Arhiv za mesec Marec, 2015

26.03.2015

Led Zeppelin v živo: How the west was won

Zapisano pod Glasba, Led Zeppelin avtor: samokodela

Vrhunski album skupine Led Zeppelin, How the west was won, poimenovan po westernu(ki je dobil tri oskarje in še več nominacij heh), ima primeren naslov, če pomislimo, s kakšno neverjetno energijo, predanostjo in strastjo, ter hkrati subtilnostjo, dinamiko in raznolikostjo, so Led Zeppelin raziskovali in odkrivali svoja glasbena popotovanja, ki so potekala seveda v neskončnih zvočnih pokrajinah, kot tudi v pokrajinah sveta, ki so ga Zeppelini prepotovali, saj so nastopali skoraj povsod v zahodnem svetu, pa tudi na Japonskem, v bolj eksotičnih krajih in Avstraliji! V vzhodni Evropi, južni Ameriki in Afriki, pa so lahko kasneje na srečo slišali, vsaj svobodo koncertov Page-a in Planta, ki so podali novo estetiko spremljajočih simfoničnih, arabskih in afriških orkestrov, ter perkusije! Čudovito raziskovanje glasbe in sveta, se je odprlo tem glasbenim popotnikom, katerih eksplozivnost je lahko spominjala na divji galop skozi prerijo, ki se v trenutku, tudi s pomočjo električnih inštrumentov in predvsem izjemno voluminoznega pevca in bobnarja, spremeni iz zelo glasnega rocka, v umirjenost metulja, ki prinese klic po miru, že v pesem Immigrant song in še bolj v družbeno kritično in astralno harmonično Stairway to heaven, kjer doživimo vzpon iz tihe akustične balade, v vrhunec glasbene ekstaze, kjer zmagata dobrota in logika, kjer so vsi ljudje združeni , ne le skozi besede, ampak skozi občutke, ki jih je ustvarila skupina Led Zeppelin! Album je izšel 27. maja 2003 in je zaradi kvalitete, zelo pomemben zapis rock zgodovine.

Mnogi menijo, da je bilo leto 1972, zadnje leto, ko so Zeppelini konsistentno igrali z največjo energijo, s katero so prišli na glasbeno prizorišče leta 1968. In res, koncerta v Los Angelesu in Long Beachu, 25. in 27. junija 1972, sta bila koncerta, ki sta postregla s to izjemno energijo, hkrati pa sta še posebej izstopala, saj sta bila odigrana v Kaliforniji, kar pa ni povzročilo le ovacij ob začetku skladbe Going to California, ampak je bila v Kaliforniji publika zmeraj najbolj navdušena, v primerjavi s celim svetom in tukaj se je zato razvila še posebej močna glasbena energija! Bilo je to tudi leto, ko je Jimmy Page igral še izjemno natančno, kot je to bilo v najzgodnejših letih, hkrati pa so bili kitarski in ostali aranžmaji že zelo razviti, saj so se v improvizacijah vendarle razvijali aranžmaji, kajti Zeppelini sicer so nenehno improvizirali, a ravno zato, ker so improvizirali tako domiselno in navduševali, so se nekatere ideje prijele in so z drobnimi variacijami, ostajale v njihovih performansih. Pageva kitara je imelo to leto, tudi še posebej poln ton, kar je dalo izvrstno definicijo tudi nizkim notam, v njegovih solažah! Fraze so bila odigrane zelo natančno, hkrati pa se je njegova domišljija, tudi zaradi tega, ker so bili ostali v skupini tako izvrstni, še razvila, imeli so tudi velik nabor pesmi, vse od blues rocka, rocka, akustične glasbe, folka, balad, funka in še česa!

