Arhiv za mesec Oktober, 2014

23.10.2014

Chemtrails

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Zakaj nekateri verjamejo, da nas letala zastrupljajo!? Ker je smetana pretežka!

  • Share/Bookmark
23.10.2014

Elvis: Amazing grace

Zapisano pod Glasba avtor: samokodela
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
20.10.2014

Prijatelj

Zapisano pod Gal Gjurin, Glasba avtor: samokodela

Krasen prijatelj in njegove Mile oči!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
20.10.2014

Gal Gjurin: Mile oči

Zapisano pod Gal Gjurin, Glasba avtor: samokodela

Vrhunski nov komad od Gala, najbolj sem zadet od verza ‘pod mostom več nikogar ni, vsi so odšli, le še temna godba igra’ in hitrega kitarskega sola na koncu!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
19.10.2014

Gal Gjurin: Duša

Zapisano pod Gal Gjurin, Glasba avtor: samokodela
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
16.10.2014

Janševi fanatiki

Zapisano pod Družbena kritika avtor: samokodela

Neverjetno, kako razmišljajo ti Janševi fanatiki, tako ožji sodelavci v stranki, kot ostali fanatiki! Čeprav jih je vse manj, ravnajo tipično za fanatike nekega vodje! Prepričani so, da so v božjem kraljestvu, skupaj z njim, vsi ostali pa razmišljajo narobe! Hkrati pa se jim zdi, da vsepovsod vidijo znake, kako imajo le oni prav, hkrati pa seveda še vedno srečujejo preostale ljudi, od katerih jim nekateri vsaj deloma dajejo prav ali pa se fanatikom včasih vsaj zdi, da jim dajejo take znake! Ti zaslepljenci tudi ne izbirajo sredstev, za zaščito vodje, saj vse služi njihovi veliki ideji in tako je vse dovoljeno, oziroma vse kar v tej državi še gre, najhujših grozot si ne morejo privoščiti! Zgodovina se žal še vedno ponavlja, takšni zaslepljenci pa ne vidijo očitnega! Janša kot politika, ki je manipulant za svoje koristi, zdrahar, razdiralec ljudstva, teoretik zarot, voditelj s totalitarističnimi tendencami in na koncu tipično, tudi kriminalec! Upajmo da se bo vendarle spremenil(na voljo nima veliko časa ;) ) in z njim še njegovi privrženci, ki jim je glede na to, da so na prostosti, dana lepša pot do rešitve!

  • Share/Bookmark
15.10.2014

William Shakespear: Kralj Lear

Zapisano pod Družbena kritika, Poezija in proza avtor: samokodela

V uvodu pred nekaj dnevi sem zapisal, da bom dodal svoj prispevek, k Shakespearjevemu Kralju Learju in čeprav je k tako veličastnemu delu, tako velikega in izjemnega umetnika, težko karkoli bistvenega dodati in je torej izraz prispevek, morda sila neprimeren, je prav to eden od namenov takih izjemnih del, preizpraševanje sebe in drugih, ter dodajanje kvalitetne udeležbe v življenju, kjer lahko kljub zapletenostim vsakdana, vsakdo pride do novih spoznanj, zaključkov in dejstva, ki se komu morda zdi nenavadno tudi v mojem pisanju, namreč, da so kvalitete človeka in življenja kristalno jasne in dejansko lahko razumljive vsakomur, ki jih dojame na bolj zapleten ali dokaj preprost način, a sama kompleksnost sploh dandanašnje družbe in zlonamernost mnogih, vse skupaj zapleteta še posebej neukim in manj sposobnim, takim ki pa vendarle kljub temu nosijo v sebi resnico in dobro! V drami Kralj Lear, je veliki William Shakespeare, vrhunsko prepletel največje tragedije človeške družbe, najhujše kar se lahko zgodi, v medosebnih in širše družbenih odnosih in skozi vse to, ter kar je ključno, tudi skozi določeno spremembo karakterjev likov in njihovo poglabljanje v različne smeri, zelo nadrobno in natančno, prikazal najgloblje hudobije in hkratno prisotnost dobrote, ki pa se mora zmeraj prebiti do zmage ali pogostega poraza, skozi premnoge zapletenosti, dobre in slabe!

