Arhiv za mesec Maj, 2014

31.05.2014

Vse najboljše John Bonham

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

Vse najboljše, veliki John Bonham, bobnar skupine Led Zeppelin! Danes bi praznoval 66. rojstni dan, zato spodaj pripenjam tvojo biografijo! Hvala za vso to izjemno glasbo!

http://samokodela.blog.siol.net/2010/09/25/john-bonhamled-zeppelin-30-obletnica-smrti/

Še neverjeten solo Moby Dick:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
30.05.2014

Predstava Anatomija srečanja v Muzikafeju

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba avtor: samokodela

Ko se zberejo znotraj za gesto sporočila povsem odprtega prostora, trije na svojih področjih izjemni umetniki(sicer pretežno poustvarjalne orientacije), se zgodi markantno energična kombinacija, ki očara tako s subtilnostjo, liričnostjo, kot tudi s čisto fizično energijo, njihove umetniške prezence, ki je sploh pri plesu in sploh pri flamenku, ne moremo pogrešiti! Energija in predanost, ter natančnost ujemanja kitare in plesa, vse to je tako zelo prezentno, da deluje brez scene ali močnejše povezovalne zgodbe in niti en sam bolj ali manj zapleten udarec z nogami, ni zvenel neprepričljivo! Samo umetnika, ki flamenku posvečata ure in ure dneva, ki živita flamenko kot del njunega dihanja, se lahko na koncu tako natančno zlijeta v gibih, perkusivnih tleskih pod nogami in v ritmih! Veliko apolonsko odrekanje, predanost in trud so nujni za to, da doživimo dionizični trenutek plesa, ki včasih zaide tudi v razuzdanost koraka in ženskega giba! Vito Marenče, virtuoz flamenka, igra izjemno tehnično čisto in hkrati dovolj energično, zahtevnejšega poslušalca, ki išče avtorsko noto, pa včasih prevzame tudi kakšna še posebej ekspresivna kadenca, kitarist pa se ne ujame niti v klišeje flamenka, niti klasicistične kitare!Vesna Zornik s svojo lepoto in očarljivostjo, le še dopolni lepoto Pandurjeve in obe s svojimi prelepimi telesi in obrazi, slikata dvojnost, zrcaljenje, enako in različno. Ana Pandur zapleše tudi brez spremljave, kakor v bolečini tišine, ko ji je glasba, njen izvir življenja, giba srca, odvzeta, a hkrati je morda prav takrat najbolj združena z glasbo v njej, ko pleše na svoj notranji utrip in čaka, da ji nekdo spet zaigra, ali za flamenko plesalko zgolj in na žalost, le zagode od zunaj, na kakšno zanjo na vse pretege trivialno harmoniko. Zornikova v petju doda tudi nekaj nians, ki jih poznamo iz Katalene, sicer pa poje za predstavo primerno zadržano, a vendar izrazno močno, obe pa v petju in plesu letita proti liričnim verzom neba, (pri katerih bi sicer na trenutke odgovarjala ritmiziranost, glede na glasbo), a se hkrati spuščata proti tlom neizprosne zemlje, kjer smo zmeraj pred zidom, a le če zmeraj iščemo nove poti, dovolj poznamo zid za nami, zid v drugi smeri, ki vedno znova nastaja in ga duh popotnika, zmeraj znova preleti in si opraska minljivo telo!

Anatomija srečanja je ekspresivno delo, ki zveni kakor zelo lepo dekle, ki je tako zelo žalostno ali kakor petje norca z dobrim srcem, kjer se tudi skozi ponovitev verzov Sylvie Plath, zrcali kar predstavljata Zornikova in Pandurjeva, dvojnost, a hkrati enost, zrcaljenje podob, ko oseba reflektira samo sebe, se gleda v zrcalu časa in prostora in v ločenosti od lastne biti, najde spodbudno refleksijo za prihodnost, ki predstavlja najmočnejšo možnost, združenosti osebe same s sabo! Šele refleksija, ki je sposobna izstopiti sama iz sebe, opazovati svoja dejanja kot nekdo drug, toda vsekakor le kot nekdo, ki premore dovolj refleksivne kvalitete, moralno etične in intelektualne osnove in temeljev, lahko vzpostavi plesišče življenja dovolj trdno, da zapleše najbolj divji ples, a se spretno drži nad ognjem pogube, ko leti med osvežujočimi oblaki ljubezni in med tem ko vijuga med pastmi, ve, da se ples slej ko prej mora končati in zato se razpleše do večnosti in naprej! Predstava sama po sebi, je sporočilno odprta in dopušča mnogo interpretacij, sporočilo pa tudi ni osrednja tema, temveč ekspresija, gib življenja, poudarjen z verzi, petjem in flamenko kitaro, ki je gotovo eden najbolj ekspresivnih načinov igranja tega še zmeraj močno prisotnega instrumenta, ki ga je treba žlahtno igrati in negovati!