Vse to pa je bilo začinjeno z le njihovim, prepoznavnim zvokom! Zvokom, ki ga je leta 1972, še izvrstno dopolnjeval pevec Robert Plant, ki sicer ni imel več tako zelo močnega glasu, kot prejšnja leta, bil pa je tudi malo bolj cvileč, kar so naredila leta nenehnega koncertiranja(leta 1973, na albumu The song reimans the same, je bil glas pravzaprav spet malo močnejši in manj cvileč in bolj prijeten, a žal že nekoliko hripav, ponekod se je tudi lomil in nekatere melodije je zato, moral malo spustiti), a glas je bil še vedno izvrsten, na trenutke tudi zelo močan, predvsem pa v svojem polnem razponu in večinoma tudi v dinamiki! Bonham je tukaj že razvil skoraj celoten nabor idej in tehnične virtuoznosti, zelo dobro je spoznal ostale instrumentaliste(pomanjkanje tega, se je na prvem albumu, poznalo še posebej v komadih Babe I’m gonna leave you in I can’t quit you babe, kjer ni bilo ravno veliko interakcije), Planta je poznal že iz skupin, v katerih sta igrala prej in tako se je Bonham znal odlično odzivati na ostale člane, tako na Page-a , kot na Jonesa, saj je bil z Jonesom izjemno usklajen in sta z njim oblikovala zelo tesne groove, kjer sta telepatsko prepletala zapletene bobnarske in basovske vzorce! Bonham je tukaj znal, res še posebej odlično podkrepiti Pagea, saj se pri marsikateri frazi, ne le rifov, ampak tudi solaž, kar direktno poklopita in Bonham naredi točno pravo idejo, pod Pagevim soliranjem, ali pa vsaj ne traja dolgo, da Bonham že vključi kakšen groove ali prehod, pod Pageve hitre in zelo domiselne ideje! Pagevi rifi so tukaj vseskozi še posebej muskulatorni in polni, za razliko od BBC sessions, kjer je na razmeroma tanek zvok kitare, vplivalo tako dejstvo, da je dejansko leta 1971, imel precej takšen ton, kot tudi, da je na to vplivalo studijsko okolje albuma BBC sessions. Mogočen koncertni ton, Pageu vsekakor bolj pristoji, sploh recimo v komadu Heartbreaker, ki ga odigra z neverjetno tehnično brezhibnostjo!

Njegove fraze v solažah so nasploh zelo domiselne, artikulirane,hkrati pa so solaže, kot zmeraj pri njem, integralni, ključni del celote in nikoli ne gredo po principu ‘ok, tu zdaj pride solo’, ampak so solaže od skladbe do skladbe, zelo raznolike in Page točno čuti celotno skladbo in kakšen ton, barva, fraze, ter struktura, so potrebni za skladbo, poleg tega pa gre preprosto za fraze, ki so tehnično zelo zahtevne, hkrati pa iz sekunde v sekundo navdušijo s presenečenji, v primerjavi s studijsko verzijo in predvsem Pagevim izvrstnim občutkom za melodijo, ter hkrati za stakato vzorce iz mnogih hitro zaigranih not, ki se napajajo iz izvirnega bluesa in jazza in imajo hkrati energijo zgodnjega rock and rolla in funka! Zavedal pa se je tudi pomena tehnične zadržanosti in skladb brez solaž, če je bilo to primerno za skladbo. Sicer pa o posameznih skladbah kasneje. Inženir Kevin Shirley, je opravil izvrstno delo pri miksanju in obdelavi zvoka, pri basu John Paul Jonesa, pa je imel največ težav, saj ga je Jones včasih prosil za več definicije na basu, a žal je včasih toliko zvoka bas kitare, ‘priteklo’ skozi mikrofone bobnov, da je moral včasih odstraniti celotno bas linijo! Tako temu albumu včasih manjka nekoliko basovske podlage, a zvok je kljub temu odličen in v kristalni in barviti sliki, predstavi Zeppeline v najboljši luči zvoka in sporočila! Pomembna je tudi verzija v 5.1 zvoku, kjer je Shirley, ki ima enega najboljših studijev na svetu in je pred tem snemal tudi Satrianija, Dream Theater, Rush in miksal album Jimmy Page and Black Crowes, v osrednji kanal dodal tudi raznorazne zvoke iz publike in zato sam označil ta album za ‘še posebej iskren’!

