29.04.2014

Svetloba optimizma

Objavljeno v Poezija in proza avtor samokodela

Tema se preliva skozi večerne trate,
zdi se, da nikoli ni bilo tako črno,
odkar ima tema ime,
pradavnost, ko se je ogenj le sam zanetil,
in mučno srednjeveško kolo,
vse to zbledi v črnini,
kjer so le še iskre ljubezni,
izgubljene, brez poklicanih v poklicih,
vse manj jih žari, v (ne)prostem času, prijateljstvih,
skrite, premajhne da jih pogoltnejo črvi,
ki lezejo lažnivim ribičem prevar iz duše,
ki le sedijo in ukane namakajo v vinu,
polovijo dobre, v blatu mnogih kalnih oči!

A glej povsod modrost, toliko je te svetlobe,
ki nikoli ne zaslepi,
ki drži prav vse to skupaj,
a le v drobnih, skritih kotičkih je
in dovolj sveti vsem, da še živimo,
v vsakem mestu, tam nekje,
v temačnih knjižnicah, v zakotju krčme kjer je pesem,
jih je nekaj, tam kjer dobra debata nikoli ne zamre
in kjer se vidi svetloba, v najglobljih, najtemnejših očeh!
Frizer, ki je prišel iz ribičije,
in striže na masko zlobne mafijce,
je ko šteje denarce,
nekje v globini izjemen matematik,
ki je izračunal celo,
katere koordinate ima izgubljeno srce,
rock zvezdnik, ki ga je tema mamila,
je postal v svetel laboratorij skrit,
sramežljiv odkritelj zdravilne substance,
zadnjič pa je svojim bližnjim,
spekel božanske kolačke!
Ko pa nam ves svet od težke črnine umre,
je tako zelo temno,
da iz tega drug dan,
lahko se le novo vesolje odpre
in ostanemo, dokler ostanemo, do večnosti!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.