31.03.2014

Analiza skladbe Gal Gjurina: Včasih

Objavljeno v Gal Gjurin, Glasba avtor samokodela

Kako zelo temačen uvod, kakor bi se prav vse zvezde na nebu razpršile v nič in bi nam v vsej izgubljenosti postalo jasno še to, da drugi dan tudi sonca ne bo! In iščemo njo in ko jo najdemo, jo začudeno sprašujemo, če res še ne spi, v tej temni, nesmiselno brezupni noči, kjer morda le spanec prinese mir. Ko se zavemo, da srce, ki malo da, teče kakor motor v hladnem teku, ki se nikoli ne ogreje, in kakor motor skratka, ko se zavemo, da ne glede na to, koliko smo dali, preprosto moramo dati še več, ko je tako temno in žalostno in samotno, vemo, da to moramo storiti!

In kot pravi Gau in kot moram žal reči jaz, ki malo prepogosto delam osnovne matematične napake, je to tudi pesem o magičnosti števil(enkrat mi je prav omenjal eno matematično teorijo, ki pa se je ne spomnim hehe, zato še to pustimo v mistiki te skladbe, saj Gau zdaj ko to pišem še spi in mi ne more odgovoriti na sms), o tem kako je lahko dva in dva včasih tri, pesem o demonih srca, ki jih je treba nenehno odganjati, pa naj bo človek še tako dober po srcu in naj še tako leže s svoj drago le tako, kot ne zna nihče drug! In ves čas vsi ti vokali in tema, ko ne sveti nič drugega kot srce! Dobro srce, ki v temi, ko niti zvezde in luna nočejo svetiti, ve, da ne bi nikoli storilo nikomur nič hudega, a hkrati ve, da lahko marsikaj boli, celo trivialne stvari in da je treba demone ves čas odganjati, ker vsak človek dela napake, ker je ideal svetlega neba, za vsakega tako zelo daleč! In kitarski solo nas končno ponese v svetlejše občutke, ko nas skladba že pripelje na rob bolečine, ko kar ne moremo verjeti, da lahko ustvari takšno temo, bolečino, osamljenost in hkrati toplino, ki jo mora pričarati dobra glasba!

In ko vse odleti čez rob, nazaj, pride svetloba dneva in s toplino v srcu in angelskim zborom Galovih vokalov, ki odganjajo demone, začutimo, da je bila večna tema vendarle zgolj privid, da je se je svetloba vendarle vrnila in že omenjena kitara, to tako zelo lepo prinese izza obzorja, ko zaljubljenca še kar ležita in je okrog njiju vse več svetlobe in ker je 1 in 1 včasih tri, se vse kot rojen otrok uredi in ljubezen spet zažari! In tako prespimo vse te strahove in bolečine in četudi je dan oblačen, je tako, oh tako svetel, v primerjavi z začetkom te skladbe! Lepa skladba, še ena tistih manj znanih Galovih skladb, ki je nam fanom kul in kjer je treba spet poudariti, da bi dogajale tudi brez da avtorja osebno poznamo in treba je tudi poudariti, da bi komad še bolj dogajal, če bi ga pela punca! ;)

Besedilo:

Včasih greva tja, kjer sva doma.
Včasih veš, kar tako nerada veš.
Zbrskam te in kličem te in vprašam te:
“Kaj še ne spiš?”

Spet sem vroč in čakam klic polnočnih ptic.
Hladen je tek srca, ki malo da.
Skoz in skoz in čez rob se vračava spet nazaj.

In gledam te, kako se sklanjaš
in odganjaš te demone iz srca.
Spet nazaj … nazaj.

Leziva, kakor znava le midva, in preštejva
svoje dni (en, dva, tri, en, dva, tri).
Ker dobro veš, da dva in dva je včasih tri.
In včasih ni. Saj včasih le prespim,
ne da bi odšel nazaj v tiho noč.

Studijska verzija, album Srce, posneto 2007-2008, izdano december 2008:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.