Izvrstna tehnična pripravljenost, interakcija, energija in atmosfera publike, vse to da koncertu neverjeten zagon in čudovito je, da imamo lahko takšen profesionalno posnet album, ki nam da vpogled v to, kako vrhunski koncertni bend, so bili Led Zeppelin!Zdaj pa na kratko k skladbam! Naj povem še le, da je bil album torej sestavljen iz dveh koncertov, vendar le zato, da je Page ustvaril sebi najljubše verzije, mnogo skladb je le iz enega večera in imajo le zelo drobne popravke, ker za njih ni bilo nobenega pravega razloga, se pravi za razliko od albuma The song remains the same(od tukaj naprej omenjen kot TSRTS), je tega zelo malo, tako kot na BBC sessions, več o tem, pa si lahko preberete preko linka na koncu članka!

L.A. Drone: Na začetku slišimo 15 sekund dolgo trajajočo noto F#(tudi Immigrant song, ki sledi, je v tem ključu), ki je bila zaigrana z violinskim lokom na akustično kitaro, podobno kot začetek njihove skladbe In the light in posnetek tega zvoka, so predvajali na nekaj koncertih leta 1972, potem pa je band šel neposredno v

Immigrant song:

Izjemno mogočen zvok kitare in bas kitare, je ekstremno energično podkrepljen z Bonhamovim bobnanjem, Plant navduši v krikih, ki so na maksimalni moči, v preostali skladbi pa bi bolje zvenel njegov glas iz leta 70 ali 71, a vse to rešijo zanimive Pageve fraze, ki jih dodaja studijskim idejam in dodajo neko temačno epskost, njegov solo na koncu skladbe, ki ga studijska verzija sploh ne vsebuje, pa je na svoji maksimalni razvitosti, kar se najbolje vidi v uvodni frazi, saj je imel Page izjemen občutek za učinkovit emocionalen vstop v solo, ki je bil tukaj zelo dodelan, prav tako pa tudi v izhodu iz solaže, kjer je Page spet našel popoln način, da preklopi v izhodni rif, ki konča skladbo in tukaj se res vidi, napredek od BBC sessions! Vmes pa uživamo v malo počasnejših frazah, ki izgrajujejo solo, dokler Page ne pride na polno hitrost in potem s padajočimi in vpenjajočimi frazami, preide v izhod! Še pred tem , pa Plant pozove ljudi v mir in zaupanje!

YouTube slika preogleda

Heartbreaker: Plant je izvrsten, čeprav spet ne bi škodilo, malo več zgodnje moči v njegovem glasu, a verzija je zato malo bolj umirjena. Vse ostalo je zelo energično in vrhunsko, band z veliko energijo in natančnostjo, povzdigne komad do akapela solaže, ki jo je Page v živo preoblikoval tako, da najprej odigra zelo hiter part, iz zelo hitro vzpenjajočih se fraz, ki se ponavljajo in so zelo zahtevne in ko pride do vrha vratu, te iste fraze odigra še padajoče in vse to z veliko hitrostjo in s kitaro nad glavo! Potem zaigra nekaj tišjih fraz, brez distorzije, kjer vključi tudi 59th street bridge song, dua Simon in Garfunkel, ki pa jo je tukaj Page odstranil, potem pa preide nazaj v glasno in zelo hitro soliranje, ki bolj spominja na studijsko verzijo, a je tukaj bolj natančno in z bolj polnim zvokom! Zaključi pa s frazo iz Bachovega Bourreeja v E molu! Potem se spet z veliko energijo vključi band, Jones in Bonham noro gruvata, Page pa z veliko natančnostjo in hitrostjo odigra skozi nabor svojih idej, ki s svojo frenetičnostjo pritičejo temi skladbe in rock and roll zvenu komada! Bonham se skozi sekcije z vokalom, ves čas oglaša z izjemno hitrimi prehodi, ki so zelo tehnično zahtevni, pa čeprav v solaži Moby dick in še kje, dela še bolj zahtevne stvari, ki jih lahko definiramo tudi tako, da je zmogel odigrati ideje, ki jih drugi bobnarji sploh niso mogli izvesti, pa četudi bi se jih morda nekaterih celo znali domisliti!

