27.03.2014

Besedilo: Žalostno življenje samote

Objavljeno v Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Besedilo za novo skladbo, ki bo nared v naslednjih dneh! Napisana je s precejšnjo mero humorja!

Žalostno življenje samote,
brez najine ljubezni!
Roka ki bi zadovoljevala oba,
zdaj miga le za mene samega!
A moji roki se rokujeta, objemata,
v srcih teh ljudi ves svet,
tudi ti, ki te še ni!

In če goli koži dobrote,
se druga po drugi božata,
sprosti se močnejša magija,
kot če sam se skozi trike ljudi boriš!
A iz sebe v pobožajočem, strastnem zanosu,
svaljkam, čistim umazanijo,
če hočem takšen ostati,
da najdem skromno, vzdržno, pristno!

Pusti kar je prej bilo,
naj ti nova da še njo,
da čim prej pozabiš jo,
ali pa da tista ki je od nekoč,
ti vrne vse to!

Oči ki jih žalosten iščem,
so visoka gorska jezera,
polna miru, moči, jasnovidnosti ptic!
A da bi našel te tvoje oči,
sem zrl v najtemnejše vrtince,
da sem odkril srečnost,
ki vidi povsod te tvoje oči,
ki varujejo, pogrejejo, ko ti pridem v njih,
da skupaj dominirava življenju!

Besede so skoraj vse kar ti lahko dam,
dokler roke, obraz, koža, oči,
drobnarije v besedah, so to kar gledaš,
mi ne pustiš, da ti skozi dejanja,
dokažem, kakšen sem,
da me že poznaš, da moraš verjeti,
da me poznaš, mi zaupati,
potlej šele ti zaupanje, dejanja,
delo, ljubezen, lahko izkažem!

Pusti kar je prej bilo,
naj ti nova da še njo,
da čim prej pozabiš jo,
ali pa da tista ki je od nekoč,
ti vrne vse to!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.