Tako na primer doživimo Kralja Leara, kot človeka, ki kljub velikim napakam, vendarle premore precej globoke modrosti in skozi kruto dogajanje, je na koncu le človek, ne več kralj in to takšen, ki je potreboval prakso mizerije(kot vsi ljudje do neke mere), da je prišel res povsem(res povsem še ni nihče) do najglobljih spoznanj, ki jih je očitno kot vendarle moder kralj, ves čas premogel. Kralj ima na samem začetku, določene karakterne pomanjkljivosti, do katerih sem osebno zmeraj čutil še posebej močan prezir, pa čeprav v zapisu te Learove lastnosti, niso tako močno nakazane, torej gre morda pri negativnih dejanjih na začetku drame, le za bežno, a pomembno zmoto, a glede na značaj hčerk, bi Learjev značaj znal biti precej hudoben, ker sta tudi hčerki takšni in ju je torej tako vzgajal, a Kordelija je zelo dobrega srca, torej je morda vse tri precej dobro vzgajal, pri ostalih dveh, pa gre torej morda precej, le za takšne genske vplive. Lear kasneje v drami sicer tudi zblazni, kar pa je stanje, kjer ne more vplivati, a v vročici trpljenja, vendarle premleva kaj vse je šlo tako ali drugače narobe! Ključno sporočilo te drame je ‘zrelost je vse’ in zrelost dejansko pomeni, maksimalno možno dobro počutje, sproščenost, neobremenjenost kljub obremenjenosti in delati tisto, kar osrečuje tebe in kar osrečuje druge! Oh ko bi le bilo tako preprosto, a toliko še je za napisati in dandanašnji svet nič kaj ne kaže, da bomo , hvala bogu, nehali pisati(ali vsaj tipkati), kot tudi drame kot je Kralj Lear, nikoli ne nehajo biti, hrana za razmišljanje! Življenjska sreča se zdi včasih tako preprosta, kakor gospodinja, ki ve, da bo vso življenje doma v miru kuhala in prala in skrbela za otroke, vmes šla še v trgovino in vse bo lepo in mirno, hkrati pa se morda že v njej kaj kuha ali pa ji bo pot prekrižal kakšen polž v solati, nepridiprav, ki jo bo zvabil v svoje mreže ali kakšen tajkun, ki bo odvzel službo njenemu možu, če je le ta ne bo že prej zapustil v alkoholizmu ali se poslužil sekire. Razmišljanje o zgodbi, kot je Kralj Lear in približevanje takšnih razmišljanj ljudem, lahko vsekakor vpliva na izboljšanje družbe in tako si lahko predstavljamo globoko, radostno vzhičenost Shakespearja, kajti ta in druge drame, so že takrat igrale pred vodilnimi v državi in kako ga je moralo motivirati, da je prišlo njegovo sporočilo do njih, pa čeprav se takrat morda še ni veliko spremenilo! Moč gledališča je zelo velika in upajmo, da se njegovo osnovno poslanstvo sporočila in katarze, nikoli ne ukloni umazaniji sodobnosti, ki je vse večja in vse bolj agresivna( pa čeprav je izobraženost in razgledanost zdaj dejansko večja kot kdajkoli, kar tudi daje upanje), da je kontrast včasih skoraj pravljično črno bel, a zato toliko bolj pravljičen, ko še začutimo lepoto življenja in ko vidimo, da okrog nas še so ljudje, ki imajo dobro srce in da so tudi zmeraj bili in ko človek išče navdih za ustvarjanje in svoje cilje, pomisli, da so že pred stoletji obstajali takšni ljudje, ljudje ki so se v svojih majhnih hišicah ob poljih, ki jih je imel v lasti vladar, trudili biti dobri drug do drugega in ostalih, pridelovali hrano zase in druge in čeprav niso veliko razumeli, je bilo mnogim prav lepo! Prav tako se moramo zavedati moči sporočila,da je gotovo tudi Shakespeare delal v življenju napake, včasih gotovo tudi kakšno večjo in tudi to je pomembna inspiracija, da tudi tako veliki ljudje naredijo kaj narobe in črpajo seveda tudi iz tega, ko skušajo zgraditi boljši svet, s svojimi deli! Takšna sporočila nam dajo vedeti, da na svetu ni najpomembnejših in ostalih, razen če bomo to dovolili, namreč da bodo bogati, vplivni in zli imeli vso moč, ostali pa bodo le stranski igralci! Graditi moramo svet, kjer bodo vsi iskreno gradili življenja in kjer bomo sledili kvaliteti in vsak svoji poti in se nihče ne bo rabil počutiti kot nepomemben in nekdo na drugi strani kot bogati pomembnež, ampak bomo vsi živeli v čim večji kvaliteti, brez da bi kdo kdajkoli, moral postati stranski lik iz kakšne knjige, ki se ne more spremeniti! Zmeraj je možna sprememba, a to niso instant rešitve, gurujev iz telovadnic!