YouTube slika preogleda

Black dog: Plant nam nekajkrat postreže s studijsko verzijo vokala, ki je v tem komadu zelo zahteven, kar je super slišati! Ostali pržijo na polno v rifu, ki je zelo hipnotičen in so ga kot so rekli, naravnost oboževali in zelo uživali prav v tem, da so ga lahko ponavljali, pa čeprav ga je bilo težko igrati! Page je v solaži spet v razturu in čeprav gre za isti ključ in celo podobno začetno frazo, kot v Heartbreakerju in se ta fraza celo več krat ponovi, se Page loti solaže drugače, podobno kot na studijskem albumu, z veliko počasnimi, dodelanami, melodičnimi frazami, ki pa izpadejo hitro in energično, nad takšno divjo ritem sekcijo, potem pa zaključijo skladbo z odlično melodično frazo, ki je na BBC sessions še ne moremo slišati, ker so jo razvili kasneje, na TSRTS pa vsekakor je, saj so potem zmeraj tako zaključili ta komad, ker je fraza res izvrstna! Gre za frazo res povsem na koncu komada, pred povsem zadnjim udarcem na činele!

Over the hills and far away: Skladbo so v L. A. Forumu prvič igrali v živo in tukaj je še posebej izvrstna za tiste, ki nimajo preveč radi nižje melodije, ki jo je Plant pel na kasnejših turnejah. Meni osebno je tudi kasnejša zelo všeč, zaradi zelo lepe melodije, ki jo Plant oblikuje, a posvetimo se raje tej zgodnji, spet seveda zelo energični verziji! Petje je tako zahtevno, da je Plant nasploh tudi na tej turneji, zelo redko odpel tako dobro kot tukaj, kar je super, da imamo to na albumu, preostali band tudi igra zelo energično, solaža je zelo kratka in kompaktna in predstavlja še eno stran Pagevega soliranja, kajti zelo melodičen uvod in še bolj melodičen zaključek solaže, nas spomni na Pageve lirične sposobnosti, v skladbah kot je Tangerine. Uvod je zelo zelo čustven, liričen, kasnejše verzije, ki so bile bolj sproščeno improvizirane, pa so zmeraj preprosto zelo lepe!

Since I’ve been loving you: Vrhunska verzija, Pagev solo je izjemno natančen, hkrati pa res neverjetno hiter v zelo velikem deležu solaže, večjem kot v studijski verziji, saj ga prepletajo celi vrtinci, orkani zvoka, ki pripeljejo skladbo v žalostno čudežno deželo! Jones in Bonham sicer nista tako energična, kot v najzgodnejših verzijah, zato skladba že malo spominja na kasnejše verzije, tudi zaradi dodelanih kitarskih in orgelskih aranžmajev, a tudi zaradi Planta, ki več ne poje s takšno močjo kot na začetku, a to je le nek nov pristop, v kalejdoskopu barv in načinov njegovega petja, ki ga še do danes definira, kot pevca in avtorja velike raznolikosti, k čemur je pripomoglo tudi spreminjanje njegovega glasu, ki ga je znal tako raznoliko uporabiti, skoraj kot nekakšen človeški sintisajzer, ki se je večinoma znal izogniti, cenenim sintisajzerjem iz osemdesetih!

