01.2014

Avtorska skladba: Kaj bi blo

Objavljeno v Glasba, Moje življenje avtor samokodela

Nova skladba Kaj bi blo! Skladba je v celoti v celoti v 4/4 taktu in aranžmajsko še posebej dodelana(z uvodom, solom in zaključnimi motivi), vendar zelo poredko kakšen akord vendarle malo zabrni, moji nežni prsti pač!! Besedila je veliko, tako v Dylan-ovkem stilu je v tem smislu! Verze sem seveda skušal napisati čim bolj svojstveno, originalno, reflektirano, a ponekod le pripovedujejo, v vsakdanji govorici! Govori pa o tem, kako sem imel v sebi zmeraj talente in sposobnosti in kako so bili ti talenti od okolja(ne od družine) zmeraj bolj zatrti, ker sem občutljiv, ranljiv, in vsaj v otroštvu in rani mladosti, tudi introvertiran! Skratka čeprav je družba naravnana k temu, da duši kreativnost, pa tudi iskanje manj kreativnih poklicev, pa tudi iskanje notranje sreče duši, uspe vendarle veliko ljudi vsak svoj trenutek pokazati svoj maksimum, vse kar znajo! Jaz tega nisem zmogel že v vrtcu in vse več trpljenja se je nabiralo v meni! Punca ki je omenjena v tretji kitici in v katero sem bil zaljubljen, je bila moja sošolka v gimnaziji! Pesem govori tudi o želji, da bi v določenih še posebej zapletenih življenjskih situacijah, ljudje poznali vse moje sposobnosti! Zdaj sem vedno bolj uspešen in je to ena taka lepa razrešitev, pa čeprav se zavedam, da še nisem posebej uspešen, niti niso moji talenti posebej priznani, a to je iz besedila razvidno!

Pesem je precej dolga in precej nenavadna, ni ravno za na oder ali radio, morda jo bodo vrteli čez 200 let v oddaji Čudne biografije dokaj normalnih skladateljev zgodnjega 21. stoletja! Vsebuje pa ta skladba moj najboljši solo sploh, ki sem ga posebej objavil v sredo, tukaj ga prav tako spet objavljam tudi posebej, v skladbi pa je po momentu 6:30!

Besedilo:

Prva kitica:

Prvi dan vrtca duša boli,
kakor bi me z radiatorjem za rešetkami,
skuhali v solze izločenosti,
prvič v življenju nisem zbral moči,
pokazati vse svoje nadarjenosti,
stoično sem sam stal na robu peskovnika,
med mnogimi vrstniki lahkotne nevednosti
in tovarišicami ki jih moje zapletene besede,
niso gnale k idejam, da skupaj najdemo
mojega uspeha pot, a kaj jim naj zamerim, komu sploh!?
Žal mi je le ker vem, da sem imel v sebi silo,
da bi jih vse postavil v zbor,
jim iz smreke daljnega vršaca,
zapel visoko pesem
in jim dal čutiti srce,
da bi zapelo njihovo še,
namesto da sem v tišini skrival se!

Druga kitica:

Osamljen, čudaški, sem bil
v velikih hodnikih šole,
kjer sem našel svoj mir,
med tem ko je v razredih rasla napetost
razlike potencialov,
med tem kar sem in kar bi naj bil!
Vse dalje kot je bilo od takrat,
ko sem v prvem razredu po želji učiteljice,
pisal na tablo svoje razmišljanje
zgodbe o modrem starcu,
bolj je rasla v meni uporniškost(ki išče svoj smisel), zmedenost,
kakor da mi sistem krade iz duše tisto najbolj moje,
tisto kar je zagorelo vsaj skozi eseje
in kdaj na kitaro v parka nočeh!
Tudi humor ni nikoli presahnil,
ta vragec, ki si je več kot očitno,
dal v očeh razreda lucidno oceno!
Valovi glasbe so me vsak dan rodili!
Šola kitare in zbori in kar je še tega,
čemur so se mnogi umetniki izognili,
kajti strah pred poustvarjanjem je močan kot dolgčas,
vse to je tudi mene izvrglo,
so že vedeli zakaj jim ne grem v repertoar!
Kot odsoten profesor
sem sedel v nekem svojstvenem razredu,
tuj mi je bil takrat celo koncept uspeha,
a ko se spomnim kako sem pred tablo v gimnaziji
ves živčen vse zapletel,
si enke rdel v lica,
si le želim, da bi vedeli, da bom nekoč nastopal, skladal, pel
in da bi takrat poznali vsaj moje eseje,
ki jih nisem dovolil prebrati,
pa čeprav se je baje globok razum dalo v njih prepoznati!