Kot eno od posebnih tem, vidim prav problem vse večje oblasti bogatašev, ki so dandanes vse bolj skorumpirani in vse bolj pohlepni, vse več ljudi pa živi v revščini, hkrati pa je srednji sloj še vedno precej močan in tukaj vsega skupaj ne omenjam kot razmerja med sloji in težave med njimi, ampak kot dejstvo da je na svetu, gledano zelo napovprek, vendarle vse več bogastva in da tudi to dejstvo vpliva, da je možnost za vse več spletk, ki so včasih celo same sebi namen in tako se v družbi stopnjujejo zla dejanja, ki so bila v času Shakespearja precej bolj omejena na dvor in nekaj bogatašev, ki so imeli oblast, premoženje in čas, da so se lahko ukvarjali s spletkami, vezanimi na vladanje in premoženje! Podobno je še danes, kajti gotovo se bogataši ne igrajo z nami igric, le za še večji zaslužek, ampak tudi iz čiste zabave, kar je res ogabno!

Prestavljate si ta dvor in dvorjane in te lepe princese(dve veliko lepši kot dobri) in ljudi, ki so hkrati v najbližjih sorodstvih, pa si naredijo takšna grozodejstva! Družina je sploh v današnjih časih vse večje individualizacije, sploh pa tiste negativne, brez vrednot, zares ena od najpomembnejših celic družbe in prav v teh odnosih, zariše dramatik osnovne poteze zgodbe, ki jo potlej razvija v neslutene višave in nižine človeške duše! Čeprav so besede prav tako del dejanj in lahko nakazujejo naša dejanja, prav tako je tudi pomembno, da se ljudje med seboj dovolj kvalitetno pogovarjajo, pa so dejanja definitivno ključna!(tudi če ti recimo kdo kaj dobrega skuha heh) In čeprav se tri princese, ki na gradu seveda predvsem bolj sanjajo, kot živijo, posebej predstavijo kralju, bi moral kralj, če bi hotel mirno živeti starost, videti kaj več. Ni opazil, kakšni sta starejši hčerki, morda tudi zato, ker je imel samopašen značaj in zato ni rad poslušal kritik, ter je vladal s trdo in diktatorsko roko, ker je vendarle preslabo poznal sebe in življenje, ni poslušal dovolj pripomb drugih, vendar pa se želi rešiti bremena oblasti, morda deloma tudi zato, ker čuti, da ne vlada najbolje, kakorkoli pa na koncu naredi najhujšo napako, premoženje da slabima hčerkama, dobro pa nažene. Tukaj pomislimo na to, da je nasploh v življenju dobro vse čim bolje in mirno premisliti, ne glede na napetost in pomembnost situacije, s čim manj agresije, ne glede na modrost, ki je komu dana! Pomislimo pa vsekakor tudi na to, kako srečamo tudi res pametne ljudi, ki bodo včasih pozabili, da je treba čim lepše ravnati tudi z raznimi marginalnimi skupinami ali recimo malo drugačnimi najstniki, ki so morda včasih tudi malo preveč glasni ali malo čudni ali tudi s kakšnimi bolniki!