Stairway to heaven: Page zelo emocionalno in natančno odigra uvod in dodaja že mnoge podrobnosti, ki jih poznamo iz TRSTS! Plant odpoje doživeto in z lahkoto, ne pa naveličano kot recimo leta 1980! Pagev solo vsebuje vse znane in nove melodične linije, ter mnoge hitre stakato parte, ki pa so bolj natančni kot v TSRTS, čeprav gre tam tudi za drug, bolj tanek zvok, ki vse te hitre fraze, izraža v nekoliko drugačnem, bolj zgoščenem zvoku, kot tukaj, kjer je zvok bolj debel in zato nekoliko bolj artikuliran! Bonham je še posebej animiran in odlično podpira vsak detajl solaže in tako dobimo verzijo, s tisto zgodnjo hard rock energijo, v tej precej nežni baladi, kar da lep kontrast in predvsem ekstatični razvoj skladbi! Plant odpoje zadnji del z veliko lahkoto, predzadnji verz tudi s polno močjo, a osebno imam vendarle raje BBC sessions, kjer zveni kot na studijski verziji! Celotni tišji, baladni del, skupina odigra subtilno in z občutkom za detajle in drobne melodije. Prvi dve minuti pa zanimivo vsebujeta instrument melotron(ki je vseboval za vsak ton kaseto, s posnetim tonom violine), ki je prenesen iz koncerta v Angliji, na Univerzi Southampton, 22. januarja 1973 in z njim je Page nadomestil orgle iz originalnega posnetka, saj je menil, da bolje pristojijo skladbi glede na studijsko verzijo, pa tudi ljudje so bolj navajeni na melotron, že iz albuma TSRTS! Očitno so uspeli oba posnetka odlično uskladiti, tako imamo pred sabo res izvrstno verzijo Stairway to heaven, kjer lahko Plant na vse to, izpoje svoje besedilo o miru in združenosti človeštva v gozdovih ljubezni!!

YouTube slika preogleda

Going to California: Predvsem je treba poudariti Jonesove izvrstne improvizacije na mandolini, ki jih je do leta 1972 že zelo razvil, saj je že dve leti nenehno igral mandolino! Plantov perfomance je vrhunski, še boljši kot na studijskem albumu, z veliko subtilnostjo, močjo, lahkoto in čustveno integriteto!

YouTube slika preogleda

That’s the way: Tudi ta skladba postreže z povsem novimi dimenzijami, prav zaradi Jonesove mandoline , Page igra tudi kakšen nov, domiseln vzorec, Plant je zelo vživet, a žal skladbi manjka zadnja kitica, saj je Page pomotoma šel prehitro v refren, skladbe iz drugega koncerta, pa ni mogel uporabiti, ker je Plant spremenil prav zadnjo kitico, ko je kar z besedilom opozoril publiko, naj ne meče petard!

Bron-y-aur-stomp: Page vsekakor doda doživeto sekcijo pristnega angleškega folka, k svojim akustičnim solažam in nas popelje na angleško podeželje, kjer se Plant sprehaja s svojim psom, o katerem govori pesem, skladba pa je tako instrumentalno, kot tudi vokalno zelo živa, kot je značilno za zgodnja leta in hkrati za velik zvočni sistem, ki skladbo povzdigne na drug nivo!

Dazed and confused:

Zelo energična verzija, band ga prži na puno, bas linija na začetku je zelo glasna, prodorna, Pageva kitara zasveti čez podlago, kot temen laser in Bonham naredi hiter prehod, preden se s prožnim vokalom oglasi Plant!Po divji vokalni sekciji, kjer so vsi ful v muziki, sledi krajša sekcija pred violinskim lokom, ki je zelo natančna, a krajša in manj domiselna kot v TSRTS in tudi vsebuje le eno pod sekcijo, namreč orientalske rife! Sekcija z violinskim lokom, je odigrana bolj natančno, kot leto kasneje in ima že ključni uvodni del ter zaključek, ter tisti še posebej creepy del, ter seveda del, kjer Page z lokom udarja po kitari, med tem ko zelo hitro menjava akorde, a v TSRTS, je tudi ta del vendarle precej bolj aranžmajsko razvit in s tega vidika boljši! Podobno velja za vse ostale sekcije, ki so zelo natančne in ritem sekcija pod njimi, je bolj angažirana, a so manj aranžmajsko razvite in domiselne, pa čeprav po občutku podobne sekcijam leto dni kasneje, le da je tam kakšna temačna sekcija več, tukaj pa imamo v funky sekciji, rif iz njihovega komada The Crunge, ki je šaljiv funky komad in takšen vesel, šaljiv komad, pokaže smisel za humor skupine Led Zeppelin, v tem sicer zelo temnem komadu!