  • Share/Bookmark
30.05.2014

EU volitve

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Glede EU volitev, sem itak bolj kot ne, zmeraj bil proti takemu povezovanju z Evropo, ampak pustimo zdaj to! Glede izida pa upam, da ne pridejo na kup bedaki iz cele Evrope, ampak le posamezniki iz posameznih držav! ;)

  • Share/Bookmark
29.05.2014

Nova skladba: Ptice selivke

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Že prejšnjo skladbo sem hvalil, ampak danes res spet ena mojih najlepših skladb! Zaenkrat še instrumental, ampak priporočam vsaj prvo minuto, če vam ni za več!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
28.05.2014

Immigrant song

Zapisano pod Led Zeppelin avtor: samokodela

Zanimivo, kako en folk misli, kako so Zeppelini pompozni s komadom Immigrant song! Toda oni so res bili v ‘deželi ledu in snega!’ Angleška vlada jih je poslala na kulturno izmenjavo na Islandijo(Plant je rekel, da vlada ni vedela kaj počne ;) in da ne ve, kdo je bil poslan iz Islandije v Anglijo) in tam so dobili inspiracijo za Immigrant song, nekaj dni kasneje pa so komad že igrali na festivalu Bath v Angliji!

  • Share/Bookmark
27.05.2014

Nova skladba: Danes je ta dan

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Ena mojih najboljših skladb! Zelo spevna, preprosta, s še posebej fajn besedilom, ki ga je malo in vse skupaj je v pop-rock stilu! Tam ko zapojem, ‘včeraj je blo ok, ampak jutri mora bit še boljše!’, se slučajno slika obrne na Roberta Planta!

YouTube slika preogleda

Besedilo:

Prva kitica:

Sončni žarek, sveže jutro,
val se zaiskri,
v metulju tam ob poti,
si želja pikapolonico zaželi
in proti neznanim oblakom poleti!

Refren:

Danes mi bo šlo,
danes bom končno
prav vse prav izživel,
sploh me ne bo strah,
ko bo treba stati sam,
da spet stopijo ob mene!
Saj včeraj je blo ok,
ampak jutri mora bit še boljše,
naj bo vsak tak občutljiv,
da ga zabriše v temo sveta,
da skupaj najdemo svetlobo!

Druga kitica:

Mesto premnogih lažnih obrazov,
mesto premnogih lažnih ljudi,
kdor si upa povedat,
resnici v oči pogledat,
je takoj marginalec,
še norca za pravico,
borca s čistimi očmi,
so za marginalca naredili,
a on leti, ko na hribu stoji,
ve da jim je njegova norost,
le še ena dodatna finta,
s katero lahko podjebavajo,
če ne bi ga s čim drugim,
tisti ki živijo od kraje, laži,
tisti, ki jim zrelost dovolj ne diši!

Refren:

Danes mi bo šlo,
danes bom končno
prav vse prav izživel,
sploh me ne bo strah,
ko bo treba stati sam,
da spet stopijo ob mene!
Saj včeraj je blo ok,
ampak jutri mora bit še boljše,
naj bo vsak tak občutljiv,
da ga zabriše v temo sveta,
da skupaj najdemo svetlobo!