Refren:

Želim da bi vedeli,
že ko sem prvič stopil v svet
sam na plan, kaj vse v duši imam,
zdaj prispel sem nekam daleč
in kot vsak nikamor
in vsak do neskončnosti gre!
Vsak išče rimo in razum v svetu tem,
ter zadoščenje,
a v tej zmedi se mnogim vendarle zgodi,
da že od zgodnjih dni,
izkažejo talente in moči na plan
in vstopijo v življenje v harmoniji
s svetom kakršen jih prevzame!
Če pa eksplozivno darilo talenta,
v tebi nesproženo po sprejetju hrepeni,
te notranji nemir znori
in te pred družbo, ki bi jo rad
le božal z grafiti umetniške strasti,
s prazno belo steno ogradi!

Tretja kitica:

Kako sem si punco želel,
a bolj kot je telesno srčna strast
v meni gorela,
bolj sem se bal, da jaz tega ne znam,
pa čeprav sem imel v sebi
vse kar potrebuješ za zvezo
in ni bilo to, da bi iz egoizma bežal!
Moje oko je glasbi prepustilo vse čute,
sploh ni opazilo, kako lepe punce
si me želijo in srcu ni bilo dano spoznati,
kar je čutilo, da so dobre po duši
in modre v mislih!
A kljub vsem strahovom osamljenosti,
si je srce nekega dekleta tako zelo želelo,
oh kako si želim, da bi ji takrat
zmogel zapeti,
srce kot dokaz dobrote
na dlan položiti,
globoko modrost z njo deliti
in vse to še pred ljudmi potrditi!
A ko bi vse to iz mene gorelo,
ko ona vse to bi doživela,
bi skoraj gotovo spoznal,
kar zdaj vem,
da nikoli ni zares vedela,
kaj je dobro, modro, nadarjeno
in v vrtincu brezbrižne zavrnitve,
me je vrglo v norost,
ultimativno blokado, razcefranost duše,
ki je vse moje talente,
leta dolgo zakopala v prsih!

Četrta kitica:

Družina dobra, ljubeča,
vso otroštvo in mladost!
Preobčutljiv, zahteven,
a odrasel norec sem bil v njej,
ki ga motijo malenkosti,
moti s preveč domislicami!
In ko me je divja ljubezen
vrgla v blodnjav prepad,
oh kaj bi dal za to,
da bi potlej moji močneje vedeli,
da je bila v moji norosti,
pogosto tudi modra metoda,
da mi norost ni vzela vsega razuma
in da sem nadarjen!
Ko bi oni in predvsem vsi ostali
vedeli kdo sem,
ko bi vedeli, kako se je življenje
z mano poigravalo,
kako premnogi dobri ljudje niso vedeli,
da so bile moje blodnje brez zla,
le želja po spreminjanju sveta!
In kako so zelo pokvarjeni zrcalili sebe,
mi nagajali!
In ko med njimi sem zmogel
spet življenje zagnati,
svoje sposobnosti končno raziskati,
ko bi takrat pred leti,
vsaj že zmeraj znal dobro zapeti,
in takrat ko je misel bila le pametna,
da bi bila takšna, da bi ji še kdo pripel,
in kdo bi sploh verjel, da je v tej norosti
ki je minila,
bil le dober namen,
in le kako nisem razumel,
kako se moram paziti mrhovinarjev
in da je družina med tistimi redkimi,
ki imajo čisto zmeraj dober namen!
Minila so leta in zdaj sem tukaj,
sprejet, spoštovan, ljubljen,
ljudje poznajo moje delo in uspehe,
a hudo je to, ko vse okrog te stiska,
da razum nori!
In vsakomur se to kdaj zgodi,
zato si naj vsak svoj prostor pod soncem izbori,
kjer bo lahko izpovedal, izpel sebe,
in vse kar mu lepega se iz srca v delo spremeni,
da lahko potlej prijateljem, ljubezni, bolečine potoži!
Toda oh kako je meni bilo hudo,
kajti meni so eksplozijo zvezde,
zaprli v srčno kamrico
in me poslali daleč,
kjer doživel sem erupcijo,
se vrnil s sonca pesmijo!

