20.10.2015

Še čez tisoč let bom tu zate

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Vse bi dal tebi,
vso ljubezen, zvestobo višav
in vse delo bi v uspehe spremenil,
ko bi z glasom vrgel stebre izpod neba,
da se,
celo ti skoraj tako majhna kot vsi,
postaviš pod njega
in tam nekje sem jaz,
tako zelo si te nekoč želim,
a življenje včasih kar gre,
lahno, nekam v mir
in na boljše
in takrat si zvest sebi rečem,
kako da me ne bi včasih nosile divje vode norosti,
v žalosti in še v lepoti,
zdi se da je življenje v mladosti
zmeraj tako lepo,
življenje je lepo
in živost e bella,
hvala oče, za lepote,
ki si jim lahko pomagal,
in ko vidim njen vi(o)linski obraz
s paganinijevskimi potezami pohote
in njegove neizprosne bobnarske roke,
ki ji še vedno dajejo bijoči ritem pr(a)ve ljubezni,
vem da je prost užitek njenih poletnih noči,
to kar naredi trpljenje moje osamljenosti vredno
in ko pride tisto soboto tista prava,
pride lahno,
kakor da je vse tako zelo preprosto
in celo brezbrižno kot poletne noči,
ob pozabljeni violini!

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.