  • Share/Bookmark
27.05.2014

Analiza skladbe Gala Gjurina: Ko se tam zgoraj olistajo breze

Zapisano pod Gal Gjurin, Glasba avtor: samokodela

Lepa, poskočna, ”narodno zabavna” skladba, kjer se poskočnost pokaže, tudi skozi lirične, melodične linije Galove kitare, ki tudi brez besedila in prominentne harmonike, odlično nadomestijo ves ceneni pofl, ki ga je od zlatih časov Avsenikov(ki vendarle niso minili) vse več! Še bolj seveda poplesuje kontrabas, skoraj si ga predstavljamo, kako na svoji kovinski nogi zapleše s harmoniko v rokah, ki mu jih posodi Gau, ki na nam neznani način, igra kontrabas in harmoniko istočasno, saj je vse tako čarobno in se tako lepo ujema, da težko verjamemo, da je bilo posneto posebej! Kitara zaigra nekaj bolj zapletenih linij, a še zmeraj vztraja v okusnih melodijicah, harmonika ki je dandanes v slovenski glasbi pogosto vulgarna, pa je le prijetna spremljava in vidimo mlada dekleta in fante, kako plešejo pred kmečko hišo, ob njih vrt poln rož in začimb, zacvetela in pisana drevesa, pa jim dajejo nekaj sence, med tem ko se predajo plesu med vetričem, polnim prijetnih vonjav iz narave in iz obložene mize, ko so bili ljudje še bolj srečni, ko so bile pesmi počasnejše in se je ob srčni zaprisegi, praznovalo tri dni in še več! Lepa lirika, v sicer ‘narodno zabavno’ zasnovanem komadu in spet en lep vzor mladim, kako si naj voščijo ‘na zdravje’, projekt pa je imenovan Alpika, oziroma celo ‘Nova podalpska glasba’, kjer si je Gau s kvalitetnimi starimi glasbenimi elementi, preko boja s ceneno harmoniko, upal orati ledino v bolj žlahtno prihodnost!

Studijska verzija, album Duša in telo( in Projekt Alpika), posneto 2008-2012, izdano december 2012:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
26.05.2014

Poti brezobraznih ljudi

Zapisano pod Družbena kritika, Poezija in proza avtor: samokodela

Mesto premnogih lažnih obrazov,
mesto premnogih lažnih ljudi,
kdor si upa povedat,
resnici v oči pogledat,
je takoj marginalec,
še norca za pravico,
borca s čistimi očmi,
so za marginalca naredili,
a on leti, ko na hribu stoji,
ve da jim je njegova norost,
le še ena dodatna finta,
s katero ga lahko podjebavajo,
če ne bi ga s čim drugim,
tisti ki živijo od kraje, laži,
tisti, ki jim zrelost dovolj ne diši!

  • Share/Bookmark
26.05.2014

Danes je ta dan

Zapisano pod Glasba, Moje življenje, Poezija in proza avtor: samokodela

Refren nove skladbe:

Danes mi bo šlo,
danes bom končno prav vse
prav izživel,
sploh me ne bo strah,
ko bo treba stati sam,
da spet stopijo ob mene!
Saj včeraj je blo ok,
ampak jutri mora bit še boljše,
naj bo vsak tak občutljiv,
da ga zabriše v temo sveta,
da skupaj najdemo svetlobo!

  • Share/Bookmark
25.05.2014

Superman IV(1987)-res slab film

Zapisano pod Družbena kritika, Film avtor: samokodela

Kot fan prvih dveh filmov o Supermanu iz konca sedemdesetih, naj povem, da sem že precej manj fan tretjega dela, ki tudi ni bil več posebej uspešen, zato je vprašanje, zakaj so sploh snemali četrti del, sploh ker je, žal moram tako reči, skoraj totalna katastrofa, s čimer bi se strinjala večina in tudi premnogi fani! Imeli so zelo nizek budžet, to je res! A igralci in ustvarjalci, ki so si vendarle ustvarili ime, pa četudi nekateri le v filmih o Supermanu, si ne bi smeli dopusti takšne blamaže!

Problem je že v igri! Razen Gene-a Hackman-a in njegovega zlobnega super pajdaša, ki ga je ustvaril, vsi ostali igrajo neprepričljivo in na meji sprejemljivega, kakor da so stopili pred kamero, ne da bi se že odločili ali bodo sploh resno igrali ali ne! Prizori, ki so v prvem in drugem delu še delovali, so tukaj ceneni in obrabljeni. Filmarji ne najdejo nobenega novega načina izražanja, ko Lois Lane , po tem ko jih je Superman rešil v podzemni železnici, še zmeraj kaže navdušenje, kakor da Superman-a prvič vidi in ga kliče, on pa ji spet odleti. Ko junak pred vlakom pove, da je to tako zelo varen način potovanja, pa izpade kot totalna parodija Supermana pred helikopterjem! V romantičnih prizorih sicer Reeve in Kidder-jeva še najdeta nekaj resonance starih dni in se res začutita, onkraj posebne patetike. Tudi prizor v uvodu, s kozmonavti je domiseln in Rus ki prepeva My way, pesem ki se tiče vseh, skupaj z ostalimi kaže veselje do sodelovanja dveh blokov, ko jih Superman reši, škoda le, da se to ne zgodi v boljšem filmu, oziroma zares šele čez štiri leta! Superman IV je namreč prišel v kinematografe leta 1987, nekaj let pred koncem hladne vojne in če je bil padec železne zavese vendarle predvsem pozitiven, pa tok časa za Superman-a , očitno ni bil! Težko je namreč verjeti, da so po desetih letih razvoja tehnike, vizualni efekti v tem filmu, toliko slabši! Groza! Ok, nizek budžet, ampak kar je preveč je preveč!