Napaka Leara je v tem, da bolj verjame zlaganim, dobrikajočim besedam starejših sester, kot iskrenemu, a robatemu odgovoru najmlajše in najboljše po srcu! Njen odgovor je iskren in povezan z dejanskim dobrim vedenjem, sploh pa v primerjavi s sestrama v prihodnosti in ker je iskren, je dejansko tudi bolj dejanje in bolj dejanski! Pogovor in besede so le včasih iskrena dejanja, a vedno pri tistih, ki se nam uresničujejo skozi dobra dejanja! To so tisti, s katerimi moramo vztrajati naprej! Sestri pa se samo pretvarjata, saj poznata kralja in vesta kaj mu morata napleteničiti, ko pa prevzameta vsaka pol kraljestva, med tem ko je najmlajša-Kordelija, izgnana, pa izjemno grdo ravnata z očetom, ki namerava en mesec živeti pri vsaki, povežeta pa se tudi v skrbi, da se ju ne bi znebil kot najmlajše, saj ima kljub predaji oblasti, še naprej željo vladati v odnosih, Goneril in Regan pa že kujeta vsaka pri sebi načrte, za prevzem celega kraljestva! Lear je izgnan in šele vsesplošna razrvanost, eksplozija resnice zunanjega sveta, pripelje do miru razumevanja njegovih zmot!

Na gradu Grofa Glostra, pa plete spletke njegov nezakonski sin Edmund, ki mu je družba zaradi tega vzela precej pravic, v času, ki je bil sicer s pravicami za človeka nasploh dokaj skop in Edmund vse skupaj rešuje s hudimi, nečloveškimi spletkami, kjer s prevaro obtoži pol brat Edgarja, da streže očetu po življenju in vse skupaj se zelo zaplete v tej drami, ki se groteskno konča z eno samo krvjo in ubijanjem, a še zdaleč nima zgolj grotesknega sporočila, ampak plast za plastjo odkriva najgloblje probleme človeške duše, ki se najgloblje pokažejo prav skozi najbolj osebne vezi, ki jih premamljajo oblast, premoženje in čista, umazana zloba v srdu, namrgodenosti in dolgčasu! Edmund je ateist, kar v današnjem času, še zdaleč ni kakršenkoli razlog za obsodbo, a žal je brezbožec v smislu, da misli da je vse dovoljeno. Poleg tega, da sploh noče le pravic, ampak tudi čim večje materialno bogastvo, si jemlje naravo kot utemeljitev. Vendar žal ne le kot utemeljitev, da je definitivno tudi on sin svojega očeta, ampak jemlje naravo kot bestialni zgled in tako bo delal po svoje in zase! Shakespeare kasneje genialno preplete zgodbo obeh dvorov in tako tudi preko tega, še dodatno vplete družbo v to sicer zgolj na prvi pogled, ožjo zgodbo!

Ko se proti koncu prepletejo Kordelijina vojska iz Francije in zavedenci na strani Goneril in Regan, se vse skupaj konča v smrti Kordelije in potlej še v smrti Leara, ki spozna, da je izgubil še zadnje, kar mu je kaj pomenilo, ne zemljo, ne prestol, ampak Kordelijo, tisto, ki ga je ves čas res imela rada! Na koncu Lear čuti takšno tragiko in bolečino, da je lahko Shakespeare s svojo genialnostjo, pripeljal v tragedijo še marsikateri nov nauk in razmislek! Lear tako začuti tudi močan socialni čut, kar je prvič v kakšnem njegovem delu! Ljudje so bili tudi takrat v hudih stiskah, saj so višji sloji svoje materialne in druge stiske, seveda(tudi nehote) prenašali na njih in že prej sem omenjal sam problem igric bogatih, med tem ko so revni komaj preživeli! Lear je bil na začetku prenagel in nerazsoden, potem postane bolj milosten, drugače sodi ljudi, čuti sočutje do takih, ki so jih ljudje takrat najbolj prezirali, do beračev, prostitutk(pravi da kako je lahko birič grd do candre, če pa hoče tudi sam od nje prav to, kar ji očita). Pokaže se njegova kraljevska modrost, pred Kordelijo gre na kolena, prosi odpuščanja, je le človek, ki najde dokončno zrelost, čuti kaj je tisto res pomembno, resnična dobrota bližnje osebe! A vendarle je kralj, upornik proti ljudem, ki živijo v tri dni, upornik proti toku stvari, stopil je na vrh, hoče voditi v dobro! Kaj storiti v današnjem času?! Kdo?! Zdaj ko je marsikaj zatajilo, ko nas je včasih celo strah, da morda izčrpavamo zadnje generacije politikov, do katerih še čutimo kaj zaupanja! Potrebujemo globoke borce, ne plitke ljudi, morda tudi umetnike , ljudi ki so že od zmeraj tukaj in nastavljajo družbi ogledalo, ljudi, ki so v svoje umetniške stvaritve, dali toliko premisleka, modrosti, dela, truda in značaja, da ne marajo nikogar voditi in zlorabljati v politiki, to so ljudje, ki nosijo v sebi spoznanje kralja Leara na kolenih in hodijo po stranskih poteh gora, ter se vedno znova uspešno rešujejo iz globin človeškega pekla, njihove besede, pa so vedno v skladu z dejanji in ko beremo njihove knjige, nas je vedno znova strah, da kaj takega izgine in potem ko na stara leta za vedno zaprejo oči, si oddahnemo in rečemo: Ja, res so bili takšni in še je nekaj takih ljudi! In Shakespeare je eden največjih takšnih, že davno mrtev, že davno imun na napake in družba, ki se vendarle spreminja tudi na bolje, je videla že toliko njegovih predstav in zato tudi napredovala in zato on še kako živi!