What is and what should never be: Jones in predvsem Bonham, sta zelo aktivna in povsod dodajata mnogo podrobnosti, še bolj pa to počne Page, sploh na koncu vsakega refrena, kjer dodaja vsakič podobne, a raznolike fraze, ki jih v studijski verziji sploh ni, zelo zanimivo pa tudi zaključi komad!

Dancing days:
Skladbo so prvič predstavili na tej turneji in predvsem gre poudariti težji zvok kitare, kot na albumu in odličen Plantov performans, ter lepo dejstvo, da pesem še doprinese, k precej pogostim refrenskim pesmim, na tem albumu, ki na TSRTS malo manjkajo, je pa škoda, da na ta album, Page ni dodal skladbe Tangerine, ki je bila odigrana in tudi ne skladbe Thank you, kjer bi se lahko Jones močneje predstavil na klaviaturah, kar mu na tem albumu ni ravno posebej omogočeno!

Moby Dick:
Ima vso neverjetno zgodnjo energijo solaže, iz Royal Albert halla 1970, ki je na novem DVD-ju, o katerem drugič, a ima že povsem razvit aranžma kasnejših solaž in težko je tukaj opisati, kaj vse počne Bonham v teh 19 minutah! A imel je vsekakor izjemen občutek za groove in kakofonijo(zmes mnogih zvokov kaotičnih značilnosti, ki je pri njem vedno zvenela zelo koordinirano in pravzaprav zelo smiselno), hkrati pa je skozi različne sekcije, prikazal tudi svoj smisel za melodijo, igranje z rokami in izjemno glasne, ter izjemno hitre in izjemno zapletene vzorce, ki jih je poleg tega, da niso prav nič dolgočasni, tudi izjemno težko tehnično odigrati in resnično je treba izjemno ceniti takšnega bobnarja, ki je v bobnanje vložil toliko energije in truda, ter dimenzij, ki se napajo iz funka, bluesa, jazza, soula, rock and rolla! Bonham je imel tudi zelo rad razne blues in r’n'b balade, celo tako zelo, da je znal premoga besedila, njegova sestra Deborah, pa je tudi izvrstna pevka!

YouTube slika preogleda

Whole lotta love: Zvoka kitare na začetku, je spet zelo lepo slišati v takšni energični, muskulatorni varianti, ki podpira besedilo, ki lahko sicer v bolj ali manj strogi feministični analizi, izpade skupaj s še nekaterimi pesmimi, precej seksistično, a nasploh Zeppelinom ne moremo očitati, posebej veliko takšnega odnosa! Skladbi leta 1972, res še ne manjka niti malo zgodnje in primarne energije, več skladb trajajoči venček starih rock and roll in blues pesmi, znotraj Whole lotta love, pa postreže s Plantovim enciklopedičnim znanjem blues in rock fraziranja, ter z nekaj Pagevimi solažami, ki spet prepričajo tako v frazerski, kot tehnični svežini!

Rock and roll:
Za najboljši vokal priporočam verzijo iz Sydneya 1972, a tudi tukaj gre za vokal, povsem primerljiv z studijsko verzijo, band nažiga in pripelje koncert proti zelo energičnemu koncu, ki je vsaj v Los Angelesu, vseboval še štiri bise, ki pa žal niso zajeti na albumu!

