22.04.2014

Filmska recenzija: Tko pjeva zlo ne misli

Objavljeno v Družbena kritika, Film avtor samokodela

Tko pjeva zlo ne misli, je gotovo eden najboljših hrvaških filmov vseh časov! Kritično reflektira malomeščansko družbo Zagreba, prve polovice 20. st., na tako zabaven in sproščen način, da se nam močno vtisne v spomin in ga hočemo še kar ponovno gledati in gledati! Vezivno tkivo, ki drži takšno družbo skupaj, ki ves čas močno razpada in zaudarja, je vendarle kultura, pesem, ki umirja ali vsaj osmišljuje situacijo, pa naj bo ta pesem še tako brez pomenska, kmečka in kakor plevel prerašča resnično sporočilo kulture, kakor da bi Zrejlo je žito, ki bi jo pel Werner, pojedla vse Kreslinove avtorske, družbeno kritične pesmi!

Že začne se s smešno idejo gospoda Šafraneka, saj nam njegov sin pove, da piše zapiske, ker je njegova družina po mnenju očeta, izjemna zagrebška družina in da bi o njih morali napisati knjigo. Smešna in nezrela miselnost, ki jo moder človek prepušča oceni drugih, ki jih spoštuje, med tem ko se sam ves čas trudi za kvalitetno življenje in čeprav ve kaj je prav, iz tega ne dela vrednostnih sodb o samem sebi! V resnici gre za družino z lišpajočo gospodinjo, ki brez moža ne zmore ničesar, ter za moža, ki opravlja preprosto, nezahtevno službo.

Reflektiranje je pač zelo težavno, če ni kaj reflektirati, če ni nobene nove vsebine, koncepta življenja in če se dan pač mora končati s tem, da je vse kot je treba. Kdo bo človeku, ki je pravkar prišel živet v mesto in ima na čevljih še hlevski gnoj, kar tako nenadoma dal eksistencialno bistvo, mu vsaj povedal, kje naj začne osmišljevati življenje onkraj njive in hleva!?

Šafranek pa vendarle živi za velike ideale, pa čeprav ne ve točno, kaj bi naj to pomenilo, njegova žena pa živi v svetu cenenih ljubezenskih romanov, med tem ko ji mož ne zna niti najmanj izpolniti skupnega, ljubezenskega življenja, ampak raje razmišlja o bitkah v Abesiniji, ki bi se jih z veseljem udeležil in se tam boril za vzvišene vrednote. Njena sestra Mina, je stara devica, ki rada obiskuje družino sestre predvsem zaradi dobrih kosil, kot tudi družbe, saj svoje družine nima in tako lahko malo poklepeta s sinkom njene sestre, hkrati pa se še naje, kar dodatno doprinese k njenemu prihranjenemu denarju, ki ga ne zna in noče porabiti, ker je pač treba šparati, pa čeprav le iz škrtosti. Pomenki med sestrama so infantilni, prepredeni z napetostjo in ljubosumjem!

Na nekem izletu z vlakom , spoznajo gospoda Fulirja, človeka ki je predvsem blefer, lahki ljubimec in nekakšen priložnostni fotograf, ki pa se razglaša za izjemnega umetniškega fotografa, hkrati pa se na prvi pogled, močno telesno zainteresira za gospo Šafranek! Ana Šafranek v Fulirju vidi možnost uresničitve svojih zmedenih romantičnih fantazij, kar je precej daleč od resnice!Preostanek filma smo priča mnogim bolj ali manj delikatnim scenam, kjer Fulir bolj ali manj prikrito, skuša pridobiti naklonjenost gospe Šafranek! Gre za nerazumevanja pomena kvalitetnega zakona, s strani zakoncev Šafranek in za egoistično nezainteresiranost za zvezo na strani Fulirja, ki precej očitno hoče le telesno naslado in skuša v zvezo vstopiti, kjer zveza že je in to dela na prikrit način, kakor da kot Mina, vse skupaj težko izvede brez občutka, da je treba nekaj skrivati, se sramovati! Vse skupaj rezultira v tem, da se Franjo in Fulir več krat skregata, včasih celo stepeta, eden od vrhuncev konflikta pa je na plesu v paviljonu, kjer Franjo predlaga Fulirju, naj se raje ukvarja z Mino, da bo z njenim denarjem lažje odprl trgovino, Mina, ki pa ima do ljubezni in seksa smešen in sramežljiv odnos, pa kot kakšna viktorijanska trinajstletnica, sramežljivo zbeži iz plesa!

Manj smešen, kot pomenljiv, je tudi prepir glede pravilnega petja, ki je nekakšen kvazi pogovor o kulturi in težko najdemo kaj bolj kmečkega, kot dve zmedena malomeščana, ki se dejansko prepirata, kateri ve več o petju! Daleč je to od umetnika, kaj šele kvalitetnega umetnika, ki je na nivoju in se ne želi z nikomer prepirati, vendarle pa je lahko kdaj v konfliktu, ko išče podporo in se bori skozi sistem bolj ali manj slabih umetniških institucij, ki po sto letih, pogosto niso nič kaj dosti boljše in bi tudi morale spodbujati kreativnost, ter se kvalitetno povezovati s starši, ki so lahko zelo vredu, a dejansko ne morejo podpirati, če nimajo ustreznih informacij in niso glasbeniki!

Film se vendarle konča s poroko med Mino in Fulirjem in konča se izjemno zabavna zgodba, kjer je osrednji motiv petje, ki večinoma združuje seveda, včasih pa tudi razdružuje, a preprosta zagorska ljudska pesem, je le sinonim za preprostost, neizdelanost in konfuznost vrednot, ter življenja teh več kot napol kmečkih Zagorčanov, ki pa skozi izjemno smešne situacije, vezane na petje, flirtanje, ljubezen, seks, ustvarjajo zelo zabaven film, ki se ga lahko gleda bolj na prvo žogo in se res zelo zabava, lahko pa se ga občuti z globljim sporočilom o ljudeh, ki so izgubljeni na koordinatnem sistemu, kjer jim ni nikoli nihče pokazal, kje res leži kakšna koordinata in čemu služi!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.