Norec ki v začetku spremlja in komentira Leara, ironično pove marsikatero pametno in globoko misel in v imenu norec lahko najdemo dejstvo, da so pametni žal še vedno prepogosto, razglašeni za nore! Norec pri vladarju sicer nič ne doseže, pa čeprav jasno vidi, kako zelo bo šlo vse narobe! Ko Lear zopet najde svojo pamet, norec izgine, kakor da bi se modrost v njem združila z Learom! Kot združitev parodične ponazarjajoče sence svetlobe, s temo v svetlobi kralja!

Izjemna pomembnost, natančnega zarisanja človeških zgodb in karakterjev , ter dogajanja, ki je tako zelo detajlno, do neke mere kar zahteva izvzem bogov in onostranskega dogajanja, iz Shakespearjevih dram in čeprav se bi dalo vse skupaj orisati, tudi s takšnim opisovanjem in raznimi Deus ex machina potezami(kot v Hamletu recimo), je Shakespeare očitno potreboval prav tak okvir, okvir izključno tostranstva, da nam je lahko pokazal, kako se lahko človeška zloba razpase in zažre v dobro, če se hrani iz oblasti, pohlepa in pomanjkanja uvida v dobro in pomena le tega za vsakdanjo drobno srečo, ko se le živi in si le človek, srečen med sebi enakimi in drugačen v svojem delu, med ljudmi, ki jim hočeš le dobro! In kakor da je Shakespeare tudi začutil spremembe, ki so že majale fevdalno družbo, pa čeprav je bilo do francoske revolucije še 200 let! In do revolucij je zmeraj še 200 let in ko vsaj ne bi bile krvave kot Kralj Lear in ko vsaj ne bi zmeraj, do neke mere spodletele! In človek se vpraša ali je lahko sploh kaj res drugače, dokler smo le propadajoč kos mesa, ki se trudi biti duhoven in če nas kdaj zlovdajo v robote, ali ni to le priložnost za večno zlo ali pa morda sprevidimo, da so rešitve vendarle v osnovi tako preproste!? In če že umremo, umrimo srčni, dobri, kajti potlej bo gotovo nekdo gledal naprej z našim pogledom in čutili bomo, kaj ima dobrega v srcu, pa čeprav nas ne bo več, a važno je da ne bomo v srepem, žlehtnobnem pogledu človeka zveri, ampak na krilih ljubezni zvestih labodov, pa četudi ne res povsem belih!

Dostojanstvo, ki ga je kralj Lear zatajil,mu je odvzelo zadnjo trohico dostojanstva! Ker ni imel dovolj skromnosti, modrosti na oblasti in tudi ker je imel raje Kordelijo(najbrž upravičeno), sta ga hčerki tudi zato kasneje grobo poniževali, kar je skrajno nečloveško in zlobno, a on sam bi moral videti, da je bolje, da se drži nazaj, da ne oblastuje še naprej, čeprav ni več kralj in da naj nekoliko bolj mirno domuje pri hčerah, da ga življenje, če ga bo zaživel pametneje, postavi nazaj na lepše mesto in da se sam postavi na boljše temelje, če ga že hčerki zdaj imata grdo, tudi zaradi njegove lastne neumnosti! Tako pa je bil potlej še izgnan in je moral zunaj v groznem neurju, trpeti svojo blaznost, na koncu pa se je vse končalo v tragediji, ki jo je Shakespeare moral tako končati, saj je čutil, da s tem vse skupaj pripelje, na sam rob še vzdržnega za bralca in gledalca in da šele s tem začutimo kar je sporočal in kar je deloma lahko sporočal le, če je pripeljal Learja do točke uničenja ob smrti ljubljene, dobre hčerke in potlej njegove lastne!