Refren:

Želim da bi vedeli,
že ko sem prvič stopil v svet
sam na plan, kaj vse v duši imam,
zdaj prispel sem nekam daleč
in kot vsak nikamor
in vsak do neskončnosti gre!
Vsak išče rimo in razum v svetu tem,
ter zadoščenje,
a v tej zmedi se mnogim vendarle zgodi,
da že od zgodnjih dni,
izkažejo talente in moči na plan
in vstopijo v življenje v harmoniji
s svetom kakršen jih prevzame!
Če pa eksplozivno darilo talenta,
v tebi nesproženo po sprejetju hrepeni,
te notranji nemir znori
in te pred družbo, ki bi jo rad
le božal z grafiti umetniške strasti,
s prazno belo steno ogradi!

YouTube slika preogleda

Le solo, moj najboljši doslej:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

12 komentarjev

  1. Kritik? pravi:

    Ajajajajajaj, Samo, kaj pa je tole? Podpiram sicer, da se ustvarja, super, če te ustvarjanje drži preč od dohtarjev in/ali (nepotrebnih) kemikalij, ampak zakaj potem to objavljaš? Ali resno pričakuješ, da bo kdorkoli to pohvalil oziroma v tem prepoznal umetnost?

    Besedilo služi samoočiščenju, razumem, ampak tu gre za čisto prozo, brez rime, brez verza, kar je predpogoj za besedilo. Ja, Dylan ima dolga besedila, ampak tam je vsaka beseda mišljena, premišljena, ima namen. Tu pa gre za pisanje po načelu, da prosto zapisuješ misli. Še enkrat, razumem terapevtsko vrednost takega početja, ampak da pa kaj takega objaviš, kaže na popolno pomanjkanje stika z resničnostjo in kakršnekoli samokritike.
    Enako velja za glasbeni del. Pesem nima ne repa, ne glave. Ni ene zapomnljive melodije, enega vzorca/teme, ki bi se ga lahko poslušalec prijel, ampak je vse skupaj ena jara mučna kača (nisem poslušal do konca – ne verjamem, da kdorkoli to zdrži, razen seveda tebe). Ritem je razsut. Kitara povsem neritmična. Petje je fovš. Dereš se popolnoma nekontrolirano. Vem, da ti je Plant vzor, ampak sprijazni se, da nisi in nikoli ne boš on. Enostavno nisi prišel na svet s takimi sposobnostmi (jaz bi se tudi srčno rad znal dreti tako kot Dave Grohl, pa ne zmorem, ZATO TEGA NE POČNEM). Snemal si tako amatersko kot 10-leten otrok. Različno glasni take-i. Limanje skupaj brez crossfade-ov.
    Žal mi je, da ti moram to napisati, nočem te prizadeti (pa ne mi reči, da te nisem, ker se iz zgornjega besedila vidi, da si občutljiva duša), ampak nekdo ti mora povedati, ker ti tvoji glasbeni prijatelji očitno ne. Si mislim, zakaj ne, ampak ne bom nič rekel, ker sem rekel že dovolj. Ampak vprašaj Gjurina – glej ga v oči – naj ti po pravici pove, kaj si misli. V glavnem, obupno ti manjka samokritike. Saj jaz mislim, da če bi delal na tem, da obrusiš besedila (na besedilih se