Prizori letenja in borb z zlobnežem, so neprepričljivi in delujejo zelo umetno in nerealistično, hčerka magnata, ki jo ugrabi stvor, pa celo glasno diha v vesolju, kar je sicer za oprostiti, ker je tehnično neizvedljivo ;) , Superman in Clark , pa imata zmenek v isti sobi, istočasno in Clark se kot v kakšni napol komični, otročji verziji Superman-a iz petdesetih, vsakih 30 sekund, med tem ko skače skozi okna, spremeni, ne da bi dekleti karkoli opazili, ideja da se nekoga ne da prepoznati, ko si nadene očala, pa je tukaj prignana do totalno smešnega absurda! Mnogi prizori so patetično reciklirani, ne samo polovičarsko narejeni, ampak brez kakršnekoli dodane vrednosti! Luthor spet kliče Superman-a s signalom, ki se prvega dela očitno več ne spomni, zato takoj nasede klicu, Luthor pa tokrat namerava razstreliti vrh Empire State building-a(kako vizionarsko), če se Superman ne pojavi!

Sicer zanimivo zastavljena zgodba vdora rumenega magnata v Daily Planet, ki želi senzacije, ne kvalitetnega novinarstva, nikoli zares ne zafunkcionira, njegova hčerka(Mariel Hemingway, vnukinja znanega pisatelja), pa igra precej nerodno, med drugim v bizarni, amaterski, ne reflektirani, infantilni, groteskno pantomimični(zelo dolge noge) sceni, ki je za ženske precej žaljiva! Nova urednica namreč, preden vstopi njena simpatija Clark, zleze na mizo v pisarni, potem pa namesto da bi vsaj odigrala nekakšno prenapihnjeno dramo, začne govoriti z njim, povsem kakor da je pravkar pozabila, na svoje planinske podvige in kakor da še ima kaj dostojanstva! Med tem pa osebno onemogoči Lois potovanje v Pariz, kakor da ni jasno, da bi ji ga moral onemogočiti že Superman II, kjer se je to potovanje že zgodilo.

Superman zbira atomske izstrelke v mrežo, pa čeprav ni jasno kako in jih zaluča v Sonce. Lepa gesta, če že ne ravno briljantna ideja, njegov govor pred Združenimi narodi, pa kajpak traja le par sekund, pa čeprav je to bolje kot dolg političen govor in fante, ki se je spomnil, naj Superman igra mirovnika v barvastem pajacu, je seveda idealen za vsakega fanteta, ki se hoče v kinu poistovetiti s posebnim fantkom!

Med tem ko gledamo še preostale katastrofe, kot so govorci v Ledeni palači, ki tokrat izgledajo kot še posebej komičen čarovnik iz Oza, se znova zavemo pasti nadaljevanja takšnih filmov. Kjer se vse kar je na začetku delovalo kot epika, inovacija v filmskih efektih in zgodba, ki se je z veliko mero briljantnih pristopov, ravno prav izognila patetiki, ob kateri bi se zazdelo, da gledamo šmešnega moža v pajkicah, razleti v klišeje, ki drobne razpokice na jezu prvega dela, spremenijo v razpoke debelih mask igralcev, ki skrivajo njihova leta in se borijo skozi nezmožnost ustvarjalcev, na novo izumiti zgodbo, ki tako postane le še preperela kulisa, za slabo posnete akcijske nadrkancije!

Intelektualec, ki se je navduševal nad odličnostjo prvega in drugega dela in preprostega, a globoko metaforičnega sporočila rešitelja iz vesolja, ki se stripovsko bori za dobro brez globlje razčlenitve tega pojma, tako ostane le še zmazek slabih efektov in ameriške laži o junakih, med čakanjem na boljše čase in na kakšnega inovatorja, da posname film Man of Steel!

  • Share/Bookmark