Lear se je preveč razbohotil na svojem kraljevskem položaju, postal preveč poln kraljevske moči, svojeglav, prenagljen in je zapustil in izdal samega sebe, potlej pa globoko iskal bistvo, smisel in nove vezi! Vprašanje je tukaj, kako vladati celemu svetu skupaj z drugimi, brez negativnih vladarskih lastnosti, kako biti človek znotraj vladanja svetu, ki mu niti vsi skupaj, ne moremo zmeraj vladati, zaradi narave in dogodkov močnejših od nas!?

Velja omeniti še izbruhe dvorjanov, na eni strani od Leara in na drugi strani od hčera, kar nas spet uči strpnosti , sploh ko se prepiramo, saj znajo ljudje med prepiri izreči zelo grde stvari! Grof Kent, ki se zavzame za Kordelijo, ima seveda več značaja, kot recimo Oswald, ki je predvsem Gonerilin hlapec!

Shakespeare nam vse predstavi brez moraliziranja, značaj pa je zanj središče in usoda! Čeprav je delo deziluzionistično, je tukaj vendarle upanje in videnje skupnega prav, ob razlikah in ta knjiga nas ob umetniški estetiki, napelje tudi na čisto empirično idejo in nas kakor znanost pripelje do dejstev, ki se marsikomu morda ne razodevajo tako jasno in sicer, da moramo v tostranstvu, ki je vse kar imamo in kar doživljamo(vse ostalo je zgolj izmišljeno, laž in lahko škodi družbi), živeti pod vplivom morale, ki ne diskriminira ničesar, razen nečloveške zlobe! Za našo srečo, je pomembno moralno delovanje družbe, ki jo doživljamo izključno s čuti in čeprav je domišljija zaželena, pa se je vpliv določenih nepreverljivih idej o onostranstvu, izkazal za predvsem negativen!

Liki v knjigi še zdaleč niso črno beli, pa čeprav eni nosijo v sebi zelo veliko črnega! Shakespeare nam daje globok vpogled v človeško dušo, preko največjih tragedij življenja, izdaje, zlorabljanja najbližjih, pohlepa, umora, v resnično, preprosto, zapleteno, a niti malo nezahtevno snov o človeški družbi, ki dandanes še zmeraj pada v zlo, ki ga je znal veliki William Shakespeare, tako dobro preanalizirati in opisati, ter prefilozofirati že pred stoletji in še dandanes iščemo način, kako najti boljše človeštvo, brez nekega nevarno, strašljivo avtomatskega ali celo totalitarističnega poenotenja sveta! Kajti odznotraj smo eno, če le najdemo, kar brez občutka prisile, moramo najti! Dobroto, pa naj to zveni še tako preprosto! Kajti tudi Shakespeare reče ‘zrelost je vse’ in poleg še premnogih modrosti, je to tista, ki jo premnogi še iščejo! Branje, razmišljanje, posluh za sočloveka, da mu bo res lepo, kot želite da je vam, če si prisluhnete, to vam pravim! Ostalo vprašajte Shakespearja!

  • Share/Bookmark
13.10.2014

Janša stil

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Janez Janša may not be the first in the country anymore, but he is still the first to conquer the Yugoslavian army! First Janša, always Janša?! Pray not!

  • Share/Bookmark
13.10.2014

Pedrski pogovori o volitvah na Ptuju

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Anton in Vinko se menita po telefonu!
Anton: Stari ful razmišljam, kakšno pedersko sranje
so ta prepucavanja na fb okrog županskih volitev! Ni za spremljat!
Vinko: Ja stari, sploh se ni za menit,
to je tak, ko da ti mene pokličeš, jaz si pa dam prej mobitel v rit!

  • Share/Bookmark
12.10.2014

Popoldansko vstajanje

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

Franček se je zbudil in si pripravil velikopopoldanski zajtrk s trdo kuhanimi jajci!

  • Share/Bookmark