DELA, ne kar nekaj napiše in potem je to že kar to – vprašaj Gala, kako je pisal besedila, ti bo povedal, kako si človek razbija glavo včasih po več ur z enim verzom, da bo PRAVI), se posvetuješ z nekom, da ti ISKRENO pove, ali je metafora osnovnošolska in poceni (to se nam vsem dogaja, zato pa piliš stvari, ane). Delaj na tem, da bo stvar dobila obliko. V omejitvi z obliko se skriva mojstrstvo in, ne boš verjel, inspiracija, saj te omejitev prisili k razmišljanju zunaj okvirov, da boš potem zapolnil okvir). Ne vem, če je popolnoma neritmično igranje kitare sploh možno rešiti. A pa ti to sploh slišiš? Poskusi z metronomom. Ali pa si daj na programu za snemanje loop iz analognih bobnov in igraj po tem. Ker to ni za nikamor in nikdar ne bo. Pri petju velja podobno. Vsekakor pa moraš peti niže, ker nisi Plant in pika. Oprosti za krutost, mislim, da lahko kaj narediš, ampak s tem pomanjkanjem kritičnosti in odmikom od realnosti se ti bodo ljudje samo režali. Ni z njimi nič narobe, s tabo je. Delaj na tem, umiri se, saj nek talent imaš. Želim ti veliiiiko prijetnega dela in na koncu zmago – uspeh.

    3.02.2014 ob 19:47

  2. samokodela samokodela pravi:

    Hotel sem narediti točno tako besedilo tokrat! Prepričan pa sem, da je noter še vedno kar precej domiselnih, reflektiranih verzov! Že sam sem napisal, da se zavedam kakšno besedilo je to in točno takšno bo tudi ostalo! Tudi jaz dvomim da bo kdo to poslušal, ampak tako pač je, to je bolj zame! In tudi takšno melodijo sem hotel!

    Za kitaro sem prepričan, da je tokrat vse na 4/4, kot tudi da melodija sede na akorde in da je petje točno! Metronom me ne zanima, tudi moj način snemanja demotov mi je kul, tudi ne pretirano poglabljanje v snemalni program mi je kul!

    Gotovo poznaš moj preostali opus, ta pesem pa ti je pač dala priložnost, da kritiziraš neke stvari, ki jih sicer ne moreš, pa še tukaj brcaš mimo!

    To je moj tipičen komad, oziroma eden najboljših:

    http://www.youtube.com/watch?v=kV_WPCrMudQ

    To je še en komad, kjer je vse na štiri:

    http://www.youtube.com/watch?v=EHH-9s_HGHc

    in to je Going to California, kjer je vse zapeto točno! Ritem pa je malo po svoje!In umirim se naj? Hočeš rajši reči naj se ne zabavam preveč!?Še kako se zabavam in najbolj se človek zabava takrat, ko mu ni mar, če kdo ne mara njegove umetnosti! In samo dve možnosti sta, ali skušaš biti Plant ali pa umetnik?! Štekaš!?

    http://www.youtube.com/watch?v=OGoGhkFfD_Y

    3.02.2014 ob 20:04

  3. samokodela samokodela pravi:

    In a ni krasno, ko lahko nekomu pod pesmijo o talentu, govoriš da nima talenta!

