29.08.2014

Recenzija večera, na festivalu Poezija in vino

Objavljeno v Družbena kritika, Poezija in proza avtor samokodela

Včeraj sem prvič prisostvoval, na enem izmed večerov, letošnjega festivala Poezija in vino, zato bom ocenil štiri pesnike in pesnice, ki so predstavili svojo poezijo! V poeziji mi je še posebej pomembno sporočilo, pa naj bo kratko, preprosto, ali kar zgodba ali družbeno kritični elementi. Glede verzov pa seveda estetika in originalnost, vezana na sporočilo! Podrobneje bom vse skupaj razložil pri posameznih pesnikih, kjer bom navedel tudi primere verzov in vse skupaj razložil, z izbranima dvema pesmima vsakega pesnika, izbranima izmed vseh, ki so jih prebrali! Pesnike in pesnice, bom razporedil od meni najboljše, do najslabšega! Ob tem naj poudarim, da je bil pesniški večer na splošno kvaliteten in da se seveda ne postavljam v neko absolutistično držo, saj pri umetnosti pač nikoli ne pridemo povsem do (objektivnega) konca razprave, pa naj navedemo še tako dobre argumente!

Najboljša mi je bila vsekakor, italijanska pesnica Sara Ventroni, saj so imele njene pesmi, močno prisotno zgodbo in sporočilnost, verzi pa so bili originalni, lucidni in jasni, ter tudi estetsko res dobri! Pesem o vodoinštalaterju, z verzom ‘pride obdan z oblačkom belega mošusa.’ , originalno opiše njegovo nagnjenje k poudarjanju telesnosti, moškosti, seksualnosti in tudi šovinizma in tudi z verzom ‘roke, ki stiskajo konopljo okrog cevi’ , opiše nek šovinističen naboj, za katerega se zdi, da sofisticirano pesnico, tudi v tej dokaj neproblematični podobi, kar malo moti, kar briljantno zaključi z verzom, da vodoinštalater postaja na vrhu plešast, kar nam moškim sporoči, da je zgolj s telesnostjo, znanjem preprostih veščin in poceni parfumom, najbrž ne bomo prepričali! Odlična pesem s feminističnim sporočilom, torej! Pesem v kateri opiše strah pred letenjem, tudi strah pred življenjem, pa nas z raznimi zanimivimi metaforami, pripelje na cilj! ‘ Ivan nam je kupil lizike in Drago je še naprej govoril v otročji nemščini.’, kakor nekaj s čimer si otrok olajša in polepša vsakdan in posebne priložnosti, otrok ki še ne ve in ki še to kar ve, pove tako, da je včasih lažje, bolj sproščeno! ‘Hostesa se igračka z varnostnimi pasovi, da bi nam pokazala neprijetno možnost naše smrti’ , trud hostese, kakor igračkanje, s katerim si sama olajša slutnjo in hkrati znaki brezbrižnosti in znaki dejstev, da je prihodnost negotova in da je konec zmeraj blizu, tega dejstva ni moč spregledati in si ga moramo lajšati z vero v življenje! Pesem se konča z ‘In sem živa’ in seveda nas vse to, kar se v pesmi zgodi, vso to življenje, olajšanje, napetosti in slutnje, držijo pri življenju, delajo naše življenje polno, živo in resnično, najslabše možnosti, tako zelo olepšajo najlepše trenutke, katerih del je zmeraj tudi kaj, čemur bi se raje izognili. Seveda gre tukaj v določeni meri le za mojo interpretacijo, kdo drug lahko najde, tudi kakšne dokaj drugačne pomene, a važno je, da sem pomene argumentiral in ilustriral, da je torej pri tej pesnici sporočilo še posebej prisotno in da je tudi estetika močna, pa čeprav je pri naslednji dveh pesnikih, v določenih elementih nekoliko močnejša!

http://www.stihoteka.com/sl/author/sara-ventroni/poem/el16260

http://www.stihoteka.com/sl/author/sara-ventroni/poem/el16259

Angleški pesnik James Byrne, je imel manjšo sporočilnost kot Italijanka, bolj je prevladovala estetika verzov, ki pa so me nekoliko manj prevzeli, kot verzi Avstrijke, ki jo bom recenziral naslednjo! Pesem Ta/oni, ima precej domiselne verze in poigravanja z njimi, znotraj dvo vrstičnih kitic, kot so ‘Ta zapušča vojašnico samoten kot krogla Oni polni bele sode s kerozinom, ‘Ta zarožlja na sovražnikov naprstnik, Oni fantazira o smrti na poteh letov ptic’ , ‘Ta se poigrava s peskom med prsti, Oni zažge bazno oporišče’, z domiselnim prepletom človeškega v nečloveškem in narave, skicira temačno pokrajino človeškega nasilja, vojne, poigravanj z mirom in ljubeznijo, ki sta za človeka tako esencialna! Škoda, da ni vse skupaj vpeto v močnejše proti vojno sporočilo ali zgodbo, pa čeprav je treba reči, da lahko to do neke mere zatre odprtost miselne pokrajine, ki se izriše pred nami in da mesto moraliziranju, ki ga mora izraziti originalnost, če se že do neke mere pojavi! Pesem okrevanje , se še močneje razživi v verzih, kakor trpeči, ki po dolgih letih končno začuti okrevanje, pa čeprav je pesem ljubezenska, kar sam sicer precej pogrešam na tem festivalu, kakor da se jim zdi, da gre zmeraj za neko sentimentalno, prežvečeno temo, primerno le za poceni popevke, ne pa za kvalitetno glasbo in pesniške festivale! Verzi ‘Naj si predstavljam, da se vračaš domov iz teme, med telesom in umom,’ vsekakor zanimivo osvetlijo vse, kar se svetlika med telesom in umom, ki sta zmeraj eno v zdivjanosti in hkratni astralnosti in kako spet zaživeti se sprašuje, da bi se vse skupaj vsaj nekoč, spremenilo v zlato srca in ‘da pridobim nekako moč nad nedotakljivostjo življenja, tako kot ogledala to počno.’ Vprašanje kako skozi refleksijo, narediti bolje, kako se gledati tako, da se na ogledalu izrišejo gube, besede, rane in celjenje, preteklost, prihodnost!? Vprašanja, ki se skoraj sama odpirajo, a pesnik vendarle nakaže, poti proti celjenju,se sprašuje, reflektira in vendarle sporoča več, kot je v sodobni poeziji (sicer tisti slabše sorte)pogosto v navadi!

