29.01.2016

Pesem o cesti za pesnika

Objavljeno v Moje življenje, Poezija in proza avtor samokodela

Bizarnost človeške eksistence,
razdeljenost na kulture, nacionalnosti,
religije
ali združenost ,
v preprosto dobro, a hkrati zapleteno,
kar da akademik,
ko ga drug akademik v dobrem prepozna,
lahke, srednje, težke fakultete,
ljudje ki vse znanje prečiščujejo skozi srce
in ljudje, ki se potem kar znajdejo,
včasih ponižno, včasih pod svojim potencialom,
ali pa tudi ne, če so učili le pamet,
ne pa je uporabljali,
brez razprave, zapisov, verzov.
In blagor tem, ki jim verzi milozvočni,
razprave pronicljive iz duše sijejo,
da kakor nemočni starčki,
pred modrostmi življenja,
so že v mladosti nerazumljeni,
ko jim med množico zdivjano,
milostne misli o sreči vseh ,
v verzih filozofskih zacvetijo,
blagor jim da muza postane jim ljubezen,
da vedo, katera si bila ti,
ki si kar mimo šla,
da najdejo uresničitev, uspeh,
da najdejo sebi sorodne,
s katerimi z ljubeznijo do globoke misli,
se pred neukostjo družbe branijo,
da jih ne preganja nekam v neznano sivino,
kjer začne se voda brez oltarja,
kjer ni življenja,
tam kjer smo se ustavili,
ki neslo nas je same,
zdaj vse več prijateljev nas glasba skup drži,
a iznenada na cesti življenja,
na kateri smo prav vsi,
nas odnese tovor časa, čista sila,
brez smisla, brez trpljenja.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

3 komentarjev

  1. samokodela samokodela pravi:

    Posvečeno Alešu Debeljaku

    29.01.2016 ob 19:47

  2. nevenka nevenka pravi:

    Pozdravljen Samo,

    življenje je zapleteno, čeprav se včasih zdi, da je čisto malo treba za velike spremembe.
    Lepo si napisal o znanju, ki se prečisti v srcu. Zelo je pomembno, ker znanje mora služiti čim boljšemu. Znanje na področju izražanja – kakorkoli že, je pri tem v veliko pomoč, ker ozavešča, tudi srce je treba razumeti, da veš kaj sporoča, kaj izbira in kaj zavrača.

    Vest o smrti prof. Debeljaka je udarila v naš kulturni prostor nepričakovano in boleče in prizadela vse, ki so ga poznali.Človek se res vpraša, kaj je tisti usodni vzgib…tako zelo prekmalu.

    30.01.2016 ob 06:42

  3. samokodela samokodela pravi:

    Srce včasih ne ve, ne zmore, ko plava v ledu življenja, na poti, ki nas vse odnaša, a kadarkoli dobi tla pod nogami, naj čim bolj čuti, razume, napreduje!

    30.01.2016 ob 17:08

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.