    Jah to lahko počne vsak vsakemu! Ker ima vsak talente! ;)

    3.02.2014 ob 20:26

  4. samokodela samokodela pravi:

    Pa kakršnekoli težave kdo ima, ustvarjanje pomaga, težave v življenju pa ima vsak, lahko da deloma tudi v povezavi s talenti, gotovo pa ne izključno zato!

    Tako da kakršnekoli težave sem v življenju imel, sem jih imel zato, ker sem jih pač imel, ti si pa vse skupaj dojel, kot da se imam za nekoga posebnega in kot da je odkritje mojih talentov neka ultimativna razrešitev(ki je seveda ni, ker imamo vsi težave vso življenje)

    in zdaj boš pa ti meni povedal, da nimam talentov, ampak le težave sam s sabo in z svojimi namišljenimi talenti!

    1. Nimam več nobenih posebnih težav sam s sabo
    2. Res sem talentiran, ker je vsak in vsak mora delati umetnost po svoje
    3. Rezultati vse bolj kažejo neko nadpovprečnost, bomo pa šele videli kako bo

    3.02.2014 ob 20:42

  5. Kritik? pravi:

    Ej, če si ne pustiš ničesar dopovedati in vse zanikaš (kar kaže na resno pomanjkanje stika z resničnostjo), potem dejansko ne moreš napredovati. Komad Cesta je korektno zaigran, ker inštrumentov ne igraš ti, ampak ljudje, ki jih dejansko znajo igrati (mislim, saj tudi ti znaš igrati kitaro, če to pomeni znati ene 10 akordov). Če pa si karkoli od tega ti, potem pomilujem človeka, ki je zadevo moral urejati (editirati) in je to delo, vredno doktorata. Secpravi, podlaga štima. Vokal je pa povsem nekultiviran in prenizek, ker višin, ki si si jih zamislil, enostavno ne sfolgaš. Pika. Ritmično je vokal bolj ali manj točen, ker je bila ok podlaga oz. ker je to snemal nekdo, ki ve, kaj dela, pa je temu ustrezno poeditiral (ale mu vera, da je zmogel). Struktura komada je pa nadvse čudna, v smislu da višek refrena uleti kot strela z jasnega. Ja, v muziki lahko človek počne, kar hoče, ampak kdo bo to poslušal (razen kot hec, kar je verjetno 1500 od ogledov komada). Ostala dva komada sta konfuzna in povsem nezapomnljiva, pa vse na isto vižo (vse v molu, I-VI-VII-I-IV-V in taka sosledja), potem pa čez prehitro in previsoko momljajoče dretje. Brez pravega refrena (Cesta ga pa celo ima). To je to. Kdor ti pravi drugače, se ti laže, da ne rečem kaj hujšega. Sorry. Aja, pod pesmijo o talentu ti nisem rekel, da ga nimaš (nekaj ga imaš, zlasti za pesnjenje), ampak da si nerealen in popolnoma nekritičen do sebe. Me pa prav zanima, kaj vidiš kot svojo veleuspešnost? A to z Galom? Ma ne bom žleht in ti razbijal prijetnih iluzij, upam, da se boš naučil kaj iz tega. Od njega. Ampak nič ne bo pomagalo, če ne boš stopil na realna tla. Glede umirjanja sem pa mislil, da moraš umiriti svoj slog, ki je ena sama nervoza. Sicer pa ne, ustvarjaj, delaj, pili svojo obrt, ker v muziki brez določenega obrtnega znanja ne moreš biti umetnik. Zrihtaj ritem, umiri in znižaj petje. In vprašaj ljudi – glasbenike – kaj si RES mislijo, naj te gledajo v oči in ti povedo resnico. Naj ti svetujejo, kot sem ti jaz. Upam, da ti rata in da bo kdaj kaj tvojega poslušljivega, uspešnega. Ker tega, kar sem zapisal, nisem zapisal, da bi te žalil, prizadel, ampak ti odprl oči in v trmasto nerealno betico vbil resnico ter te spodbudil k delu, zato da boš boljši.