YouTube slika preogleda

The Ocean: Vokalno vrhunska verzija, vse ostalo tudi štima, band odlično prešpila skozi ta ritmično zapleten komad in še dvigne atmosfero s skladbo, ki je namenjena prav publiki, ki je kakor ocean!

Bring it on home: Energičen zaključek in daljša improvizacija, kjer Bonham zelo natančno posnema Pageve kitarske vzorce(in s tem na najbolj očiten način demonstrira, da je bila ta njegova sposobnost, ena ključnih), zaključijo ta izjemen koncertni album, kjer lahko res uživamo v najboljšem, kar premore skupina Led Zeppelin!

Na spodnjem linku še nekaj o Pagevem studijskem obdelovanju albuma, kjer gre res za minimalne popravke in tu in tam za kakšno spojitev dveh koncertov, zaradi Pageu najljubše verzije:

http://www.thegardentapes.co.uk/htwww.html

  • Share/Bookmark
24.03.2015

Resničnostni show: Zemlja ob sončnem vzhodu II

Zapisano pod Humor avtor: samokodela

http://en.wikipedia.org/wiki/Sunrise_Earth

  • Share/Bookmark
24.03.2015

Resničnostni show: Zemlja ob sončnem vzhodu

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

The dirt of The United states of the Moon!

http://en.wikipedia.org/wiki/Sunrise_Earth

  • Share/Bookmark
24.03.2015

Tadej Toš hoče bit slaven

Zapisano pod Družbena kritika, Humor avtor: samokodela

Tudi z novo oddajo Tadej Toš potrjuje, da se že celo življenje obnaša, kot da hoče bit slaven! Morda mu to tudi uspe, a to pač lahko komentirajo le tisti, ki jim je to že uspelo! ;) Jaz to objavljam le zato, ker je prava ura za slavne! ;) Dragi fejsbukovci, lepo življenje slave vam želim še naprej, pa malo več objav, če že vsakega nekaj sto glav publike, gor drži! ;)

Blazno resno!? Kvaliteta nas definira!

  • Share/Bookmark
22.03.2015

Posebna pesem

Zapisano pod Družbena kritika, Glasba, Humor avtor: samokodela

Slovenski inštitut za glasboslovje, poskuša zelo natančno ugotoviti, kaj je dobra, posebna pesem, pesem z odličnim besedilom, melodijo, aranžmajem, vokalom in instrumentacijo! Ugotovili so, da dokaj pretežno ‘za nekoga’!

  • Share/Bookmark
21.03.2015

Dlan-Daktari

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Včeraj sem objavil osnovo z bobni, za komad Dala si mi svojo dlan, danes pa je tukaj še kratek klip verzije v živo, iz kluba Daktari v Ljubljani, kjer sem nastopal prejšnji teden! Hvala Katji Šober za posnetek!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
20.03.2015

Albumi

Zapisano pod Glasba, Humor avtor: samokodela

Pol Slovenije je že posnelo albume, le želimo si lahko, da jih bomo vse poslušali!

  • Share/Bookmark
20.03.2015

Čakanje

Zapisano pod Glasba, Humor avtor: samokodela

Še zmeraj čakamo, da bodo vzhodnjaki postali pravi muzičarji, s temi svojimi čudnimi ritmi!

  • Share/Bookmark
20.03.2015

Snemanje albuma

Zapisano pod Glasba, Moje življenje avtor: samokodela

Po vzoru skupine 2B, sem začel snemat album kar v svojem studiu in ker je to čisto prvi korak, objavljam posnetek čisto prve skladbe, mojo kitaro in bobne, ki jih je posnel Aleš Zorec, ki sem mu zelo hvaležen! Marsikaj še bo nasneto, morda bo na koncu uporabljen drug posnetek, morda od kod drugod, ampak zaenkrat sem vesel, da se je vse pokloplo in grem korak naprej! Novi rezultati čez nekaj mesecev!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
18.03.2015

Andrej Šifrer: Kdo komu več pomeni

Zapisano pod Glasba avtor: samokodela
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark