26.02.2014

Analiza skladbe Gala Gjurina: A me slišiš še?

Objavljeno v Gal Gjurin, Glasba avtor samokodela

Kam gre ta svet, se res le vrti, ali kam prispe?! Kako bomo zasnovali nov svet, če vso lepoto požira design, kajti še preden sploh zaživi, je prebavljena v velikanska smetišča nemarnosti civilizacije! Kako ustvariti, deliti, oživeti dobre ideje, ko pa življenje slej ko prej naredi še genija za bedaka in ko se genij tega zave, mora tako zelo paziti, da se ne poimenuje genij, če noče pasti v prepad pametnjakoviča in bedaka, ki zmeraj padata, a se zmeraj znova rešita v svetu, ki vse bolj nastavlja mreže velikim dušam, majhni in zanikrni, pa plavajo s tokom.

Ko začutimo da je na koncu sveta, čas vse bolj ustavljen in da kdor zasije, kmalu zbledi, naš rešujejo le še prekrasne violine, klavir, ter piščali in poln, doneč kontrabas, ki kljub žalosti prinesejo v temo in bolečino svetlobo in upanje in kako lepa odločitev, da Gau verz ‘A me slišiš še?’ ni zapel na ves glas, ampak je pokazal neko umirjeno, meditativno, a vendarle uporniško, ter borbeno pot naprej, ki se kaže skozi srce in kvaliteto njegove osebnosti in glasbe! Prelepe melodične godalne linije, se razprostrejo po nebu, kakor krila rajskih ptic!

Pademo nazaj v temo in zdi se, da kmalu niti ptice ne bodo mogle ubežati pred onesnaženostjo pohlepa in moči tistih, ki so vse bolj v svojem oklepu, oklepu, ki jih morda ščiti pred resnico, klicem tistih ki trpijo, a trpijo tudi zlobneži, saj so v svojem oklepu v resnici sami in polni bolečin, a morda prav padec vseh ljudi na dno, kaj trajnega spremeni, da misliti tudi tistim, ki so na vrhu v svojem izkoriščevalstvu ! In med tem ko hlapci, zvesti psi, vendarle vsaj malo lajajo v protest, preden se razdivja v kdo ve kaj, morda v steklino, morda v boljše čase, lajajo lastniki še bolj, v svoji zverinskosti, pohlepu! In zdi se, kakor da je vse kar je lepo zmeraj onesnaženo s čim trpkim , temnim, kakor v Dylanovi ‘It’s not dark yet’ in sploh dandanes še posebej čutimo, kako ima vse kar je lepo skoraj zmeraj vsaj še nekaj temnega. In kar je lepega poleg vse te bolečine, ko bi se vse to vsaj povrnilo le v prah, pa se v dim in vse manj jih opazi ta dim, to kopreno duhovnosti, ki jo bomo našli ali pa bomo pogubljeni!

Na koncu med violinami oblakov, kakor glas duhovnega prebujenja v vetru, tudi Galov glas slišimo le še kot šepetanje, dokler se proti koncu, vendarle ne povrne v bolj polni moči in se ta prečudovito žalostna skladba konča, s klavirjem in koncem! In kot zmeraj je tu nov začetek, ki se začne zdaj, če le hočemo! Skladba pa nas nagovarja tudi povsem osebno in tako govori tudi o medosebni, romantični ljubezni, ki jo mnogi vse bolj zanemarjajo in se tudi tukaj igrajo spletke, ter udejanjajo zgolj telesni užitek in egoizem! Najbrž se razsvetljenje začne prav pri kvalitetnih ljubezenskih odnosih, upajmo da res!

Studijska verzija, album Duša in telo, posneto 2008-2012, izdano december 2012:

YouTube slika preogleda

Vgradni linki trenutno ne delajo, zato dodajam še zgolj link:

http://www.youtube.com/watch?v=dhV7HnOJfyo

Besedilo:
Že dolgo ni več tako fajn,
vso lepoto požira dizajn -
in ko napraviš naslednji korak
si genij, pametnjakovič ali bedak.
Tu na koncu sveta čas stoji,
ne premikajo se niti oči;
in kdor zasije tu kmalu zbledi,
črne ptice ga odnesejo stran, prek noči.

Daj mi poljub za lepši svet,
daj mi bombon, sladek za umret;
verjeti, ko je čas za to, je upati,
ko mrak se spušča na zemljo.

A me slišiš še?

Kako opojna sta moč in pohlep
in vsak dan debeljši oklep,
težko verjeti je, ampak se zdi,
da lastniki lajajo še bolj kot psi.
Ko živiš še samo za spomin
in ugasne še zadnji kamin,
eno telo, Juda in Božji sin,
ne povrne se v prah, ampak v dim.

A me slišiš še?

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.