    4.02.2014 ob 01:07

  6. samokodela samokodela pravi:

    Vse sem ti že razložil v prejšnjih komentarjih! Ponavljaš iste neumnosti! Moja muzika je vredu, tudi priredbe! To je to!

    4.02.2014 ob 06:31

  7. samokodela samokodela pravi:

    Pa za začetek se podpiši, da vidimo kdo si, če že pišeš takšne neumnosti! Cesta je po tvoje ‘vredu’ zaigrana’? Ritmično je zelo nenavadna ponekod, ampak očitno ti je všeč, takoj ko igra nekdo drug! Dlan nima refrena? Vse v molu? Res? Tudi California? Nezapomnljiva? Kakšne bedarije! Čas bo že pokazal svoje! Galu je moja muzika vredu! Ti pa pišeš neumnosti, pa sploh me ne gledaš v oči! ;) , Pa ne poveš kdo si! Kritik? ;)

    Pa očitno pojma nimaš, kako zelo smešno je to tvoje pisanje! Na pol kilometra se vidi da blefiraš! Kdo pa misliš da si? Kakšen genij!? Hahaha!

    4.02.2014 ob 06:38

  8. Kritik? pravi:

    Going to California je priredba mojstrovine, ne mešaj jabčkov in hrušk. Kitare so ena sama godlja (ker ne znaš ubirati s prsti in nisi niti preglasil kitare, potem pa nasnemavaš nekaj v tri krasne – tole se nauči in boš lepo napredoval pri kitari, če boš seveda VADIL Z METRONOMOM: https://www.youtube.com/watch?v=4nQ-WEWHOgM). Pri petju se matraš.
    Tvoji lastni komadi pa SO nezapomnljivi (reciva, da Cesta dejansko ni).
    V glavnem, živiš v iliuziji in očitno ti ne more pomagati nihče. Če ne boš tega spremenil, bo vedno tako, kot je. Se pravi onemogočeno komentiranje na YT (le zakaj že?), občasen špil tam, kjer jim težiš na žive in mrtve, da te vzamejo, oz. kot vaški posebnež na koncertih od Gjurina.

    4.02.2014 ob 13:50

  9. samokodela samokodela pravi:

    Nikomur nisem rabil težit za špile in tudi drugi so mi že rihtali špile, izdali smo tudi cd na Ptuju z drugimi izvajalci, tudi nad CD-ju Rock Otočca sem, tudi na radiu Grom so me vrteli!

    Na koncertih od Gjurina nič ne vedo o meni, pa zelo ploskajo in dobil sem čestitke v domačem kraju po nastopu z njim, da odlično pojem!

    Sicer pa nimam nobenega problema živeti v iluziji, če moja umetnost to zahteva! Potem je pač tako, boli me kurac!

    Ampak zakaj se tako krčevito trudiš mi to dopovedati, če bo po tvoje to realnost sama pokazala!? Pomagal bi mi rad? Nočem tvoje pomoči, hočem ustvarjati točno tako kot hočem!

    4.02.2014 ob 13:59

  10. Kritik? pravi:

    Potem si pa car. Ker za špile danes težijo tudi uveljavljeni izvajalci ki so imeli pred leti polne dvorane. Se posipam s pepelom. In ti bom nehal težiti. Srečno.

    4.02.2014 ob 14:25

  11. Kritik? pravi:

    Aja, samo še to. A zate obbstaja drugo ločilo kot klicaj?!!!!!

    4.02.2014 ob 14:25

  12. nač. Kifle pravi:

    Kritik, ti si pa res en težak. Imej vsaj toliko jajc in priznaj, da si si našel lahko tarčo, ki jo lahko nizkotno žališ. Če naj bi tvoji komentarji Samotu “pomagali”, potem je po moje zanj bolje, da še naprej shaja brez vsakršne pomoči.

    4.02.2014 ob 16:43

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.