http://www.stihoteka.com/sl/author/james-byrne/poem/el16179

http://www.stihoteka.com/sl/author/james-byrne/poem/el16177

Avstrijska pesnica Lydia Steinbacher, je imela zelo lepo estetiko verzov, pa tudi originalnost, sporočilnost pa je bila že precej šibkejša! V pesmi Manjkajoča struna, z res lepimi verzi in podobami, opiše pokrajino, kitaro, strune, melanholijo in sanjarjenje! Verzi kot so ‘na vlaku preigravanje kitare hrbet, naslonjen na okno,
pada v mimobežno rumenino, oljne ogrščice z a-molom’ in ‘na peronu je padla zadnja beseda
in kitari manjka struna, zategnjena je okrog pasu’, to so zelo estetski verzi, eksistencialne stiske, osamljenosti in drugih, predvsem temačnih občutkov. A pesem kot celota nima zgodbe in sporočila, kakršnegakoli ne, vsekakor tudi ne družbenega! Da bi sporočilo nujno moralo biti družbeno, na tem sploh ne baziram argumenta, a močnejše sporočilo ali zgodba, sta mi toliko pomembna, da me kaj takšnega zmoti! Tudi pesem ‘Mož nekega časa’, me vsekakor prevzame z lepimi verzi, ki so tukaj bolj sporočilni in se močneje ekspresivno izražajo na način, ki samo pesem kljub pomanjkanju zgodbe, naredijo bolj pomensko!
Verzi ’stoji mož brez dlani, domovina ni oprijemljiva, v sanjskem času’ in ‘za čelom se od njega
odvrne sodobnost’ ter ‘bleščijo se svete gore, medlo še nekaj časa, on pa sega po njih’, že sami po sebi sporočajo neko stabilnost, meditativnost, globine večnosti, na daljnih gorah, a zgodba ali vsaj sporočilnost, spet nista prisotna do te mere in na tak način, kot pri Italijanki in nasploh meni bolj ljubi poeziji, takšni bolj klasični, starejši, pa tudi novejši, ki se poslužuje sodobnega verza, a ima prej opisane elemente!

http://www.stihoteka.com/sl/author/lydia-steinbacher/poem/el16244

http://www.stihoteka.com/sl/author/lydia-steinbacher/poem/el16249

Madžarski pesnik Dénes Krusovszky, je imel resno pomanjkanje originalnosti v verzih, ter same estetike, verzi so bili preveč vsakdanji, nezanimivi, poleg tega pa je bila sama sporočilnost zelo pomanjkljiva, saj pesmi večinoma niso sporočale tako rekoč ničesar! Zelo dolga pesem Pompeji prej, je polna dolgočasnega naštevanja v vsakdanji verzih in celo skrajno bebastega naštevanja v verzih, ki se vsakič znova začnejo z besedo’ ne’, kot nekakšen, povsem nedomiseln anti-nakupovalni listek, kjer imamo napisano kar ne bom kupili, naštevanje pa se poleg tega še konča z verzom, da sta od vsega tega nekaj vredna le konja(kar ne pove nič), pa čeprav kasneje izvemo, da je pesniku prav malo mar za njih in ne ve, kaj si naj o njih misli in kaj naj čuti, ker se na konje pač ne spozna! Verzi so vsakdanji opisi situacij, predmetov, zgodbe in sporočila, pa kljub temu niti slučajno ni! Naštevanje(ne zgodba torej), nima nobenega epiloga, še najbolj emocionalen in sporočilen je del, o joku njegovega očeta in starega očeta, a ne zvemo o teh dveh ljudeh ničesar širšega, nekaj kar bi nam povedalo kaj več o teh ljudeh, ki pogosto jočejo navznoter. Pesem Banket ima dokaj vsakdanje verze v stilu, ‘ ko si se sprehodil skozi nepričakovano razpadajoče dvorane,’ in ’saj je še poletje, sneg ni mogel pasti,’ v zaključku, da je park posut z apnom, pa ne izvemo ničesar, saj je sporočilo glede na preostalo pesem, tako zelo odprto, da si lahko, ne glede na prestalo pesem, mislimo tudi, da je v resnici snežilo heh!

http://www.stihoteka.com/sl/author/denes-krusovszky/poem/el16243

http://www.stihoteka.com/sl/author/denes-krusovszky/poem/el16237

Vsekakor kvaliteten pesniški večer, a več sporočila in zgodbe starih klasikov in hkratna želja, da slišimo tudi kakšno ljubezensko več, te želje pač moram zapisati! Vse kar sem zapisal je dobronamerno , konstruktivno in argumentirano! Tako da dragi pesniki in organizatorji, na zdravje na vaš festival in naj festival še žlahtni in se razvija, kot dobro vino!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.